Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju (po prenehanju delovnega razmerja) obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan kot brezposelna oseba. V to razmerje ni mogoče poseči za nazaj, tako da bi se po tem, ko je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, tožniku kot podlaga zavarovanja priznalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 23. 2. 2007 in odločbe št. ... z dne 8. 6. 2007 v zavrnilnem delu in priznanje stroškov postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 23. 2. 2007 in št. ... z dne 8. 6. 2007 in ugotovilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri S. d.d.,. po 13. členu ZPIZ-1 od 1. 4. 2002 dalje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 473,19 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bistveno vprašanje zgolj to, ali so izpolnjeni pogoji za ugotavljanje oziroma za možnost ugotavljanja lastnosti zavarovanca iz 49. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljevanju ZMEPIZ). Določbe Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96, v nadaljevanju pravilnik), so v tem primeru irelevantne, saj le urejajo način dokazovanja obstoja delovnega razmerja, ne pa pogojev za sam postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca. V 49. členu ZMEPIZ je navedeno, v katerih primerih oziroma pod katerimi pogoji se lahko lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ugotavlja. Gre za taksativno naštete pogoje in če ni izpolnjen noben primer od štirih naštetih v določbi 49. člena zakona, lastnosti zavarovanca ni mogoče ugotavljati. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na 2. odstavek 52. člena v zvezi z 2. odstavkom 68. člena, saj to določilo ureja način dokazovanja in ne pogoje za ugotavljanje lastnosti zavarovanca. Lastnost zavarovanca se po 49. členu ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, ni vložena odjava iz zavarovanja, je pristojni organ odklonil sprejem prijave v zavarovanje in če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V tem primeru je bila za sporno obdobje od 1. 4. 2002 do 10. 11. 2003 vložena prijava zavarovanje, prav tako pa je bila vložena odjava iz zavarovanja. Nadalje pristojni organ ni zavrnil prijave v zavarovanje, prav tako tožnik ni bil prijavljen v zavarovanje v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1, saj ko je bil sprožen postopek, tožnik v zavarovanje po 22. členu ZPIZ-1 ni bil več vključen. Tako niso izpolnjeni pogoji za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po 49. č členu ZMEPIZ. Nadalje pa še navaja, da v zaprta obdobja lastnosti zavarovanca, ko je že bila podana odjava iz zavarovanja, ni mogoče več posegati. Podredno pa še navaja, da bi bilo tudi v primeru upravičenosti zahtevka, potrebno obdobje v izreku omejiti z datumom do 10. 11. 2003, saj je tožniku od 11. 11. 2003 že priznana lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja. Ni pa podlage za odpravo izpodbijane odločbe v tistem delu, ko je lastnost zavarovanca že bila ugotovljena. Tudi tožba je bila vložena le zoper zavrnilni del odločbe. Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 49. člena ZMEPIZ.

V tej zadevi je spor o tem, ali so izpolnjeni pogoji za ugotavljanje lastnosti zavarovanca od 1. 4. 2002 dalje oziroma do 11. 11. 2003. Od tega dne dalje je toženec z odločbo z dne 23. 2. 2007 odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca po 13. členu ZPIZ-1, to je na podlagi delovnega razmerja. Enako pa je toženec odločil tudi z dokončno odločbo št. ... z dne 8. 6. 2007, le, da je dodal zavrnilni del odločbe tako, da je zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri S. d.d. za zavarovanca I.K., sedaj tožnika, od 1. 4. 2002 do 10. 11. 2003 zavrnil. Sporen je torej zavrnilni del dokončne odločbe za obdobje od 1. 4. 2002 do 10. 11. 2003, na kar pritožba tudi utemeljeno opozarja.

Kot izhaja iz dokumentacije, je bil tožnik v obdobju od 1. 4. 2002 do 10. 11. 2003 obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan kot brezposelna oseba s pravico do denarnega nadomestila in z dnem 10. 11. 2003 tudi odjavljen iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s takšno zavarovalno podlago. Nadalje je iz dokumentacije razvidno, da so tožniku s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 1168/2004 z dne 4. 5. 2005 priznane vse pravice iz dela in po delu za čas od 1. 4. 2002 dalje.

Gre za situacijo, ko so bile na eni stani tožniku sicer s citirano pravnomočno sodbo priznane vse pravice iz dela in po delu za čas od 1. 4. 2002 dalje, na drugi strani pa je za isto obdobje že izkazan določen status oziroma pravno razmerje, na podlagi katerega je bil tožnik že vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vprašanje je, ali so bili izpolnjeni pogoji določeni v ZMEPIZ, za ugotavljanje lastnosti zavarovanca za to obdobje in sicer za obdobje od 1. 4. 2002 do 10. 11. 2003. Skladno z 49. členom ZMEPIZ se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje; če ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bilo podlaga za zavarovalno razmerje; če je pristojni organ odklonil sprejem prijave v zavarovanje in če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. V tožnikovem primeru je bila za sporno obdobje od 1. 4. 2002 do 10. 11. 2003 vložena prijava v zavarovanje, prav tako pa je bila vložena odjava iz zavarovanja. Tudi pristojni organ ni odklonil prijave v zavarovanje, prav tako tožnik ni bil prijavljen v zavarovanje v nasprotju s 25. členom ZPIZ-1, saj ko je bil sprožen postopek pri tožencu, tožnik v zavarovanje po 22. členu ZPIZ-1 ni bil več vključen. Tako noben od taksativno naštetih pogojev, ni izpolnjen za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po 49. členu ZMEPIZ. Na podlagi pravnomočne sodbe delovnega in socialnega sodišča, opr. št. II Pd 1168/2004 z dne 4. 5. 2005, bi se za obdobje od 1. 4. 2002 dalje ugotavljala lastnost zavarovanca, če tožnik ne bi bil že v tem obdobju prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1. Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnika ves čas takšnega zavarovanja tudi vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. Takšno stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča v podobnih primerih doslej že večkrat zavzeto, v identični zadevi opr. št. VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008 pa ga je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je poudarilo, da Ustava Republike Slovenije v svojem 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo še, da se pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca zaradi spremenjene podlage v smislu odločb 4. alineje 49. člena ZMEPIZ ni mogoče sklicevati na 2. odstavek 45. člena ZMEPIZ o veljavnosti spremembe za nazaj, vse od vzpostavitve novega pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, saj ta določba opredeljuje zgolj nastanek zavarovalnega razmerja, ne pa tudi primere sprememb podlage zavarovanja. Kot pravilno navaja pritožba, v konkretnem primeru pravilnik ne daje podlage za ugotavljanje statusa zavarovanca, ker ta le ureja način dokazovanja obstoja delovnega razmerja, ne pa pogojev za ugotavljanje lastnosti zavarovanca.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, na odpravo odločb toženca z dne 23. 2. 2007 in z dne 8. 6. 2007 v zavrnilnem delu in priznanje stroškov postopka, zavrnilo.