Jedro

Tožnica ne uživa posesti nepremičnine na svojem solastninskem deležu, ker ji je toženec uporabo hiše prepovedal. Zato je upravičena do odmene za uporabo njenega solastnega deleža.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke do višine 31.594,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2009 dalje do plačila. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke do višine 7.757,88 EUR (2. točka izreka) ter da je toženec po medsebojnem pobotanju dolžan plačati tožnici 23.836,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2009 dalje do plačila (3. točka izreka). Kar je tožnica iz naslova uporabnine zahtevala več (to je glede zneska glavnice 2.137,56 EUR), je zavrnilo. Zaradi umika tožbe je pravdni postopek glede zneska glavnice 3.768,18 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice 13.148,72 EUR od 1.1.2001 dalje do plačila, nadalje od zneska glavnice 15.910,33 EUR od 17.2.2006 dalje do plačila ter glede zneska glavnice 8.580,00 EUR od 26.11.2008 dalje do plačila ustavilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.685,87 EUR v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o pobotnem ugovoru (2. in 3. točka izreka sodbe) ter odločitev o pravdnih stroških iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da ji je tožena stranka dolžna plačati 31.594,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1009 dalje ter ji povrniti pravdne stroške ter stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča o ugoditvi pobotnem ugovoru. Navaja, da ne drži, da pobotnega ugovora ni prerekala. Sodišče je namreč očitno prezrlo, da je tožeča stranka v pripravljalnem spisu z dne 13.11.2008 navedla, da prereka navedbe toženca iz odgovora na tožbo in odgovora na razširitev tožbe, v kolikor z njimi izrecno ne soglaša. Ker je prerekala vse navedbe tožene stranke, je s tem prerekala tudi pobotni ugovor. Pobotnega ugovora ni pripoznala, niti ga ni priznala. Terjatev, ki jo toženec uveljavlja v pobotnem ugovoru, ne izpolnjuje pogoja zapadlosti terjatve iz 311. člena OZ. V pobotu uveljavljana terjatev nima osnove v določbah Stvarnopravnega zakonika, saj je toženec zatrjeval vlaganja, za katera bi potreboval soglasje tožnice. Soglasja tožnice pa ni imel, niti ga ni iskal. Sploh pa na objektu nikakršna dela niso bila potrebna.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Sodišču očita, da sploh ni ugotavljalo, niti ni ugotovilo, kolikšen del hiše toženec uporablja. Sodišče bi moralo najprej ugotoviti, ali toženec uživa tak del nepremičnine, ki je sorazmeren njegovemu idealnemu solastninskemu deležu, ali mogoče uživa kaj več. Ugotoviti bi moralo, kolikšen del nepremičnine uživa v škodo tožnice in mu določiti plačilo uporabnine za uporabo tistega dela nepremičnine, ki ga eventualno neupravičeno uporablja v škodo tožnice. Še prej pa mora ugotoviti, ali ima toženec od tega kakšno korist. Dejansko stanje je sodišče napačno ugotovilo tudi glede vprašanja, ali toženec dejansko preprečuje tožnici uporabo dela nepremičnine, ki je sorazmeren njenemu solastninskemu deležu. Graja dokazno oceno sodišča, da je toženec tožnici prepovedal in branil uporabo njenega dela hiše. Izpostavlja, da tožnica od toženca še nikoli ni zahtevala izročitve dela nepremičnine v posest. Zahteva tožnice, da ji dovoli oddati nepremičnino v najem, ni zahteva za izročitev v posest, saj je jasno, da ni mogoče oddati tuji osebi v najem dela stanovanja, ki ga fizično ni mogoče deliti. Tožnica ima vse možnosti uživati del nepremičnine sama, ne pa preko svojih najemnikov. Glede tega pa je izjavila, da nima namena bivati v hiši. Dejansko stanje je sodišče ugotovilo nepopolno tudi glede višine uporabnine. Sodbo je oprlo na izvedensko mnenje, ki je grajeno na primerljivih ponudbah in ne na prodajnih cenah. Splošno znano je, da so ponudbe vedno višje od dejanske cene in zato tržne vrednosti nepremičnine ni mogoče graditi na ponudbah primerljivih nepremičnin. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo materialno pravo. Tožnica bi morala izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja, in prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Tožnica bi tako morala izkazati, ali je sploh kdaj zahtevala od toženca (tudi s tožbo) izročitev stvari v posest oziroma posledično, ali je bila s strani toženca sploh ovirana pri izvrševanju posesti na nepremičnini, nato je potrebno ugotoviti, kakšen del naj bi toženec uporabljal neupravičeno in šele nato, za kakšen znesek je bil obogaten. Po drugi strani je treba izkazati, za kakšen znesek je bila tožnica prikrajšana in šele potem odločati, ali ji toženec kaj dolguje. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so navedeni razlogi v nasprotju oziroma nejasni.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke odgovora ni podala. Prav tako tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatve, ki jo je toženec uveljavljal v pobot, ni prerekala. Iz pripravljalne vloge z dne 13.11.2008, na katero se sklicuje tožnica, izhaja zgolj tožničino pavšalno prerekanje toženčevih navedb (prereka navedbe toženca v kolikor z njimi izrecno ne soglaša). V pravdnem postopku pa se upošteva le obrazloženo, substancirano prerekanje. Pavšalno, nekonkretizirano zanikanje nasprotnikovih trditev se ne upošteva. Podlago za to daje načelo resnicoljubnosti in popolnosti, določba 221. člena ZPP, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, določba 1. odstavka 286. člena ZPP, ki ureja izjavno breme strank in zahteva po obrazloženosti odgovora na tožbo (glej: J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga: stran 364). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da tožnica terjatve uveljavljane v pobot v višini 7.737,17 EUR, sploh ni zanikala.

Nadaljnje pritožbene navedbe o zapadlosti terjatve toženca in neobstoju soglasja tožnice za vlaganja, ki jih je opravil toženec, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP) in so zato neupoštevne.

O pritožbi tožene stranke: Toženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo oziroma ugotovilo, kolikšen del hiše uživa. Ugotovilo je namreč, da toženec od dne 2.4.1997 dalje uporablja tožničin solastni del enodružinske stanovanjske hiše brez njenega dovoljenja. Iz te ugotovitve jasno izhaja, da toženec uporablja celotno hišo, torej tudi celoten tožničin solastni del. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec tožnici po 2.4.1997 ni dovolil uporabe hiše. Razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo to ugotovitev, so sledeči: dejstvo, da je toženec dne 2.4.1997 tožnici povedal, da pri hiši nima kaj iskati, kar je resno mislil, saj je nemudoma poklical policijo, dejstvo, da je toženec po tem, ko je tožnica dne 2.4.1997 iz hiše odnesla nekaj predmetov, zoper njo dne 4.4.1997 vložil motenjsko tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, s katero ji je bilo prepovedano odnašati stvari iz hiše, dejstvo, da dne 19.3.1998 v postopku razdelitve skupnega premoženja ni pristal na sklenitev začasnega dogovora glede koriščenja hiše, kar je predlagala tožnica, prav tako tožnici ni dovolil oddaje solastnega dela v najem, dejstvo, da tožnica ključev nima, toženec pa jih niti sedaj noče izročiti z izgovorom, da s kartico, s katero bi bilo moč dodaten ključ narediti, ne razpolaga. Ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnice ter vpogleda v priložene spise, in sicer spis Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 146/98, Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. P 90/97 ter spis opr. št. N 37/96 ter dopisov pooblaščenke tožnice o dovolitvi oddaje njenega solastnega dela v najem in odgovora toženca v prilogah A3 in A4 v spisu. Ugotovitev, da toženec tožnici od 2.4.1997 dalje brani in preprečuje uporabo solastnega deleža hiše, je sodišče prve stopnje tako sprejelo na podlagi natančne in skrbno opravljene dokazne ocene, ki je podprta s prepričljivimi razlogi, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ker je na podlagi takšne dokazne ocene sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec dne 2.4.1997 tožnici prepovedal uporabo hiše, ne vzdrži pritožbeni očitek toženca, da ima tožnica vse možnosti nepremičnino uživati sorazmerno svojemu deležu. Prav tako ne držijo navedbe toženca, da tožnici uporabe nepremičnine nikoli ni branil. Nasprotno izhaja iz izpovedbe tožnice, ki je izpovedala, da je dne 2.4.1997, ko je prišla v hišo, toženec takoj poklica policijo in ji dejal, da tam nima kaj iskati. Zoper njo je že čez dva dni vložil motenjsko tožbo, v kateri je zatrjeval, da je on izključni posestnik nepremičnine ter da toženka nima niti ključev od hiše. Tako so trditve toženca iz motenjske tožbe (zadeva P 90/97) v nasprotju z njegovimi lastnimi navedbami v obravnavani pravdi, in sicer, da tožnica ključe od nepremičnine ima. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zato verjelo tožnici, da ključev od nepremičnine nima, toženec pa ji jih noče izročiti. Če toženec tožnici ne bi preprečeval uporabe njenega dela solastne nepremičnine, bi ji izročil ključe, kar pa še sedaj odklanja. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je tožnica izjavila, da nima namena bivati v hiši. Iz izpovedbe tožnice to ne izhaja, prav tako ne iz njenih tožbenih trditev. V 3. točki tožbe tožnica namreč zatrjuje, da tožbo vlaga zato, ker hiše niti ne more uporabljati niti oddajati svojega dela nepremičnine v najem.

Obligacijski zakonik (OZ) v določilu 198. člena (prej enako 219. ZOR) določa, da lahko imetnik, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ne uživa posesti nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, ker ji je toženec uporabo njenega solastnega dela nepremičnine dne 2.4.1997 prepovedal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica od 2.4.1997 dalje upravičena do odmene za uporabo njenega solastnega deleža. Toženčeva uporaba omenjene nepremičnine namreč predstavlja določen poseg v tožničino pravico (66. člen SPZ in 14. člen ZTLR). S takšno uporabo pa ima toženec korist, ki se kaže v brezplačni uporabi tožničinega solastninskega deleža. Prav tako toženec neutemeljeno izpostavlja, da bi tožnica morala s tožbo zahtevati izročitev dela nepremičnine v posest, da bi bila upravičena do odmene (glej tudi judikat VS RS, opr. št. II Ips 866/1993, II Ips 428/1998). Pravilno je tako sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačilo zneska krajevno običajne najemnine zaradi uporabe tožničinega dela solastne nepremičnine za čas od 2.4.1997 do konca decembra 2008. Višino najemnine pa je ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke gradbene stroke in cenilke E. G..

Z višino ugotovljene najemnine se toženec ne strinja. Navaja, da izvedenka pri izračunu vrednosti nepremičnine, ki ga je uporabila pri izračunu najemnine, ne bi smela izhajati iz ponudb prodaj primerljivih nepremičnin, pač pa iz dejanskih cen, določenih v kupoprodajnih pogodbah. To pa je izvedenka E. G. v dopolnitvi izvedenskega mnenja prepričljivo ovrgla in argumentirano pojasnila, da dejanske prodajne cene niso javno dostopne, zaradi česar je edina uporabna metoda za določanje ocene vrednosti nepremičnine primerjava prodajnih cen na podlagi podanih ponudb ter prodaj, za katere so dostopni zanesljivi podatki.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo (določilo 198. člena OZ in 219. člena ZOR) pravilno uporabilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve po 14. točki 339. člena ZPP. Tudi o stroških pravdnega postopka je pravilno odločilo na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih pritožnika uveljavljata, niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnika s pritožbama nista uspela, zato sta dolžna kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 2. odstavkom 154. člena ZPP).