Jedro

V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper sklep prve stopnje ne zadrži izvršitve. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se davek čim prej izterja, sodišče izvršitev odločbe v davčnih zadevah odloži le izjemoma, to je, če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 4. 12. 2013 vložil tožbo zoper izpodbijani sklep, s katerim je pristojni davčni urad začel davčno izvršbo na tožnikova denarna sredstva zaradi poplačila davčnih obveznosti v skupnem znesku 20.873,60 EUR.

Hkrati s tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. V tej zvezi navaja, da je nima nobenih sredstev in da mu zato grozi hujša gospodarska škoda. Navaja še in s predloženo kopijo bilance stanja in izkaza poslovnega izida dokazuje, da je plačilno nezmožen in da je izgubil sposobnost pridobivanja dohodkov, vse to iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Grozi mu prezadolženost, kar pomeni, da bo moral iz poslovnih razlogov odpovedati delovno razmerje večjemu številu delavcev. Navaja še, da Davčna uprava plačilno nesposobne gospodarske subjekte obravnava preveč restriktivno, saj jim omogoča zgolj stečajni postopek in prenehanje, kar pa v razmerah vse večje brezposelnosti ni v javnem interesu. Zato se sodišču predlaga, da po načelu pravičnosti oziroma smotrnosti izda začasno odredbo, s katero bo tožniku omogočilo preživetje.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ni ugodilo iz naslednjih razlogov: V skladu z določbami prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožba praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Pač pa po drugem odstavku istega člena sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pogoj za odložitev izvršitve je torej škoda, ki grozi tožniku zaradi izvršitve izpodbijanega akta, in ki bi bila v primeru, če tožnik s tožbo uspe, težko popravljiva in hkrati takšna, da pretehta javno korist, ki jo izpodbijani akt zasleduje. Pri odločanju o začasni odredbi mora namreč sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost nasprotnih strank in prizadetost javne koristi.

V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper sklep prve stopnje ne zadrži izvršitve. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se davek čimprej izterja, sodišče izvršitev odločbe v davčnih zadevah odloži le izjemoma, to je, če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti.

Takšnih okoliščin pa tožnik v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe po presoji sodišča ne izkaže. Ker gre za denarno obveznost, morebitna nastala škoda zaradi izvršbe ni nepopravljiva. Grozeča blokada računa in pavšalno sklicevanje na posledice, ki jih takšno stanje po veljavni zakonodaji prinaša, pa za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Najem kredita pa tudi ni edini možni ukrep za preprečitev plačilne nesposobnosti družbe.

Ker po navedenem pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče odločilo tako, kot sledi iz izreka.