Jedro

Tožnik ni izkazal takšnih posebnih okoliščin glede verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi bila močnejša od prevladujoče javne koristi v davčnih postopkih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložil skupaj s tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42918-111894/2012-1 08-3211-09 z dne 26. 11. 2012, s katerim je pristojni davčni urad začel davčno izvršbo na tožnikova denarna sredstva zaradi poplačila davčnih obveznosti v skupnem znesku 20.873,60 EUR. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT 499-29-154/2013-3 z dne 5. 11. 2013. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je v primeru davčnih obveznosti tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper sklep prve stopnje ne zadrži izvršitve. Glede na prevladujoči javni interes v davčnih postopkih sodišče izvršitev odločbe odloži le izjemoma, in sicer v primeru, če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Takšnih okoliščin pa tožnik v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazal. Grozeča blokada računa in pavšalno sklicevanje na posledice, ki jih takšno stanje po veljavni zakonodaji prinaša, za izdajo začasne odredbe ne zadoščajo.

3. Zoper citirani prvostopenjski sklep je tožnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev ustavnih pravic. Davčna uprava plačilno nesposobne gospodarske subjekte obravnava preveč restriktivno. Stečajni postopki, ki so običajno posledica davčnih izterjav, v razmerah vse večje brezposelnosti niso v javnem interesu. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločati po načelu pravičnosti oziroma smotrnosti, pojem javne koristi pa razlagati po dinamični metodi. Blokada računa in s tem onemogočanje poslovanja bo imelo za posledico stečaj, kar državi ne prinaša nobene javne koristi. Ravnanje sodišča povzroča pravno negotovost in s tem nezaupanje v pravo. Sodišče prve stopnje je brez argumentacije zavrnilo popolnoma upravičeno zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli odlog izvršitve sklepa Davčnega urada Ljubljana z dne 26. 11. 2012 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Na tej podlagi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da mu grozi hujša gospodarska škoda, ker je plačilno nezmožen, nesposoben pridobivanja prihodkov in ker bo nastopilo finančno stanje, zaradi katerega njegovo premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo vseh dolgov, ki jih ima do upnikov. Zato bo moral iz poslovnih razlogov odpovedati delovno razmerje večjemu številu delavcev.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na prevladujoči javni interes v davčnih postopkih. Ob upoštevanju te okoliščine je zato treba restriktivno presojati izkazanost težko popravljive škode (oziroma verjetnost njenega nastanka), kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe na navedeni zakonski podlagi.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ni izkazal takšnih posebnih okoliščin glede verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi bile močnejše od prevladujoče javne koristi.

11. Možnost uvedbe stečaja (oziroma drugih zakonskih posledic zaradi insolventnosti) zaradi izvršitve upravne odločbe po presoji Vrhovnega sodišča sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 443/2013 z dne 21. 11. 2013). Tudi v primeru, da izvršitev odločbe lahko pomeni nevarnost uvedbe stečaja ali drugih zakonskih posledic, morajo biti izkazane posebej kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi se škoda, ki naj bi zaradi davčne izvršbe nastala tožniku, štela za težko popravljivo.

12. Takšne škode pa tožnik z golimi navedbami, da je plačilno nezmožen in da je nesposoben pridobivanja prihodkov, ne da bi pojasnil, zakaj je temu tako in zakaj naj bi bil s tožbo izpodbijani sklep o davčni izvršbi v neposredni povezavi z zatrjevanimi dejstvi, ni izkazal. Take škode tudi ni izkazal s pavšalnimi navedbami, da bo moral v primeru izvršbe iz poslovnih razlogov odpovedati delovno razmerje večjemu številu delavcev, saj niti ni navedel, koliko delavcev ima zaposlenih.

13. Tožnik v pritožbi tudi ni obrazložil, zakaj naj bi odločitev upravnega sodišča povzročila pravno negotovost in s tem nezaupanje v pravo. Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu z obstoječo upravnosodno prakso tako upravnega kot Vrhovnega sodišča, svojo odločitev pa je tudi obrazložilo. Z odločitvijo sodišče prve stopnje ni poseglo v tožnikove pričakovane pravice, saj samo na podlagi zahteve za izdajo začasne odredbe tožnik še ni pridobil nobenih pravic.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

15. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča sodišče prve stopnje kot pristojno sodišče.