Jedro

Za škodo, ki nastane na občinski cesti, odgovarja upravljalec te ceste.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede glavne stvari spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 3.141,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 dalje do plačila prvo tožeči stranki U. U. in za plačilo 4.078,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 dalje do plačila drugo tožeči stranki M. M., v stroškovnem delu pa tako, da morata prvo in drugo tožeča stranka toženi stranki plačati 937,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v roku 15 dni od prejema te (drugostopenjske) sodbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

II. Prvo in drugo tožeča stranka sta dolžni toženi stranki povrniti 447,20 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenima zahtevkoma za plačilo odškodnine; dosodilo je, da je tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki plačati 3.141,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 dalje do plačila (točka I. izreka), drugo tožeči stranki pa 4.078,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 dalje do plačila (točka II. izreka) ter 1.445,30 EUR pravdnih stroškov prvemu tožniku in 1.006,08 EUR pravdnih stroškov drugi tožnici (točka III. izreka), v presežku pa je tožbena zahtevka zavrnilo (točka IV. izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo in zavrne tožbeni zahtevek ali pa naj jo razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Materialnopravno napačen je zaključek, da tožnikoma za nastalo škodo odgovarja država. Posledično je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Škoda je nastala na občinski cesti, po 100. členu Zakona o cestah (ZCes-1) pa so za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah odgovorne občine. Torej bi morala občina poskrbeti, da udeleženci v prometu ne bi bili ogroženi. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju: Pravilnik) nalaga redno vzdrževanje brežin tako, da sta zagotovljena določen nagib in oblika, da se na njih stalno utrjuje in odstranjuje nestabilni material ter da so tehnične in biološke zaščitne ureditve v takem stanju, da je zagotovljeno učinkovito zavarovanje brežin in cest. Torej je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala za namestitev zaščitnih mrež, ki bi preprečile padec skal na cesto, poskrbeti država. Sklicuje se na več sodb višjih sodišč, ki nalagajo odgovornost za vzdrževanje občinskih cest občinam in zaključuje, da ni podana stvarna pasivna legitimacija tožene države. V nadaljevanju uveljavlja prekluzijo v zvezi s postavitvijo izvedenca geodetske stroke in graja višino dosojene odškodnine.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno: tožnika sta utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ker je na avto, ki ga je po občinski cesti vozila prva tožnica, drugi tožnik pa je bil sopotnik, padla skala (premera od 40 do 50 cm) in nekaj manjših kamnov, tako da se je razbilo vetrobransko steklo in se je skala ustavila na menjalniku, tožnica pa je zaradi tega trčila še v zaščitno ograjo ob cesti. Brežine ob cesti niso bile zavarovane z zaščitno ograjo, skala in kamenje pa je na avto padlo iz zemljišča, ki je v lasti tožene stranke - države.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je za škodo, ki je nastala tožnikoma, v celoti odgovorna tožena stranka, češ da bi bila kot lastnica dolžna ustrezno vzdrževati parcele in namestiti zaščitne mreže, ki bi preprečile padec skal na cesto. Ta zaključek je materialnopravno zmoten. Za škodo, ki nastane ob uporabi javnega dobra, kar javne ceste so (drugi odstavek 3. člena ZCes-1), odgovarja upravljalec javnega dobra.1 Upravljalec občinske ceste pa je občina (95. člen ZCes-1). Redno vzdrževanje javnih cest, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v stanju, ki zagotavlja njihovo varnost in prevoznost, nadzor nad stanjem javnih cest in cestnega sveta ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah, je obvezna gospodarska javna služba (prvi odstavek 16. člena ZCes-1). Tožena stranka torej za škodo, ki je tožnikoma nastala v zvezi z vožnjo po občinski cesti, ne odgovarja. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi ter spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo tožbena zahtevka tudi v še spornem delu (5. točka 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

7. Ker je ugodilo pritožbi glede glavne stvari, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika, ki s tožbo nista uspela, morata toženi stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške prvostopenjskega postopka in pritožbene stroške, saj je tožena stranka s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnikov v spisu in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT).2 Tožena stranka je upravičena do 937,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka (477,10 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, 440,40 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 in 20,00 EUR po tar. št. 6002). Pritožbene stroške je višje sodišče odmerilo od vrednosti spora 7.220,71 EUR, kolikor je spornih v pritožbi. Skupaj znesejo 447,20 EUR (427,20 EUR po tar. št. 3210 in 20,00 EUR po tar. št. 6002). Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15-dnevni izpolnitveni rok za plačilo stroškov postopka. Če jih tožnika v postavljenem roku ne bosta plačala, bosta prišla v zamudo in bosta od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Gl. sodbo VS RS II Ips 461/2004, sodbo II Ips 433/2008 in številne odločbe višjih sodišč, npr. sodba VSL II Cp 1185/2014, sodba VSL I Cpg 1154/2010, sodba in sklep I Cpg 774/2011, sodba VSL II Cp 3373/2013. 2 Postopek se je začel v času veljavnosti ZOdvT, zato se zanj ne uporablja od 10. 1. 2015 dalje veljavna Odvetniška tarifa (20. člen Odvetniške tarife).