Jedro

Vsakokratna uporaba pravila o steku kaznivih dejanj je po členu 53 KZ-1 v korist obsojenca, saj enotna kazen ne sme doseči seštevka posameznih kazni (3. točka drugega ostavka 53. člena KZ-1).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v postopku neprave obnove kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku, ZKP) odločbo o kazenski sankciji po sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 11881/2014 z dne 8. 7. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11881/2014 z dne 24. 4. 2017 spremenilo tako, da kazni dve leti in deset mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 14728/2012 z dne 2. 12. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 14728/2012 z dne 13. 3. 2014, ni upoštevalo. Nato je sodišče prve stopnje upoštevaje določeni kazni šest let in štiri leta ter tri mesece zapora, ki sta bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II X 11881/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11881/2014 po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 obsojencu izreklo enotno kazen deset let zapora. Nadalje je v točki II. izreka še sprejelo odločitev, da v ostalem ostanejo odločbe iz sodbe X K 11881/2014 v zvezi s sodbo II Kp 11881/2014 nespremenjene.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbo obsojenec in njegov zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona. Oba pritožnika predlagata, da se pri nepravi obnovi kazenskega postopka upošteva tudi odločba o kazenski sankciji po sodbi Okrožnega sodišča iz Slovenj Gradca I K 52746/2010 z dne 23. 1. 2017 in da se nato obsojencu izreče enotna kazen trinajst let in štiri mesece zapora. Zagovornik obsojenca pa v podrejenem zahtevku predlaga, da če upošteva samo nezakonitost glede enotne izrečene kazni v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 14728/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 14728/2012, da se potem obsojencu izreče enotna kazen devet let in tri mesece zapora.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po podatkih spisa, pa tudi razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je bila kazen dve leti in deset mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 14728/2012 z dne 2. 12. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 14728/2012 z dne 13. 3. 2014 upoštevana dvakrat in sicer v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 11881/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11881/2014 in v sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 52746/2010 z dne 23. 1. 2017. Pravilna je ugotovitev, da je sodba slovenjegraškega sodišča postala pravnomočna že 23. 2. 2017, po kateri je bila obsojencu izrečena enotna kazen štiri leta in dva meseca zapora. Sodba ljubljanskega okrožnega sodišča X K 11881/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11881/2014 pa je postala pravnomočna 13. 6. 2017 kar pomeni, da Višje sodišče v Ljubljani ni zaznalo, da je slovenjegraško sodišče že upoštevalo določbe o odmeri kazni obsojencu po 55. členu KZ-1 in bi zato moralo spremeniti po uradni dolžnosti tudi odločbo o kazenski sankciji. Skratka upoštevati določene kazni šest leta zapora za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 ter štiri leta in tri meseca zapora za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po četrtem, tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1, to je za kaznivi dejanji, ki sta bili predmet sojenja v zadevi X K 11881/2014 in po 55. členu KZ-1 upoštevati kot določeno kazen štiri leta in dva meseca zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 52746/2010 in tako ugotoviti seštevek posameznih kazni v trajanju štirinajst let in pet mesecev zapora. Takšno izhodišče bi moralo ugotoviti tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede na to, da sta posamezni določeni kazni šest let ter štiri leta in tri mesece zapora po sodbi X K 11881/2014 postali pravnomočni 13. 6. 2017, kazen štiri leta in dva meseca zapora po sodbi I K 52746/2010 pa je postala pravnomočna 23. 2. 2017. Ker pa zagrešilo kršitev v korist obsojenca, ker je pri uporabi asperacijskega načela upoštevalo le kazni šest let ter štiri leta in tri mesece zapora, pa se pravzprav oba pritožnika, ko predlagata izrek enotne kazni po sodbi X K 11881/2014 (ne upoštevaje kazen po sodbi X K 14728/2012) in štiri leta ter dva meseca zapora po sodbi I K 52746/2010 pritožujeta v škodo obsojenca. To pa zato, ker je vsakokratna uporaba pravila o steku kaznivih dejanj po členu 53 KZ-1 v korist obsojenca, ker enotna kazen ne sme doseči seštevka posameznih kazni (3. točka drugega ostavka 53. člena KZ-1).

5. Sodišče prve stopnje je sicer v 8. točki obrazložitve pojasnilo, da je mogoče spreminjati le pravnomočne sodbe po določbah, ki veljajo za nepravo obnovo kazenskega postopka. Vendar pa je pri tem spregledalo, da sta posamezni določeni kazni šest let ter štiri leta in tri meseca zapora po sodbi X K 11881/2014 že pravnomočni in je na ta način pravzaprav nehote zagrešilo kršitev kazenskega zakona v korist obsojenca.

6. Zato je predmet nadaljnje presoje pravilnost in zakonitosti izpodbijane sodbe le enotno izrečena kazen deset let zapora, ki jo je prvo sodišče izreklo upoštevaje kazni šest let zapora za kaznivo dejanje v zvezi s nedovoljeno proizvodnjo in prometom s prepovedano drogo ter štiri leta in tri meseca zapora za kvalificirano obliko nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije. Sodišče je v 7. točki obrazložitve zapisalo, da je za odločitev o izrečeni enotni kazni 10 let zapora upoštevalo okoliščine, ki so bile prepoznane iz sodbe X K 11881/2014. Zagovornik obsojenca se v zvezi s tem sklicuje na, kot sam navaja, primerljivo sodno odločbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 46643/2010 in Vrhovnega sodišča I Ips 291/2008. Res je sicer, da je izrečena enotna kazen deset let zapora za tri mesece manjša od seštevka posameznih kazni, vendar pa ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na okoliščine iz pravnomočne sodbe X K 11881/2014 je ugotovilo, da je bil obsojenec v preteklosti obravnavan za istovrstna kazniva dejanja, da so mu bile izrečene daljše prostostne kazni in da je v relativno krajšem času po zadnjih prestanih zapornih kaznih ponovno začel izvrševati kazniva dejanja. Nenazadnje pa zagovornik obsojenca niti ne predstavi olajševalnih okoliščin, ki bi morale priti bolj do izraza pri izreku enotne kazni zapora.

7. Izračun, ki pa ga je napravil obsojenec v svoji pritožbi, ko je sešteval izrečene kazni štiri leta in dva meseca zapora (slovenjegraška sodba) ter dvanajst let zapora po sodbi, ki je nezakonito upoštevala tudi izrečeno kazen dve leti in deset mesecev zapora po sodbi X K 14728/2012 pa je že v izhodišču napačno. To pa zato, ker je storjena kršitev pri izrečeni kazni dvanajst let zapora in se smeta upoštevati kot pravnomočno določeni kazni samo šest let in štiri leta ter tri mesece zapora. Ni pa mogoče poseči v pravnomočno slovenjegraško sodbo, ki je postala pravnomočna 23. 2. 2017, skratka preje kot je postala pravnomočna izrečena nezakonita enotna kazen dvanajst let zapora. Enotna izrečena kazen dvanajst let zapora bi prišla v poštev kot upoštevna v primeru, da bi le-ta postala pravnomočna pred sodbo, po kateri je bila obsojencu izrečena kazen štiri leta in dva meseca zapora v kateri bi bila, tako kot v obravnavani zadevi, nezakonito upoštevana kazen dve leti in deset mesecev zapora.

8. Obsojenec je že na prestajanju kazni zapora po sodbi X K 14728/2012, ki je sicer izgubila svojo subjektiviteto v odločbi o kazenski sankciji, ker je upoštevana v slovenjegraški sodbi, zato pritožbeno sodišče ni uporabilo določila prvega odstavka 56. člena KZ-1, ki bi ga, če bi sodišče v zadevi X K 11881/2014 oz. II Kp 11881/2014 pravilno uporabilo pravila odmere kazni obsojencu.

9. Čeprav pritožnika s pritožbama nista uspela, je sodišče druge stopnje obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Upoštevalo je, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni.