Jedro

Tožnica utemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in da se ni opredelilo do njenih navedb, da je bila ob predpostavki obstoja drugih znakov kaznivega dejanja v pravni zmoti glede protipravnosti njenih ravnanj, kar izključuje njen direktni naklep, ki je bistveni subjektivni znak navedenega kaznivega dejanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 7. 7. 2012. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za vrnitev na delo in priznanje delovnega razmerja ter pravic na njegovi podlagi, vključno s plačilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je tožnica, kot namestnica direktorice, na podlagi posebnega pooblastila direktorice v imenu tožene stranke skupaj s predsednikom sveta Agencije sopodpisala z direktorico novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto za čas po poteku njenega mandata, pri čemer se je zavedala, da do podpisa take pogodbe ni upravičena in je imelo njeno ravnanje vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po prvem in tretjem odstavku 257. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008), tako da je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prve alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da so bili z njenim ravnanjem pri podpisu nove pogodbe o zaposlitvi obstoječe direktorice podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, za katerega se zahteva ravnanje storilca z direktnim naklepom. Tudi glede na preostale ugotovitve sodišča se tožnica, ki je po poklicu zdravnica, ni zavedala protipravnosti svojega ravnanja, glede na to, da je sporno pogodbo pripravila odvetniška pisarna in je bil tožnici predstavljen tak način reševanja zaposlitve direktorice po poteku njenega mandata kot pravno ustrezen. Zato je pri tožnici šlo za opravičljivo pravno zmoto, ki izključuje direktni naklep, ki je pogoj za storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja in uradnih pravic. Tožnica je na to pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi izrecno opozorila, vendar se sodišče do teh navedb oziroma vseh znakov kaznivega dejanja, ki je bilo predmet očitane kršitve, ni opredelilo in je zato bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, tako v smislu prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kot v smislu 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. V odgovoru je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnica utemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in da se ni opredelilo do njenih navedb, da je bila ob predpostavki obstoja drugih znakov kaznivega dejanja v pravni zmoti glede protipravnosti njenih ravnanj, kar izključuje njen direktni naklep, ki je bistveni subjektivni znak navedenega kaznivega dejanja. Tako se sodišče ni opredelilo do tega, ali je tožnica sploh lahko storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, glede na to, da je ravnala po izrecnem pooblastilo direktorice in v čem naj bi drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist oziroma toženi stranki povzročila škodo, če je bila dotedanja direktorica M. C. pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in če je bila direktorica na podlagi določb njene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorice po poteku mandata upravičena, da se ji „ponudi nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ki odgovarja njeni strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti“ (13. člen Pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007). Poleg tega se sodišče ni opredelilo do tega, ali je bila tožnica, ne glede na pooblastilo direktorice, sploh pravno veljavno pooblaščena za veljaven podpis nove pogodbe o bodoči zaposlitve M. C., ki je imela v času sklepanja te pogodbe še status direktorice tožene stranke, glede na določbo 15. člena Sklepa o ustanovitvi tožene stranke (Ur. l. RS, št. 115/2006), da pogodbe v zvezi z delovnim razmerjem direktorja Agencije v skladu z veljavnimi predpisi podpisuje predsednik sveta Agencije v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, in kakšen pravni pomen je glede na to imel tožničin podpis. Šele po razčiščenju teh vprašanj bi se po potrebi moralo sodišče opredeliti tudi do tožničinih ugovorov, da je bila v pravni zmoti, ki izključuje kazensko odgovornost, seveda kolikor bi sodišče izrecno ugotovilo vse druge znake kaznivega dejanja zlorabe položaja.

7. Glede na navedene pomanjkljivosti se izpodbijana sodba v zvezi z obstojem v izredni odpovedi očitane kršitve iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR v prvi vrsti ne da preizkusiti, tako da je podana v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče na podlagi določb prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zaradi razčiščenja navedenih vprašanj oziroma odprave ugotovljene kršitve zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Glede na razveljavitev sodb nižjih sodišč je sodišče tudi odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).