Jedro

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. člena ZDR v zvezi z odpovednim razlogom iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je očitala, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 1. in 3. odstavka 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, ker je od takratne direktorice sprejela pooblastilo, da na strani tožene stranke podpiše pogodbo o zaposlitvi za čas po izteku mandata s takratno direktorico za drugo delovno mesto, direktor področja za splošne zadeve, čeprav direktorica takrat do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni bila upravičena. Skladno z veljavno pogodbo o zaposlitvi bi bila takratna direktorica upravičena do razporeditve na novo delovno mesto in v tej zvezi do sklenitve nove pogodbe šele po preteku mandata v primeru, če ne bi bila ponovno imenovana za direktorico. Za presojo tožnici očitane kršitve pa je pomembno, da je bila tožnica v času mandata direktorice pooblaščena za nadomeščanje oziroma zastopanje tožene stranke samo v času odsotnosti direktorice, kar pomeni, da je s sklenitvijo takšne pogodbe zlorabila uradni položaj z namenom, da bi drugemu, to je takratni direktorici, pridobila premoženjsko korist, ki se kaže v razliki med plačo (drugo rangirano najvišjo plačo takoj za direktorjem), ki bi jo prejemala po sporni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor področja - za splošne zadeve, nadzorstvo in kontrolo kakovosti, in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu, na katerega bi jo po izteku mandata razvrstil novi direktor. Tožena stranka je zaradi takšne zlorabe uradnega položaja izgubila zaupanje v tožnico. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2012, ki jo je tožena stranka dne 10. 7. 2012 podala tožnici, za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 23. 5. 2012 še vedno v veljavi, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od dne 10. 7. 2012 dalje do vrnitve na delo vpisati v delovno knjižico delovno dobo in jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja v roku 15 dni pod izvršbo ter, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od dne 10. 7. 2012 do vrnitve na delo iz naslova plač obračunati ter ji po plačilu vseh davkov in prispevkov plačati po 2.361,09 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. dne v mesecu od zneska plače za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, kot tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od dne 10. 7. 2012 do vrnitve na delo plačati mesečno neto zneske nadomestila plače, izračunane od mesečnega bruto zneska v višini 4.342,75 EUR, po predhodnem obračunu prispevkov in davkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega neto zneska, to je od 8. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca, do plačila. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da 13. člen pogodbe o zaposlitvi A.A. ni prepovedovala predčasnega sklepanja nove pogodbe pred iztekom mandata direktorice. Zato sta pogodbeni stranki v pogodbo vnesli določbo, da ima A.A. po prenehanju mandata direktorice pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Seveda navedeno nikakor ne pomeni, da delodajalec tega ne bi smel storiti predčasno pred iztekom mandata. Sodišče je pomanjkljivo obrazložilo, da je bila določitev delovnega mesta A.A. v pristojnosti novega direktorja, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sodišče ni preizkusilo, katera delovna mesta iz sistemizacije so ustrezala A.A. po izteku mandata. Tožena stranka je navedbe tožnice v tožbi in pripravljalnih vlogah zgolj pavšalno prerekala. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbam sedanjega direktorja B.B. in vodje pravne službe C.C.. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, da je A.A. izpolnjevala vse pogoje za zasedbo delovnega mesta vodja - direktor področja 1 - za splošne zadeve, nadzorstvo in kontrolo kakovosti. Tožnica je podpisala pogodbo o zaposlitvi s takratno direktorico na podlagi njenega pisnega pooblastila, če tega ne bi storila, bi bilo takšno ravnanje podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. A.A. se je pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi posvetovala tako s pravno službo tožene stranke kot z odvetnico D.D.. Navedena odvetnica je kot priča izpovedala, da se je tožnica izrecno obrnila nanjo, saj je želela imeti zagotovilo, da je zadeva glede podpisa pogodbe zakonita. Tudi predsednik sveta tožene stranke E.E. je izpovedal, da je bil pozvan k podpisu pogodbe prav s strani vodje pravne službe, pri njej se je tudi pozanimal, če je pogodba v skladu z zakonom in internimi akti tožene stranke. Tožnica je v zadevi postopala z vso skrbnostjo, zato ne sprejema nikakršnega očitka, da je ravnala krivdno. Tožnica je po poklicu zdravnica, zaradi česar nima sposobnosti razreševanja specifičnih pravnih vprašanj. Iz tega razloga se ji ne more očitati kršitev pogodbenih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz določbe 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe). Tožnica s podpisom pogodbe o zaposlitvi A.A. ni pridobila nikakršne premoženjske koristi. Glede tega na strani tožene stranke ni nastala nobena škoda. Sodišče ni obrazložilo, da je pogodbo o zaposlitvi poleg tožnice podpisal tudi E.E.. Kršitev, ki se ji očita, ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti pa zaradi tega ni prišlo do porušenega zaupanja med strankama. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker tožnice med postopkom ni seznanilo tudi z odgovorom pristojne kadrovske službe pri Vladi RS glede poteka postopka imenovanja novega direktorja tožene stranke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Določitev novega delovnega mesta direktorice A.A. je bila po izteku mandata v pristojnosti novega direktorja. Vodja pravne službe C.C. je prepričljivo pojasnila, v katerem delu se je strinjala z besedilom pogodbe o zaposlitvi, ki jo je pripravila odvetnica D.D.. Tožnica je poleg kršitve pogodbenih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, kršila tudi določbo 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), po kateri se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo delodajalcu. Tudi iz poročila Komisije za preprečevanje korupcije izhaja, da je tožnica ravnala v nasprotju z dolžnim ravnanjem uradne osebe, ko je v imenu tožene stranke sklenila pogodbo o zaposlitvi z A.A.. Sodišče je pravilno ocenilo okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja: Sodišče skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP prosto odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tej zvezi lahko zavrne dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne pomeni bistvene postopkovne kršitve iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč je to kvečjemu razlog za sklicevanje stranke na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega lahko sodišče skladno z določbo 34. člena ZDSS-1 izvede dokaz tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi predlaganih dokazov ne more v celoti ugotoviti odločilnih dejstev.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu izvedlo tiste dokaze, za katere je štelo, da so pomembni za presojo tožbenih zahtevkov, izvedene dokaze ocenilo ter glede izpovedb zaslišanih prič in tožnice obrazložilo, katere izpovedbe je štelo za prepričljive in katerim listinskim podatkom je poklonilo verodostojnost. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje o verodostojnosti posameznih izpovedb prepričalo tudi z neposrednim vtisom na obravnavi, zaradi česar zavzemanje pritožbe, da bi moralo slediti le določenim izpovedbam oziroma listinam, ki so zgolj v korist tožnice, ne more biti sprejemljivo. Gre predvsem za zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje o okoliščinah vsebine pravnega mnenja in predloga pogodbe o zaposlitvi A.A., pripravljenega s strani odvetnice D.D., dati večji pomen izpovedbam odvetnice, tožnice in A.A., ne pa toliko izpovedbi vodje pravne službe C.C.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po zaslišanju navedenih oseb opravilo potrebno soočenje, na podlagi katerega je razčistilo dileme glede sklenitve sporne pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da med postopkom ni seznanilo tožnice s pridobljenim dopisom kadrovske službe Vlade RS glede poteka postopka imenovanja direktorja tožene stranke. Po stališču pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje res moralo seznaniti tožnico s takšnim dokazom, na katerega se je poleg ostalih dokazov sklicevalo tudi v dokaznem sklepu. Vendar pa je mnenja, da takšna opustitev ne predstavlja bistvene kršitve postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, oziroma da bi bila stranki glede teh vprašanj odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre lahko le za relativno postopkovno kršitev, ki bi kvečjemu vplivala na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru okoliščine, ki so se nanašale na kadrovanje novega direktorja tožene stranke, v vsebinskem smislu niso vplivale na presojo v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka zaradi očitane kršitve pravilno in iz utemeljenih odpovednih razlogov izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 10. 7. 2012 izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. člena ZDR v zvezi z odpovednim razlogom iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici izredni odpovedi očitala, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 1. in 3. odstavka 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, ker je dne 23. 5. 2012 od takratne direktorice A.A. sprejela pooblastilo, da na strani tožene stranke podpiše pogodbo o zaposlitvi s takratno direktorico, čeprav direktorica takrat do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni bila upravičena.

Skladno z določbo 13. člena veljavne pogodbe o zaposlitvi bi bila takratna direktorica upravičena do razporeditve na novo delovno mesto in v tej zvezi do sklenitve nove pogodbe šele po preteku mandata v primeru, če ne bi bila ponovno imenovana za direktorico. Za presojo tožnici očitane kršitve pa je pomembno, da je bila tožnica v času mandata direktorice A.A. pooblaščena za nadomeščanje oziroma zastopanje tožene stranke samo v času odsotnosti direktorice, kar pomeni, da je s sklenitvijo takšne pogodbe zlorabila uradni položaj z namenom, da bi drugemu, to je takratni direktorici, pridobila premoženjsko korist, ki se kaže v razliki med plačo (drugo rangirano najvišjo plačo takoj za direktorjem), ki bi jo prejemala po sporni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor področja 1 - za splošne zadeve, nadzorstvo in kontrolo kakovosti, in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu, na katerega bi jo po izteku mandata razvrstil novi direktor. Tožena stranka je zaradi takšne zlorabe uradnega položaja izgubila zaupanje v tožnico, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni več mogoče. V določbi 1. in 3. odstavka 257. člena KZ-1 je predpisano, da stori kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejal škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (1. odstavek), oziroma uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (3. odstavek). Glede tega sodišče v delovnem sporu presodi, ali je delodajalec, na katerem je dokazno breme, delavcu tudi dokazal utemeljenost odpovednega razloga zaradi kršitev delovnih obveznosti, ki imajo znake tako opredeljenega kaznivega dejanja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se je tožena stranka v obravnavani izredni odpovedi opredelila glede znakov kaznivega dejanja iz navedene zakonske določbe, ki ga je tožnica storila s podpisom pogodbe o zaposlitvi takratne direktorice. V tej zvezi je pravilno upoštevala tudi negativno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije v zvezi z obravnavanim tožničinim ravnanjem.

Zmotno je zavzemanje pritožbe, da pogodba o zaposlitvi direktorice A.A. z dne 1. 8. 2007 v času trajanja mandata ni prepovedovala predčasnega urejanja delovnopravnega statusa direktorice za obdobje po izteku mandata. Direktorica je bila skladno z določbo 13. člena navedene pogodbe upravičena do sklenitve nove pogodbe s toženo stranko, če ne bi bila ponovno imenovana za direktorico, šele po izteku mandata, pooblastilo za sklenitev nove pogodbe pa je bilo samo v pristojnosti novega direktorja. V tej zvezi je novi direktor B.B. izpovedal, da sporne pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2012 o zaposlitvi A.A. na delovno mesto vodja - direktor področja 1 ne bi sprejeli, saj je po analizi, ki jo je moral opraviti še pred nastopom funkcije, ugotovil, da ni bilo potrebe po navedenem delovnem mestu, ker so bila takrat odprta še druga delovna mesta, primerna za direktorico, in sicer določena delovna mesta podsekretarjev, prav tako pa tudi delovno mesto v laboratoriju glede na direktoričino farmacevtsko izobrazbo. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je tožnica z očitanim ravnanjem, ko je na strani tožene stranke podpisala pogodbo o zaposlitvi z A.A., ne samo zlorabila svoja pooblastila, ki jih je imela na podlagi zakona, temveč je ravnala tudi v nasprotju s pravnimi dopustnimi cilji in minimalnimi standardi integritete poslovodne osebe subjekta javnega sektorja, pri čemer je s takšnim ravnanjem omogočila takratni direktorici korist, do katere bi bila upravičena šele po izteku mandata oziroma po odločitvi novega direktorja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru obstajal utemeljen razlog za podano izredno odpoved, saj je ugotovilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Iz izpovedbe direktorja B.B. namreč izhaja, da je ob ugotovitvi obravnavanega nezakonitega dejanja prišlo do nezaupanja v delo tožnice tako z njegove strani kot s strani sodelavcev, ki bi s tožnico v nadaljevanju težko še sodelovali.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na podlagi določbe 5. točke 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) nosi svoje stroške ne glede na izid postopka.