Jedro

Napačna je bila ocena sodišča druge stopnje, da so bile tožničine pritožbene navedbe glede znatnega neravnotežja zlasti glede tega, kako konkretno so valutne spremembe vplivale na njen položaj, pomanjkljive, in da že zato s pritožbo ne more uspeti. Ker je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistvena ocena informacijskega neravnotežja v času sklepanja pogodbe, zadoščajo pritožbene navedbe tožnice, da toženka ni zadostila profesionalnim standardom glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Vrhovno sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo v luči predstavljenih materialnopravnih izhodišč iz novejše sodne prakse preizkusiti presojo sodišča prve stopnje, ali so bila pojasnila toženke tako dobra, da se je toženka mogla zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njenih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je 30. 10. 2007 s toženko v obliki notarskega zapisa sklenila kreditno pogodbo in pogodbo o zastavi nepremičnin. S tem hipotekarnim kreditom za nakup stanovanja se je tožnica zavezala toženki v 360 zaporednih mesečnih obrokih (30 let) vrniti najeti kredit v znesku 150.000,00 CHF (evrska protivrednost na dan sklenitve pogodbe je znašala 89.820,40 EUR). Toženka je po neplačevanju obrokov dne 28. 6. 2016 odstopila od pogodbe in tožnico pozvala na plačilo preostalih obveznosti. Tožnica je 13. 3. 2017 vložila tožbo za ugotovitev ničnosti navedenih pogodb. Trdila je, da se je zaradi spremembe tečajnega razmerja evrska protivrednost glavnice kredita na dan 10. 3. 2017 povečala na 140.186,91 EUR, kar je 64 % več kot ob sklenitvi pogodbe, na tveganje, ki izhaja iz takšnega posojila, pa ob sklenitvi pogodbe ni bila ustrezno opozorjena.

2. V tem postopku je sodišče prve stopnje enkrat že razsodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, pogodba pa je bila sestavljena v jasnem in razumljivem jeziku. Pritožbeno sodišče je tedaj pritožbi tožnice ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena in je pogoj o vračilu kredita v CHF zato nejasen in nerazumljiv, hkrati pa pojasnilo, da posledica te kršitve (še) ni ničnost, temveč le nejasnost pogodbenega določila. Opozorilo je, da je treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v skladu z merili, ki jih je podalo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) v zadevi Andriciuc.

3. Prvostopenjsko sodišče je nato v ponovljenem postopku razsodilo enako kot prvič. Obrazložilo je, da je bila pogodba zapisana v jasnem in razumljivem jeziku in vsebuje vse elemente, ki so za njeno določnost pomembni in zahtevani. Tečaj preračuna posojenega zneska in mesečnih anuitete je spremenljivka, vendar po jasno in vnaprej določenih kriterijih. Obrestna mera je opisana jasno in čeprav je spremenljiva, je določna. Tožnica je s podpisom pogodbe potrdila, da vse elemente razume in so ji bili izročeni vsi dokumenti, ki so v pogodbi napisani. Tožnici je bilo pojasnjeno, da tečajno razmerje ni fiksno in da se bo spreminjalo v obe smeri, za najem kredita pa se je odločila po pojasnjeni ugodnosti nižje obrestne mere in zagotovilih, da lahko obstoječe kreditno razmerje med vračanjem obveznosti tudi spremeni. Opozorilo na spreminjanje tečajnega razmerja navzgor in navzdol je za povprečno razumnega potrošnika zadostno. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ponovno presodilo, da je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena, je opravilo tudi presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Pojasnilo je, da sklepanja takšnih kreditov ni prepovedoval noben predpis. Sodišče je poudarilo, da ni pomembno ali so bančni referenti tožnici dejali, naj s konverzijo počaka ali ne, bistveno je, da se ona sama zanjo ni odločila. Tudi toženka je bila izpostavljena tveganju, ki ga prinaša morebitna sprememba tečaja, zato je morala zagotoviti ustrezno kapitalsko skladnost. V pogodbenem razmerju tako ni bilo izrazitega neravnovesja, kljub temu, da sta imeli obe pogodbeni stranki različne možnosti za uravnavanje tečajnega tveganja. Banka tudi ni ravnala v slabi veri, ker ni mogla napovedati takšnih sprememb tečajnega razmerja in ukrepa švicarske centralne banke. Elementov oderuškosti sodišče prve stopnje prav tako ni prepoznalo.

4. Sodišče druge stopnje je sicer pritrdilo pritožbenim očitkom, da so razlogi sodišča prve stopnje o izvedbi pojasnilne dolžnosti toženke, bolj kot ne prepis razlogov razveljavljene sodbe in da velja, kar je bilo povedano že v razveljavitvenem sklepu. Ker pa sodba sodišča prve stopnje vsebuje tudi razloge o nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja v luči nasprotovanja dobri veri, ki v škodo potrošnika lahko povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, je presodilo, da to omogoča pritožbeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

5. Sodišče druge stopnje je navedlo, da v sodbi sodišča prve stopnje ni ugotovitev o tem, kako naj bi valutne spremembe vplivale na položaj tožnice, tožnica pa v pritožbi na to pomanjkljivost ni opozorila, niti ni navedla, kako naj bi sporno določilo vplivalo na njen položaj. Tožnica tudi ni konkretizirala v čem vidi znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank, niti, katere listine bi morala predložiti toženka. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tudi toženka ob spremembi tečaja utrpela izgubo, prav tako ne nasprotuje ugotovitvi, da je do zastoja pri izpolnjevanju kreditnih obveznosti prišlo v prvi vrsti zaradi izgube finančnega vira. Navaja, da tožnica to izpodbija le v luči nejasnosti pogodbenega določila, da so pa ti razlogi pravno neodločilni. Tako je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Dopustitev revizije**

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 590/2021 z dne 10. 5. 2023 na predlog tožnice revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je višje sodišče in tudi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterije za presojo nedovoljenega oziroma nepoštenega pogodbenega pogoja v smislu prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in 3. člena Direktive 93/13/ES.

**Povzetek revizijskih navedb**

7. Tožnica v reviziji sodiščema očita napačno presojo pojasnilne dolžnosti, pri tem pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022. Sodišči sta pri presoji nepoštenosti pogojev neutemeljeno v veliki meri upoštevali okoliščine na strani tožnice in sicer njeno izgubo zaposlitve ter dejstvo, da se ni odločila za konverzijo CHF kredita v kredit v evrih. Poudarja, da bi do izgube finančnega dohodka lahko prišlo pri katerikoli obliki kreditne pogodbe, kar bi imelo za kreditojemalca enake posledice, kot so nastopile za tožnico v tem primeru. Poudarja pa, da je nezmožnost plačevati obroke kredita dejansko nastopila šele v letu 2015, ko je prišlo do največje spremembe v tečaju valutnega para. Opozarja na stališče v sodbi II Ips 8/2022, da lahko neustrezna pojasnila glede potencialnega neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje. Vnovič se sklicuje na sklep pritožbenega sodišča v prvem postopku, ko je sodišče ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena oz. naj bi bila pojasnila toženke celo zavajajoča. Navaja, da ni mogla pričakovati tako intenzivnega gibanja tečaja, saj je v skladu z danimi pojasnili pričakovala nihanja do 10%, medtem, ko se je banka zavedala, da so ta nihanja lahko večja. Tožnica je v trenutku sklenitve potrebovala nepremičnino, drugačnega kredita od ponujenega pa ni mogla dobiti. Sodišči prve in druge stopnje vpliva nista pravilno uporabili materialnega prava, ker pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in preglednosti določb nista presojali skupaj z ugotavljanjem obstoja nepoštenih pogodbenih pogojev. Toženka ob sklepanju pogodbe ni podala ustreznih pojasnil, zato je njena nedobrovernost v postopkovnem smislu izkazana že na podlagi nepreglednih pogodbenih določil in pomanjkanju jasnih pojasnil glede možnosti gibanja tečaja. Toženka bi namreč morala predvideti, da so tudi večja nihanja tečaja v daljšem obdobju realna in o tem obvestiti kreditojemalce. Vsaj ob prvih večjih nihanjih leta 2011 bi toženka morala tožnico spodbujati h konverziji, česar pa ni storila, temveč jo je od tega celo odvračala oziroma ji svetovala, naj s tem še počaka. Tožnica na več mestih v reviziji še poudari, da v nasprotju z ugotovitvami sodišč, za toženko valutno nihanje ni pomenilo takšnega tveganja kot za tožnico v vlogi potrošnice, saj je bilančno izgubo lahko pokrila.

**Povzetek navedb toženke in stranskega intervenienta iz njunih odgovorov na revizijo**

8. Toženka se v odgovoru na revizijo obsežno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča (zadeve II Ips 141/2017, II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019) ter nasprotuje stališčem iz novejše sodbe II Ips 8/2022, na katera se sklicuje tožnica. V povezavi s tem zavrača tudi sklicevanje na zadevo Paribas, ki je bila v obravnavi pred SEU, ker je tam šlo za bolj kompleksen produkt. Ne strinja se s presojo, da je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu, saj bi morali takšni standardi biti natančno opredeljeni v zakonodaji. Zato je bil način odločanja sodišč prve in druge stopnje v obravnavani zadevi pravilen, četudi je po oceni toženke zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je bila pojasnilna dolžnost pomanjkljivo izpolnjena. Tudi v primeru, če bi bile ugotovljene pomanjkljivosti, to še ne bi pomenilo, da je pogodbeni pogoj nepošten. Toženka je ravnala dobroverno in je tožnici dovolj dobro pojasnila mehanizme valutnega nihanja in valutnega tveganja, da je tožnica lahko sprejela poučeno odločitev glede najema kredita. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožnica sama presodila, da je zanjo še sprejemljivo nihanje valut nekje do 10 %. Opozarja, da je povprečni slovenski potrošnik glede na zgodovinske izkušnje z različnimi valutami dobro razumel valutno tveganje. Prvenstveno seveda predlaga zavrnitev revizije, v primeru, če pa bi Vrhovno sodišče očitke tožnice štelo za utemeljene, pa predlaga razveljavitev obeh ali posamezne odločbe sodišč nižje stopnje, ker bi drugače bila toženki kršena pravica do kontradiktornosti in poštenosti sojenja v povezavi z izjavo do novih materialnopravnih izhodišč, ki jih je tožnica podala v reviziji, ki je bila vložena več kot dve leti in pol po izdaji prvostopenjske sodbe in leto in pol po izdaji drugostopenjske sodbe.

9. Stranski intervenient opozarja na ugotovitev sodišč, da ni bila le tožeča stranka izpostavljena valutnemu tveganju, ampak tudi tožena in zato v pogodbenem razmerju ni bilo izrazitega neravnovesja, kar obravnavani primer razlikuje od drugih. Glede pojasnilne dolžnosti pa se strinja z obrazložitvijo, da že pojasnilo o spreminjanju tečajnega razmerja navzgor in navzdol za povprečno razumnega potrošnika pomeni zadostno opozorilo na nepredvidljivost mesečne obveznosti v dobi odplačevanja kreditnih obveznosti.

**Dejanski okvir spora**

10. Za odločanje o reviziji so pomembna sledeča ugotovljena dejstva: ‒ Banka je preverjala kreditno sposobnost tožnice, slednja pa za hipotekarno posojilo v EUR v želeni višini ni bila kreditno sposobna. Pribitek k obrestni meri v višini 1,70 % je bil enak pri kreditih v CHF in EUR, obrestna mera kot taka pa se je v času sklepanja pogodbe bistveno razlikovala.

‒ Tožnici je bilo pojasnjeno, da se obrestna mera in tečajno razmerje spreminjajo, kar vodi do povečanja posameznih mesečnih anuitet po preračunu v domačo valuto, vse to pa lahko pripelje tudi do povečanja glavnice, če se jo preračuna v domačo valuto.

‒ Tožnici je bilo povedano, da se bo razmerje med CHF in EUR med izpolnjevanjem pogodb spreminjalo in da nihanj ni mogoče napovedati, saj tečajnega razmerja za 30 let ne more oceniti. Nihče ni zagotavljal, da bodo nihanja le malenkostna.

‒ Tožnica se je sama pozanimala o tečajnem razmerju med CHF in EUR in sledila medijskim sporočilom, v času sklenitve pogodbe je kazalo, da gre za dve trdni valuti. V času sklenitve pogodbe nihanje tečaja ni bilo takšno, da bi tožnici vzbujalo pomisleke, da svoje obveznosti ne bi mogla izpolnjevati. Predstavljala si je, da bo ves čas šlo za minimalna nihanja, nekaj procentov navzgor ali navzdol, kar se ji je zdelo sprejemljivo, če bi bilo to nihanje nekje do 10 %. Tožnica je razumela, da bi se njen obrok povečal za takšno nihanje, kakršna bi bila sprememba tečajnega razmerja.

‒ Tožnica je razmišljala o tem, kaj bi ji lahko v tridesetih letih preprečilo izpolnjevanje kreditnih obveznosti in pri tem razmišljala predvsem o problemu izgube vira zaslužka, v zvezi s tem pa je banki tudi zastavila vprašanja. Pozanimala se je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bila sposobna plačati posameznih mesečnih zneskov kredita. Na banki so ji svetovali, naj se oglasi pri njih, da najdejo sporazumno rešitev. Zagotovili so ji tudi, da lahko kreditno razmerje spremeni.

‒ V pogodbi je bilo dogovorjeno, če je kreditojemalec v zamudi s plačilom začetne ali dveh zaporednih mesečnih obveznosti in jih kljub pisnemu opominu niti v naknadnem 15 dnevnem roku ne plača, ima banka pravico do odstopa od pogodbe in zahtevek za takojšnje plačilo celotnega preostalega dolga po pogodbi.

‒ Kredit je bil odobren in izplačan v znesku 150.000,00 CHF, tožnica pa ga je bila dolžna vračati v CHF. Protivrednost kredita v EUR je na dan črpanja znašala 88.431,68 EUR. Mesečna obveznost tožnice, ob predpostavki, da bi bil kredit črpan v celoti, je na dan sklenitve pogodbe znašala 766,28 CHF, efektivna obrestna mera pa je znašala 4,68 % in se je spreminjala vsakih šest mesecev.

‒ V obdobju po letu 2011, predvsem pa v letu 2014 in 2015 je prišlo do znižanega plačevanja mesečnega obroka s strani tožnice, toženka pa je nato dne 28. 6. 2016 odstopila od pogodbe in tožnico pozvala k plačilu. Glavni vzrok za zamudo in plačevanje mesečnih obveznosti tožnice je bil približno od leta 2010 dalje najprej izpad finančnega vira, po letu 2011 in nato v letu 2015 pa je k temu bistveno prispevalo tudi spremenjeno tečajno razmerje valutnega para. Toženka se za konverzijo ni odločila.

‒ Toženka zaslužka ni imela iz naslova dajanja kreditov v CHF kot takih, temveč je tega pridobila zaradi razlike v obrestnih merah, saj je za tiste kredite, ki jih je najemala sama, lahko izposlovala nižjo obrestno mero od tiste, ki jo je ponudila kreditojemalcem. Iz naslova tečajnih razlik pa toženka ni imela dobička.

‒ Banka je predvsem dne 15. 1. 2015, ko je prišlo do bistvene spremembe tečajnega razmerja CHF- EUR utrpela izgubo iz naslova pozicije CHF, ki se je pokazala v negativnem poslovnem izidu.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija je utemeljena.

12. Revizija v tej zadevi je bila vložena več kot leto in pol po izdaji odločbe sodišča druge stopnje. V tem obdobju je Vrhovno sodišče upoštevajoč razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije in Ustavnega sodišča RS nadgradilo svoja predhodna stališča v sporih glede posojil v švicarskih frankih.

13. Tako je v sodbi II Ips 8/2022 najprej presodilo, da ZVPot zagotavlja širše varstvo potrošnikov od Direktive 93/13,1 saj so splošni tipi nepoštenih pogojev v 24. členu ZVPot določeni alternativno. To pomeni, da za nepoštenost in s tem ničnost pogodbenega pogoja po 23. členu ZVPot zadošča, da se življenjski primer prilega eni od alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.2

14. Ker je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, tako evropsko potrošniško pravo kot ZVPot varujeta njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, torej z ustrezno izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti.3 Za nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot tako zadošča, da posojilodajalec ne izpolni pojasnilne dolžnosti in s tem ne odpravi izhodiščnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je objektivno. Da ne zadosti zahtevam dobre vere (vestnosti in poštenja), zadošča, da banka poda pojasnila, ki ne ustrezajo zahtevam profesionalne skrbnosti; še toliko bolj pa to velja, če pojasnil sploh ne poda, ali pri pojasnjevanju celo zavaja potrošnika.4

15. V luči navedenih materialnopravnih izhodišč je bila napačna ocena sodišča druge stopnje, da so bile tožničine pritožbene navedbe glede znatnega neravnotežja zlasti glede tega, kako konkretno so valutne spremembe vplivale na njen položaj, pomanjkljive in da že zato s pritožbo ne more uspeti. Ker je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistvena ocena informacijskega neravnotežja v času sklepanja pogodbe, zadoščajo pritožbene navedbe tožnice, da toženka ni zadostila profesionalnim standardom glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti.

16. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo, sodbo sodišč druge razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo v luči predstavljenih materialnopravnih izhodišč preizkusiti presojo sodišča prve stopnje, ali so bila pojasnila toženke tako dobra, da se je toženka mogla zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njenih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.

17. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993, str. 29-34). 2 Prvi odstavek 24. člena ZVPot se je glasil:1) Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:- v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali- nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up 54/19 z dne 6. 7. 2023 (točki 18 in 19). 4 Sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, tč. 29 , 54, 56.