Jedro

V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V skladu s 3. členom Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

Nasprotovanje dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v pričujoči zadevi, ni podano.

Zakaj je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so bile prepozne pritožničine navedbe o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice, pritožnica ne pojasni - ne navede, kje (do prvega naroka glavne obravnave; prim. 286. člen ZPP) je podala te navedbe ali, v čem bi bili razlogi, ki bi opravičevali kasnejše navajanje dejstev, kar pa bi morala storiti, da bi lahko dosegla preizkus pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Morebitna kršitev pravil o prekluziji namreč ni ena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so pravočasne navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v čem so razlogi iz drugega odstavka 286. člena ZPP in kje jih je pritožnik navedel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Udeleženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin. Tožbeni zahtevek gradi na nepoštenosti pogodbenih pogojev, zlasti (v pritožbi še spornega) dogovora o valuti posojila.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. ... s 30. 10. 2007, Pogodbe o zastavi nepremičnin št. ... s 30. 10. 2007 in Notarskega zapisa SV 1102/07 s 30. 10. 2007 (I. točka izreka) ter tožnici naložilo plačati 2,40 EUR pravdnih stroškov tožene stranke ter 8.797,52 EUR stroškov stranskega intervenienta (II. in III. točka izreka).

3. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsežno povzema ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vsebine danih pojasnil tožničine referentke za kredit A. A., opozarja da gre v teh delih za prepis prve, razveljavljene sodbe po sistemu „copy paste“ in neupoštevanje navodil višjega sodišča. Glede presoje nepoštenosti pogodbenega določila o valuti posojila v smislu znatnega neravnotežja in dobre vere banke pritožnica navaja, da je sodišče presojo opravilo le na podlagi povsem posplošenih dokazov - listin Banke Slovenije, opraviti pa bi jo moralo konkretizirano. Za presojo, da so toženkina tveganja uravnotežena s tveganji, ki jih je prevzela tožnica, bi zadoščale le listine tožene stranke, ki pa jih ta ni predložila.

Za zgrešene pritožnica ocenjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je imela možnost spremembe kreditnih obveznosti v pogodbo v domači valuti, ker je tožena stranka tožnico prepričevala v nasprotno.

Tožena stranka in druge banke so masovno tržile produkte v švicarskih frankih, kar je splošno znano, saj so kot strokovnjaki vedele, da se bo tečaj spremenil v njihovo korist. Če bi jo opozorili, da bo lahko po desetih letih odplačevanja kredita dolgovala celo večji znesek kredita, kot ga je prejela, na takšno pogodbo ne bi pristala.

Kontradiktorni so zaključki sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka zavedala valutnih tveganj, za gibanje tečaja v prihodnosti pa naj ne bi mogla vedeti.

Tudi zaključki glede elementov oderuškosti po prepričanju pritožnice temeljijo na napačni presoji pojasnilne dolžnosti banke. Enako velja za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožničino neizpolnjevanje pogodbe predvsem posledica izgube finančnega vira.

Po prepričanju pritožnice so zgrešeni zaključki sodišča prve stopnje o pravočasnosti navedb v smeri ničnosti pogodbenega določila o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice. Te navedbe je tožnica podala kot okoliščino, ki kaže na slabo vero in nepoštenost tožene stranke in posledično neuravnotežen pogodbeni odnos.

4. Toženka in stranski intervenient predlagata zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Materialnopravna izhodišča za odločitev o tožbenem zahtevku je v odločilnem delu navedlo že sodišče prve stopnje, pa tudi pritožbeno sodišče v sklepu s 27. 1. 2020. Zgolj zaradi popolnosti argumenta to sodišče kratko pojasnjuje: v skladu s 1. odstavkom 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V skladu s 3. členom Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

7. Za primer pogodb v tuji valuti, zaradi katere je potrošnik izpostavljen valutnemu tveganju, je sodišče Evropske unije v novejši sodbi C-609/19 z 10. 6. 20211 pojasnilo: 1. da zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, ki temeljijo na domnevi, da bo pariteta med obračunsko valuto in valuto plačila ostala stabilna, zlasti, kadar prodajalec ali ponudnik potrošnika ni obvestil o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev, zaradi česar potrošnik ni mogel konkretno razumeti potencialno resnih posledic, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti za njegov finančni položaj2; 2. da mora v zvezi s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, sodišče na podlagi meril iz 3. in 5. člena direktive ugotoviti, ali sporni pogoj ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve izpolnjuje zahteve po dobri veri, uravnoteženosti in preglednosti, ki jih določa direktiva3; 3. da je treba pri presoji dobre vere upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogodbenim pogojem4; 4. da mora sodišče v zvezi z vprašanjem, ali pogoj - v nasprotju z zahtevo dobre vere - v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki izhajajo iz zadevne pogodbe, preveriti, ali bi lahko prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno posluje, razumno pričakoval, da bi potrošnik ta pogoj v okviru posamičnih pogajanj sprejel5; če bi vedel, da nosi nesorazmerno6 oziroma znatno7 valutno tveganje; 5. da mora sodišče presoditi vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi pogodbe.8

8. Višje sodišče izpostavlja, da namen pritožbenega postopka ni v ponovitvi postopka pred sodiščem prve stopnje, ampak gre za preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato dolžno odgovoriti na očitke v pritožbi o kršitvah določb pravdnega postopka, o zmotni uporabi materialnega prava ali o pomanjkljivostih v ugotovljenem dejanskem stanju in pretresti argumente pritožnika, s katerimi jih utemeljuje.

9. Utemeljen je pritožbeni očitek, da so razlogi sodišča prve stopnje o izvedbi pojasnilne dolžnosti tožene stranke, bolj kot ne prepis razlogov prejšnje, razveljavljene sodbe, zato zanje tudi tokrat velja, kar je pritožbeno sodišče zapisalo v sklepu s 27. 1. 2020. To pa samo po sebi še ne terja (zaradi spremembe pritožbenega senata ponovne) oprave pritožbene obravnave, saj izpodbijana sodba (drugače kot prva) vsebuje tudi razloge o nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja v luči nasprotovanja dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da (nasprotovanje dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči) znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, v pričujoči zadevi ni podano. Pri tem je v zvezi z znatnim neravnotežjem ugotovilo predvsem: - da ni bila le tožeča stranka izpostavljena valutnemu tveganju, ampak tudi tožena; - da je ob bistveni spremembi tečaja tožena stranka utrpela izgubo, ki je ni prenesla na komitente, ampak jo je krila iz drugih virov; - da v pogodbenem razmerju zato ni bilo izrazitega neravnovesja; - da je imela tožnica možnost spremembe kreditnih obveznosti v pogodbo v domači valuti, pa tega ni izkoristila in - da je bilo tožničino neizpolnjevanje pogodbe v prvi vrsti posledica izgube finančnega vira.

11. Tožnica v pritožbi ne trdi, da bi sodišče prve stopnje pri presoji neravnotežja v pravicah in obveznostih strank (ki se sicer lahko pokaže v znatnem ekonomskem učinku nejasne pogodbene določbe, lahko pa tudi izvira iz dovolj resnega posega v potrošnikov pravni položaj9), spregledalo kakšne od njenih pravno relevantnih trditev o (znatnem) ekonomskem učinku spornega pogodbenega določila na njen položaj ali resnem posegu v njen pravni položaj. Pritožbeno sodišče mora na tem mestu opozoriti, da v izpodbijani sodbi ni ugotovitev o tem, kako naj bi valutne spremembe oz. izpostavljenost valutnemu tveganju vplivale na položaj tožnice, na primer, kako so vplivale na višino obroka, na dinamiko odplačevanja posojila in podobno. Prav tako tožnica v pritožbi posledic spornega pogodbenega določila na svoj položaj v ničemer ne opredeli.10

12. Sodišču prve stopnje očita, da je (ne)obstoj znatnega neravnotežja presojalo samo na podlagi posplošenih dokazov - listin Banke Slovenije, tožena stranka pa svojih listin ni predložila. Najprej je treba pritožnici pojasniti, da so si v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dokazi prirejeni, dokazna ocena pa je prosta, to pomeni, da ni vezana na dokazna pravila, po katerih bi bilo mogoče kakšne trditve dokazovati samo z izbranimi dokazi. Nato pa pritožbeno sodišče še opozarja, da pritožnica (kot je bilo že zgoraj izpostavljeno) ne konkretizira, v čem sama vidi znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ne konkretizira katere listine (niti o katerih okoliščinah11) bi morala predložiti tožena stranka, spregleda pa tudi, da je sodišče prav v zvezi s tem vprašanjem zaslišalo pričo B. B. in izpoved v sodbi dokazno ocenilo.12 Prav na podlagi njegove izpovedi (ne drži torej pritožbeni očitek o izvedbi zgolj “posplošenih dokazov“) je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tudi tožena stranka ob spremembi tečaja utrpela izgubo, ki se je pokazala v negativnem poslovnem izidu, pokrila pa jo je iz drugih virov, tveganja ni prenesla na komitente. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi konkretizirano sploh ne nasprotuje.

13. Sodišče prve stopnje sicer ugotovi, da je prišlo na strani tožnice v letu 2011, predvsem pa 2014 in 2015 do znižanega plačevanja mesečne anuitete13, da pa je do bistvenega zastoja pri izpolnjevanju kreditnih obveznosti in posledično odstopa tožene stranke od pogodbe (kar nedvomno je resen poseg v potrošnikov položaj) prišlo v prvi vrsti zaradi izgube finančnega vira.14 Pritožnica temu zaključku ne nasprotuje. Izpodbija ga le v luči nejasnosti spornega pogodbenega določila (v luči pojasnilne dolžnosti banke). Pritožbeno sodišče v takšnih okoliščinah (o vzroku za znižano plačevanje anuitet) ne more zaključiti drugače kot sodišče prve stopnje.

14. Z vidika neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je imela tožnica možnost konverzije kreditnih obveznosti v pogodbo v domači valuti, a tega ni izkoristila.15 Zaključku, da je tožnica to možnost imela, v pritožbi v ničemer ne nasprotuje; tudi ne navaja, da ne bi šlo za “pravo“16 konverzijo. V pritožbi izpostavlja, da tožena stranka za konverzijo ni bila zainteresirana, saj da jo je prepričevala v nasprotno. A s tem ne more pojasniti, zakaj se za takšno možnost ni odločila sama. Trditev o tem, da ne bi bila zmožna sprejeti informirane odločitve o morebitni konverziji in zakaj ne, v pritožbi ni. Sodišče mora tudi poudariti, da ni bila dolžnost banke skrbeti za to, da tožnici ob pravem času ponudi konverzijo, ta odločitev sodi v sfero kreditojemalca. Odločitev za konverzijo bi gotovo terjala pretehtano odločitev, to pa samo po sebi še ne pomeni, da pogodbena možnost ni zmanjševala morebitnega bremena spornega pogodbenega določila na sprejemljivo raven.17

15. Da bi zaradi spornega pogodbenega določila prišlo do neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank (ki se lahko pokaže v znatnem ekonomskem učinku nejasne pogodbene določbe, lahko pa tudi izvira iz dovolj resnega posega v potrošnikov pravni položaj) sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo, tožnica pa zaključkov sodišča prve stopnje v pritožbi bodisi ne izpodbija bodisi (z navedbami na katere je bilo zgoraj odgovorjeno) ne uspe izpodbiti. Ker je tako, se ostali razlogi izpodbijane sodbe in pritožbe (o pojasnilni dolžnosti in dobri veri banke) izkažejo kot pravno neodločilni18, zaradi česar pritožbeno sodišče nanje podrobneje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Pravilni so razlogi izpodbijane sodbe z vidika predpostavk oderuškosti iz 1. odstavka 119. člena Obligacijskega zakonika (OZ).19 Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da sta s sklenitvijo pogodbe tveganja prevzeli obe pravdni stranki, čemur pritožnica ne nasprotuje. Kaj naj bi kazalo na to, da si je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe izgovorila korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala ali storila ali se zavezala dati ali storiti, iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati. Prav tako tožnica v pritožbi tega v ničemer ne opredeli. Že to zadošča za pravilnost zaključka, da elementi oderuškosti niso podani. Ne glede na to višje sodišče dodaja, da ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ob sklepanju pogodbe ni bila v finančni stiski, ta v pritožbi ne nasprotuje. Nasprotuje le zaključku, da ni bila povsem neizkušena, a z razlogi, ki za presojo neizkušenosti v smislu določbe 1. odstavka 119. člena OZ niso pravno odločilni.

17. Nazadnje pritožnica nasprotuje še stališču sodišča prve stopnje, da so bile njene navedbe o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice, ki jih je podala v prejšnji pritožbi, prepozne. Zakaj je stališče sodišča prve stopnje napačno, pritožnica ne pojasni - ne navede, kje (do prvega naroka glavne obravnave; prim. 286. člen ZPP) je podala te navedbe ali, v čem bi bili razlogi, ki bi opravičevali kasnejše navajanje dejstev, kar pa bi morala storiti, da bi lahko dosegla preizkus pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Morebitna kršitev pravil o prekluziji namreč ni ena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so pravočasne navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v čem so razlogi iz 2. odstavka 286. člena ZPP in kje jih je pritožnik navedel.20

18. Skladno z vsem navedenim so po presoji višjega sodišča pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prva stopnje (353. člen ZPP).

19. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zaradi pritožbenega neuspeha, tožena stranka (in stranski intervenient) pa zato, ker njuna odgovora na pritožbo vsebinsko nista prispevala k odločitvi sodišča (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Ponovno in pregledneje kot doslej. 2 53. točka obrazložitve. 3 61. točka obrazložitve. 4 65. točka obrazložitve. 5 66. točka obrazložitve. 6 69. točka obrazložitve. 7 68. točka obrazložitve. 8 67. točka obrazložitve. 9 Prim. sodba SEU C-226/12 s 16. 1. 2014, 23. točka obrazložitve. 10 V pritožbi govori le o možnem scenariju, da bi kreditojemalci po desetih letih plačevanja kredita lahko dolgovali celo večji znesek kredita, kot so ga prejeli, kar pa ni konkretizirano. 11 Trditveno breme pa je na njej. 12 80. točka obrazložitve. 13 Razlogi v 25. točki izpodbijanje sodbe. 14 Razlogi v 71. in 72. točki izpodbijane sodbe. 15 Razlogi v 81. točki izpodbijane sodbe. 16 Prim. razloge sodbe VSL II Cp 755/2020. 17 Prim. sodba VSL II Cp 1670/2019. 18 Četudi bi namreč ravnanje banke ob sklepanju pogodbe nasprotovalo poštenju in vestnosti dobrega strokovnjaka (tako v smislu preglednosti oziroma informiranosti potrošnika kot v smislu dobre vere - ob upoštevanju zlasti moči pogajalske pozicije strank in tega, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogodbenim pogojem), to namreč še ne povzroči, da je vsak pogoj, ki ga je določila banka, nepošten. Za zaključek, da je takšen, mora (v smislu neravnotežja) vplivati na položaj potrošnika. 19 Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična. 20 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020.