Jedro

V obravnavanem primeru tožniku ni priznan odbitek vstopnega DDV po računih, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so fiktivni računi, tožniku pa se očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano nadomestno odločbo, ki jo je prvostopenjski organ izdal na podlagi 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP), je prvostopenjski organ nadomestil odločbo št. DT 462-02-10779/2005-60-0803-68 z dne 7. 5. 2007 in pritožbi v delu, ki se nanaša na davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) za leto 2004 in na davek od osebnih prejemkov, v celoti ugodil (točka I/1 izreka). Glede ugotovljene obveznosti za davek na dodano vrednost (DDV) je ostala odločba nespremenjena, razen glede naložene obveznosti za doplačilo DDV je odločbo spremenil zaradi delno že plačanega DDV. Dodatno ugotovljena obveznost za DDV od februarja do decembra 2004 znaša skupaj 100.397,63 EUR (točka I/2 a izreka), obveznost za plačilo DDV pa je naložena v višini 57.412,03 EUR, z obrestmi 7.048,02 EUR (točka I/2 b izreka). Rok plačila je 30 dni, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka), o stroških pa bo odločeno s posebnim sklepom s tem da pritožba ne zadrži izvršitve (točki III. in IV. izreka).

Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 21. 4. 2006. Po tožnikovih pripombah sta bila izdana dva dodatka k zapisniku (17. 7. 2006, 15. 3. 2007) in je tožnik ponovno podal pripombe, ki se niso upoštevale. Davčni organ navaja račune, po katerih je tožnik za leto 2004 uveljavljal vstopni DDV od dobaviteljev: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o..

Računi se nanašajo na razna gradbena dela, dobavo gradbenega materiala, prevoze, poslovna svetovanja, tako npr: navoz materiala kot podlogo za asfalt, na pesek za beton in malto, opeko, hidroizolacijo izotek, dobavo armaturnih mrež, dobavo siporexa raznih debelin, lepilo za siporex v vrečah in na prevoze dobavljenih materialov z razkladanjem in razkladanjem palet; gradbeni material, vobitek, cement, notranja vrata s podboji, na material za izdelavo strehe v kompletu s kleparskim materialom in keramične ploščice; žagan les za ostrešje po specifikaciji (63 m3 x 39.800), armaturne palice CBR od 0 8 do 0 16 po specifikaciji (28.459 kg x 138,00 SIT), siporex debeline 10 cm za predelne stene (12 m3 x 18.630); ročno rušenje opečnih in betonskih sten na objektu pošta Tržič z odnosom na začasno deponijo (287 m3 x 12.950,00 SIT), nakladanje in odvoz ruševin na trajno deponijo (335 m3 x 6.100,00 SIT), prevoz osnovnih sredstev iz skladišča Rob v Tržič na gradbišče (3 kom x 38.530,00 SIT); dobavo doka plošč in „L“ nosilcev za vaše potrebe na gradbiščih tožnika ipd.; pravno in finančno svetovanje; prevoze po gradbiščih po Sloveniji; izdelava demit fasade z odrom objekt IG; pripravljalna gradbena dela Bizovik 1, ipd.

Davčni organ pri posameznih izdajateljih računov ugotavlja , da praviloma k računom niso priloženi drugi dokumenti (npr. prevoznice, dobavnice oz. prevzemnice materiala ali pa so le te nepopolne oz. nepodpisane od obeh udeležencev in da ni razvidno na koga se nanašajo oz. kdo je prevzel material, tožnik pa v večini primerov ni znal pojasniti s kom je kontaktiral, kdo je izročil in prevzel blago in kje ter da tožnik tudi ni vodil za material in storitve na gradbiščih evidence o porabi posameznih vrst materiala in storitev za vsako gradbišče posebej (po stroškovnih mestih oz. gradbenih zaključkih), direktorica tožnika ni znala opisati nastanka poslovnega dogodka. Iz izdanih računov ni mogoče ugotoviti, da gre za verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21.12..

Davčni organ je poskušal z navzkrižnimi pregledi pridobiti podatke pri izdajateljih računov. Družbo A. d.o.o. ni mogel preveriti ali je bil material dejansko nabavljen in prodan, ker navedena družba na registriranem naslovu ni poslovala niti ni omogočila vpogleda v poslovno dokumentacijo oz. poslovne knjige. Po podatkih davčnega organa navedena družba nikoli ni zaposlovala delavcev in od leta 2002 ni oddajala obračunov DDV. Za družbo B. d.o.o. je ugotovil, da ni sama opravljala zaračunana dela, temveč je z minimalnim pribitkom prefakturirala račune družbe A. d.o.o, družba C. d.o.o. ni imela računov za blago, ki ga je dobavila tožniku. Družbi D. d.o.o. in E. d.o.o., ki sta imeli istega direktorja, tujega državljana in sta obe firmi registrirani na istem naslovu, z isto telefonsko številko, ki nista nikoli imeli zaposlenih, odgovorna oseba družb nima začasnega prebivališča v Sloveniji in ne delovnega dovoljenja, družbi E. d.o.o. in D. d.o.o. na pozive davčnega organa nista odgovorili, na sedežu družb ni bilo njunih poslovnih prostorov, niti poštnega nabiralnika, pa tudi nihče ni vedel za navedeni družbi, ter ni bilo mogoče preveriti dokumentacije. Glede družbe F. d.o.o. je davčni organ pridobil podatke o navedeni družbi ter ugotovil, da ni oddala obračuna DDPO in bilanc za leto 2004, odgovorna oseba ni bila dosegljiva po telefonu, na registriranem naslovu ne opravlja dejavnosti, davčni organ je zahtevek poslal na sedež družbe in na naslov zakonite zastopnice ter je bila pošta vrnjena kot neprevzeta, zato ni bila možna navzkrižna preveritev. Družba G. d.o.o. ni imela nobenih zaposlenih, pooblaščenec ni bil dosegljiv po telefonu, na registriranem naslovu ne opravlja dejavnosti in nima poštnega nabiralnika, pošiljka davčnega organa je bila prevzeta, vendar se na vabilo ni nihče odzval. Davčni organ ugotavlja tudi nenavadne načine plačevanja računov, ki se načeloma niso poravnali na TRR dobaviteljev, temveč so bile opravljene razne medsebojne kompenzacije na podlagi raznih posojilnih pogodb med direktorico tožnika in dobavitelji ter tožnikom ter gotovinskih posojil tožnika direktorici. V letu 2004 je bilo knjiženih 117.501.026,70 SIT danih kreditov direktorici, ki je del teh posojil vračala z medsebojnimi kompenzacijami, odprodajami terjatev in obveznosti iz posojilnih pogodb direktorice tožnika kot fizične osebe, tožnika in dobaviteljev. Tako je npr. iz pregleda TR za A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. ugotovljeno, da prejeta posojila od direktorice tožnika niso bila položena na TR, kar pomeni, da navedeni računi niso bili plačani dobavitelju ter da ne obstajajo nobena dokazila, da je tožnik blago dejansko nabavil pri teh družbah. Sklepno davčni organ v zvezi z računi, po katerih tožnik uveljavlja vstopni DDV ugotavlja, da niso nastale obdavčljive transakcije, ker navedeni dobavitelji niso mogli opraviti teh obdavčljivih dogodkov, zato davčni organ utemeljeno sklepa, da so navedeni dobavitelji izdajali fiktivne račune za dobavo blaga in storitev.

Davčni organ se sklicuje na Pravilnik o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu (Uradni list RS, št. 103/02) in Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06, UPB4, v nadaljevanju ZDDV v nadaljevanju ZDDV) in sicer 1. točka 3. člena, 1. odstavek 19. člena in 1. in 2. odstavek 40. člena ZDDV, točko a) drugega odstavka 17. člena Šeste direktivo in Sodbo SES (C-439/04 in C-440/04, združeni zadevi), 5. točko 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, 21/06-UPB2, v nadaljevanju ZDavP-1) oz. 3. odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), načelo materialne resnice in proste presoje dokazov. Na podlagi ugotovitev izhaja, da gre za navidezno speljane posle oz. za fiktivne račune ter da so plačila dobaviteljem potekala na neobičajen način, pri firmah C. d.o.o., A. d.o.o. in B. d.o.o. pa tudi ni bilo nobenih dokazil, da je bilo blago oz. storitve plačano tem dobaviteljem, glede na to, da je direktorica tožnika I.I. kot fizična oseba posojala večje količine denarja dobaviteljem, kar pomeni da jih dobro pozna. S strani tožnika ni bilo plačano brezgotovinsko na dobaviteljeve TR kot je običajno. Tožniku davčni organ očita, da je moral vedeti, da teh poslov ni mogel skleniti s temi dobavitelj, ker dejansko niso mogli opraviti teh transakcij. Tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV (40. člen ZDDV), gre za navidezne transakcije, katerih namen je doseganje neupravičenega odbitka DDV in niso ustrezale objektivnim merilom na katerih temelji pojem dobave blaga.

Glede poslovanja tožnika z dobaviteljem H. d.o.o, ki je na izdanih računih izkazovala DDV, čeprav v letu 2004 še ni bila davčni zavezanec in ni imela ID številke za DDV pa tožniku ne gre odbitek po 10. odstavku 40. člena ZDDV v povezavi z 110. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/04).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Tožnikove očitke, da so računi vsebovali vse zahtevane podatke, zavrača. Tožnik ni vodil evidenc o porabi posameznih vrst materiala po gradbiščih, evidenca tudi ni bila vodena za doka plošče in nosilce, iz gradbenih dnevnikov pa ni razvidna povezava s prejetimi računi. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da ni mogel vedeti, da bi lahko šlo za sum kaznivih dejanj. Tožniku ni bil priznan vstopni DDV predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je uveljavljal vstopni DDV, niso verodostojno izkazovale resničnost dobavljenega blaga oz. opravljenih storitev s strani tistih, ki so izstavili račune.

Tožnik je vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo davčnega organa in tožene stranke. Vztraja pri svojih navedbah in dokaznih predlogih, ki jih je podal v pripombah na zapisnik in k pritožbi. Za vse navedbe davčnega organa, ki so se nanašale na neobičajno poslovanje je tožnik dokazal, da so zmotne. V zvezi z gotovino in plačevanjem je tožnik že v času postopka dokazal, da so zmotne in neutemeljene kot tudi navedbe v zvezi z neverodostojnimi listinami. Nerazumljivo je, da se davčni organ pri nadzoru DDV sklicuje na neobičajno poslovanje in neverodostojne listine, ki jih je pri pregledu davka od dobička pravnih oseb spoznal kot verodostojno. Navedbe davčnega organa so kontradiktorne. ZDDV verodostojnih listin ne opredeljuje, niti se ne sklicuje na SRS. Davčni organ je ravnal v nasprotju z 76. členom ZDavP-2. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da je potrebno v davčnem postopku upoštevati vse dokaze, na podlagi katerih je mogoče jasno in nedvomno določiti naravo in obseg poslovnega dogodka. Tožnik je dokazal, da so bile storitve opravljene, davčnemu organu je predložil vse gradbene dnevnike ter dokumentacijsko povezal opravljene storitve in grajen material z objekti, ki so bili takrat v gradnji, ki jih je dokumentacijsko povezal z izstavljenimi situacijami in na ta način dokazal, da so bili iz tega naslova ustvarjeni prihodki. Davčnemu organu očita, da mu je naložil dodatne davčne obveznosti z utemeljevanjem nepravilnosti pri tožnikovih poslovnih partnerjih. Glede tožnikovega poslovnega partnerja H. d.o.o. je tožnik to napako priznal in navedbam v zvezi z H. d.o.o. ni oporekal. Vse storitve, ki so jih opravili dobavitelji, so bile dejansko opravljene, tožnik pa ni mogel vedeti na kakšen način poslujejo njegovi poslovni partnerji ali vodijo ustrezne poslovne knjige, plačujejo obveznosti in podobno. Sklicuje se na sodbo št. C-384/04 z dne 11. 5. 2006, ker je SEU nakazalo, da morajo biti predpisi oblikovani tako, da omogočajo davčnemu zavezancu, da lahko izpodbija navedbe davčnega organa in dokazuje nasprotno, kar pomeni, da morajo biti jasno znani posebni pogoji, na osnovi katerih se presoja solidarna odgovornost. V nasprotju z načelom davčne nevtralnosti je tudi razlikovanje med zakonitimi in nezakonitimi transakcijami, kar pomeni, da davčni zavezanci, ki so opravili vsa dejanja, da njihove transakcije niso del goljufije, ne smejo izgubiti pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik v letu 2004 nikakor ni mogel vedeti, da sodeluje z MT družbami, ker jih v tem obdobju še nihče ni omenjal. V pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2010 tožnik dodaja, da inšpekcijski organ ni upošteval vseh dejstev in dokazov, ter da iste listine davčni organ priznava kot verodostojne glede nadzora davka od dobička pravnih oseb. Sodišču predlaga, da ugodi tožbi, izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka oz. da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo tožencu v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka prereka navedbe in vztraja na pravilnosti odločbe prvostopenjskega organa iz razlogov razvidnih iz obrazložitve. V odgovoru na drugopis pripravljalne vloge tožnika pa navaja, da tudi ZDDV pozna termin verodostojnih knjigovodskih listin, strinja pa se z očitki, da prvostopenjski organ ni zadostno utemeljil, zakaj je tožniku priznal odhodke kot odbitno postavko davka od dohodkov pravnih oseb, vendar se tožnik na ta del nadomestne odločbe ni pritožil, kar pomeni, da je odločitev prvostopenjskega organa v tem delu pravnomočna, zato drugostopenjski organ v to ni mogel posegati. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče sledi utemeljitvi prvostopenjskega organa in organa druge stopnje in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavanem primeru tožniku ni priznan odbitek vstopnega DDV po računih, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so fiktivni računi, tožniku pa se očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso SEU v zadevi Axell - Kittel (C-439/04 in C-440/04, združeni zadevi).

Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je tožnik sodeloval z družbami dobaviteljicami različnega gradbenega materiala in sicer A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o. Od navedenih družb je prejel sporne račune, ki nimajo prilog (npr. prevoznic, dobavnic oz. prevzemnic materiala oz. so brez datuma). Tožniku se tudi očita, da na gradbiščih ni vodil evidenc posebej po stroškovnih mestih. Iz računov ni bilo mogoče ugotoviti količine in vrste porabljenega materiala in v večini primerov ni bilo mogoče brez dvoma ugotoviti kje se je porabil navedeni material. Pri materialu za večkratno uporabo pa ni bilo mogoče ugotoviti kolikokrat, na katerih gradbiščih je bil uporabljen (npr. doka plošče in „I“ nosilci) oz. v nekaterih primerih ni razvidna specifikacija opravljenih storitev. Iz nekaterih računov (npr. poslovno svetovanje) ni razvidno katere storitve so bile opravljene, niti kdaj oz. ni bila predložena pogodba, iz katere bi bil razviden predmet, rok, cena opravljenih storitev. Glede računov za prevoze ni razvidno, kje so bili prevozi opravljeni oz. kilometri in koliko prevozov in cena. V zvezi z računi za npr. pripravljalna dela ni razvidno vsebina del, vrste in količine materiala, število opravljenih ur dela, ipd. V zvezi z dobaviteljem B. d.o.o. je prvostopenjski organ ugotovil, da je navedena družba zgolj prefakturirala račune družbe A. d.o.o. na tožnika.

Davčni organ je opravil tudi navzkrižno kontrolo pri izdajateljih računov. Pri nekaterih (npr. A. d.o.o) ni mogel preveriti ali je bil material po računih dejansko nabavljen in prodan, ker družba na registriranem naslovu ni poslovala, ni omogočila vpogleda v poslovno dokumentacijo in poslovne knjige, ni zaposlovala nobenih delavcev in ni oddajala obračunov davka niti ni plačevala obveznosti za DDV. Davčni organ je pridobil podatke s strani B. d.o.o., C. d.o.o., s strani družb D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o. pa ni bilo mogoče navzkrižno preveriti dokumentacije zato, ker so zahtevki za predložitev dokumentacije vrnili kot neprevzeti ali pa ker se na vabilo dobavitelji niso odzvali (npr. G. d.o.o.). Iz ugotovitev davčnega organa sledi neobičajen način poravnavanja obveznosti s strani tožnika do dobaviteljev, ki naj bi se kompenzirale s krediti, ki naj bi jih direktorica tožnika kot fizična oseba dajala tožnikovim dobaviteljem in ki je te svoje terjatve prodala tožniku, transakcije pa so potekale med povezanimi osebami, visoke gotovinske zneske kredita naj bi dobila od tožnika in dajala kot posojila v gotovini in ne preko TR, kar tudi po mnenju sodišča v poslovnem svetu ni običajno. Glede dobaviteljev C. d.o.o., A. d.o.o. in B. d.o.o. pa sploh ni nobenih dokazil o pologu denarja, prejetem na podlagi posojilnih pogodb, niti niso bila pri teh družbah opravljena knjiženja v zvezi s posojilom. Navedeno tudi po mnenju sodišča kaže na to, da blago oz. storitve niso plačane navedenim dobaviteljem.

Iz ugotovitev dejanskega stanja, ki mu sodišče sledi, gre tudi po mnenju sodišča za fiktivne račune in navidezne posle, ki po 5. točki 7. člena ZDavP-1 oz. 3. odstavku 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje. Tudi po mnenju sodišča je tožeči stranki utemeljeno očitati, da je vedela oz. da bi morala vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Res je pravica do odbitka vstopnega DDV uresničitev načela nevtralnosti, ki jo je davčnemu zavezancu treba priznati ob izpolnjevanju določenih pogojev, ki v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Breme trditev, s katerim uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, pa je na strani zavezanca za davek (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Tožnik je imel možnost in dolžnost voditi predpisano evidenco, s katero bi lahko izkazal, da je bilo blago resnično nabavljeno od navedenih dobaviteljev oz. da so mu opravili storitve, kolikor iz tega naslova uveljavlja davčne ugodnosti. Tožnik je verodostojne knjigovodske listine dolžan voditi tudi na podlagi ZDDV oz. mora zagotavljati podatke za ugotavljanje davčne osnove za DDV (56. člen ZDDV v povezavi s 166. členom PZDDV), ki tudi napotujejo na uporabo SRS, kot pravilno pojasni tožena stranka. Iz ugotovitev dejanskega stanja pa izhaja, da tožnik k računom ni imel prilog, ki bi dokazale, da je šlo za resnično transakcijo (dobavnic, prevzemnic, prevoznic in podobno). Pravica do odbitka pa ne gre že samo zato, ker je DDV izkazan na račun. Račun mora izkazovati resnično transakcijo (sodba SEU v zadevi Genius Holding BV, C-342/87). Tožeča stranka razen spornih računov ni predložila listin, ki bi potrjevale, da je dobavljeno blago oz. storitve opravljene s strani izdajateljev računov. Tudi po mnenju sodišča dejstva, ki jih je davčni organ ugotovil, ne izkazujejo resničnih transakcij dobave blaga in opravljenih storitev v smislu Šeste Direktive. Tožnik v tožbi navaja in se sklicuje na svoje izjave v postopku, vendar pa tožnik v svoji dokumentaciji in v postopku drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal. Tožnik je bil z ugotovitvami navzkrižnih kontrol seznanjen z zapisnikom in se je lahko izjavil in priložil dokazila, s katerimi bi lahko dokazal drugače, česar pa ni storil. Praviloma davčni zavezanec trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedo drugih dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Knjigovodske listine pa so po SRS 21. 12. verodostojne, če se pri kontroliranju prikaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Ker je davčni organ podvomil v to, da računi odražajo resnično dejansko stanje oz. resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožeča stranka morala za svoje trditve (da listine odražajo resnično dejansko stanje) predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovo sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa ni storila.

Tudi iz sodbe SEU C 255/02 izhaja, da je treba Šesto direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcija, na kateri temelji pravica, pomeni zlorabo. Okoliščine, ki v obravnavani zadevi kažejo na subjektivni element pa tudi po mnenju sodišča izhajajo iz ugotovitev prvostopnega organa, s katerimi se sodišče strinja, kljub temu, da tožnik trdi, da nimajo dokazne podlage, saj ta trditev po presoji sodišča ne drži. Sodišče tudi nima razlogov za dvom v ugotovitev davčnega organa, da verodostojnost računov ni izkazana niti z listinami tožnika niti z listinami družb, ki so račune izdale ter glede na dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovil davčni organ, tudi po mnenju sodišča izhaja, da blaga ni dobavil oz. opravil storitve subjekt, ki je izstavil račune in gre za navidezne posle in fiktivne račune, zaradi česar tožnik ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Očitek tožnika, da so bili na podlagi istih listin priznani stroški tožniku v davčni bilanci, na drugačno odločitev glede pravice do odbitka vstopnega DDV ne vpliva.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, iz zgoraj navedenega pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.