Jedro

Pristojnost v sporih z mednarodnim elementom ureja Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, (ZUKZ, katerega določbe se morajo uporabiti glede na čas nastanka in reševanja spora pravdnih strank). Navedeni zakon ureja pristojnost sodišča v 46. in naslednjih členih. Ta zakon ureja pristojnost podobno kot primerljivi pravni redi po načelu teritorialnosti oblasti, po katerem so jurisdikciji države podvržene vse osebe in stvari, ki so na njenem ozemlju.

Kar zadeva obliko obveznosti toženke do tožnice, je potrebno upoštevati, da se spor nanaša na izročitev polovice zapuščine (dediščine) in ne na plačilo kakšnih drugih terjatev. Tožničin zahtevek je dednopravne narave, kot dedinji ji gre pravica do polovičnega deleža na zapuščini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožničinemu zahtevku in je ugotovilo, da je tožnica kot hčerka dedinja po pokojni F. S., umrli 19.7.1990 v Atenah in da ji mora zato toženka, ki je nepoštena posestnica zapuščine, izročiti polovico zapuščine in sicer 15.330,30 USD z obrestmi po obrestni meri Banke Slovenije, po kateri se obrestujejo vpogledne hranilne vloge v ameriških dolarjih in sicer za čas od 17.4.1992 dalje ter 12.267,64 DEM prav tako z obrestmi po obrestni meri Banke Slovenije, po kateri se obrestujejo vpogledne hranilne vloge v nemških markah za čas od 31.7.1993 dalje do plačila, medtem ko je višji tožničin zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženka na zapuščinskem sodišču v Atenah zamolčala tožnico kot dedinjo, da je zato podedovala celotno zapuščino po zapustnici kot njena sestra ter da je nepoštena posestnica. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se obe sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji zatrjuje, da je o obstoju tožnice obvestila svojega odvetnika, ki je urejal zapuščinski postopek, v njem pa da je sodelovala tudi tožničina hči J.. Potrdilo atenskega župana z dne 10.3.1992 ne dokazuje njene nedobrovernosti, ker je bilo izdano na podlagi izpovedi dveh prič. Zahtevek je zastaran, sodišče prve stopnje pa ni bilo pristojno za reševanje predmetnega spora. Višina zapuščine ni pravilno ugotovljena. Podedovala je samo ostanek zapuščine, potem ko je morala izplačati predlagatelje in upravičence po oporoki. Tako je ta razlika bistveno manjša od ugotovitev sodišča. Obrestni zahtevek ni izvršljiv, obveznost pa se ne bi smela glasiti v devizah. Med postopkom je toženka imela pooblaščenca ter ji zato ni mogoče očitati pasivnosti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je kot hčerka F. S., umrle 19.7.1990 v Atenah, zahtevala od toženke, ki je bila zapustničina sestra (in tožničina teta) in oporočna dedinja po njej, izročitev polovice materine zapuščine. V zapuščinskem postopku na sodišču v Atenah je bila prezrta, ker jo je toženka, ki je poskrbela za izvedbo zapuščinskega postopka, zamolčala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje okoliščine: - tožnica je hčerka, toženka pa sestra pokojne F. S., ki je umrla v Atenah 19.7.1990, - toženka je na Občini v Atenah izposlovala izdajo potrdila župana, da zapustnica ni zapustila otrok, razen bratov in sester, - toženka na zapuščinskem sodišču v Atenah ni povedala, da ima zapustnica hčerko - tožnico, čeprav je to okolnost poznala, - zapuščino sta med drugim sestavljali hranilna vloga 30.660,90 USD in izkupiček dveh stanovanj v znesku 3.889.846 GRD; polovica od tega je 15.330,39 USD in 12.267,64 DEM (ker je toženka čisto kupnino v GRD zamenjala v nemške marke), - da je prvostopno sodišče v Atenah z odločbo 2443/1992 z dne 14.5.1992 izdalo sklep o dedovanju, s katerim je potrdilo, da je po oporoki F. S. dedinja A. B., - grški zakon o dedovanju (civilni kodeks) daje prednost potomcem zapustnika pred vsemi drugimi zakonitimi dediči ter imajo potomci kot zakoniti dediči pravico do nujnega dednega deleža, ki znaša eno polovico zapustnikovega premoženja, - toženka je vrednost zapuščine prenesla v Republiko Slovenijo, - obe pravdni stranki sta slovenski državljanki in živita v Republiki Sloveniji.

Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da je toženka zavestno zamolčala obstoj tožnice kot hčerke zapustnice in da je tako ravnala na sodišču v Atenah zato, ker bi sicer sama kot oporočna dedinja prejela le polovico zapuščine. Tožnica je nujna dedinja po pokojni materi F. S., njen dedni delež pa znaša eno polovico zapuščine. Odločitev, da mora toženka izročiti tožnici eno polovico zapuščine (ki jo predstavljata dva denarna zneska kot navedeno), jo oprlo na drugi odstavek 141. člena ZD. Toženkin ugovor zastaranja je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je toženka nepoštena posestnica zapuščine in v takem primeru znaša zastaralni rok dvajset let (in ne eno leto).

Toženka je v pritožbi vztrajala na ugovoru zastaranja, ker da bi tožnica morala uveljavljati zahtevek v enem letu. Vprašanje obsega premoženja naj bi sodišče poenostavilo in sodišče ni upoštevalo stroškov v zvezi s prodajo stanovanj. Sodišče druge stopnje je sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in tudi odločitev sodišča prve stopnje kot pravilno.

Revizijsko sodišče mora uvodoma opozoriti revidentko, da je revizija omejeno izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno le zoper pravnomočne sodne odločbe sodišča druge stopnje v določenih sporih in iz razlogov, ki jih dopušča zakon (370. člen ZPP), pri čemer mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava. Kot je že navedeno, je toženka uveljavljala s pritožbo le ugovor zastaranja (to je kršitev materialnega zakona) in nepravilno ugotovitev obsega zapuščine (kar je dejansko vprašanje). Sodišče druge stopnje navedenih kršitev ni ugotovilo, uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka pa po njegovi presoji sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Toženka je v reviziji uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka (kar formalno ni opredelila) in zmotno uporabo materialnega prava. Iz revizijskih razlogov izhaja, da toženka uveljavlja le kršitev postopka o pristojnosti sodišča. Pri tem očitno misli na nepristojnost sodišča Republike Slovenije, ker je zapuščinski postopek po pokojni F. S. tekel v Grčiji, med pravdnima strankama pa je sporna zapuščina po omejeni zapustnici oziroma dedna pravica tožnice. Toženkina revizija v tej smeri po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena. Pristojnost v sporih z mednarodnim elementom ureja Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, (Ur. l. nekdanje federacije št. 43/82, naprej ZUKZ, katerega določbe se morajo uporabiti glede na čas nastanka in reševanja spora pravdnih strank). Navedeni zakon ureja pristojnost sodišča v 46. in naslednjih členih. Ta zakon ureja pristojnost podobno kot primerljivi pravni redi po načelu teritorialnosti oblasti, po katerem so jurisdikciji države podvržene vse osebe in stvari, ki so na njenem ozemlju. Sodišče prve stopnje je v tem primeru ugotovilo, da sta obe pravdni stranki državljanki RS in živeči v RS in da se tu nahaja tudi premoženje, ki je predmet spora. Ob takem stanju ne more biti sporna pristojnost sodišč v RS in zato po presoji revizijskega sodišča v postopkih na nižjih stopnjah sojenja ni bila zagrešena zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Revizijska izvajanja, v katerih toženka opisuje svoja ravnanja v zapuščinskem postopku na grškem sodišču v Atenah in s katerimi zavrača ugotovitve sodišč nižjih stopenj o tem, da je na zapuščinskem sodišču zamolčala, da je zapustnica imela hčerko - tožnico, pomenijo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj. Taki revizijski razlogi po določilu tretjega odstavka 370. člena ZPP niso dovoljeni. Enake narave so revizijska izvajanja, ki zadevajo vrednost spornega premoženja, medtem ko so izvajanja o domnevnem sodelovanju tožničine hčerke v zapuščinskem postopku tudi nedopustna novota.

Vprašanje zastaranja, toženkine nepoštenosti in uporabe predpisov o dedovanju, zadevajo materialnopravno vprašanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima Republika Grčija urejeno dedovanje podobno kot RS, da njeni predpisi med drugim določajo, da imajo potomci zapustnika prednost pred dediči drugih dednih redov, da jim gre v primeru prezrtja pri oporočnem dedovanju pravica do nujnega deleža, ki znaša eno polovico zakonitega in da prezrti dedič lahko uveljavlja pravico do dednega deleža s tožbo (kar je utemeljilo s sklicevanjem na prilogi A 23 in A 24). Ugotovitev materialnopravne narave (ki se torej nanašajo na določbe Republike Grčije o dedovanju), toženka ni izpodbijala obrazloženo, to je s kakšnimi argumenti, ter zato revizijsko sodišče ne more imeti pomislekov zoper zadevne materialnopravne zaključke sodišč nižjih stopenj. Dejanske ugotovitve, na podlagi katerih sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je toženka nepoštena posestnica, tudi po presoji revizijskega sodišča potrjujejo pravilnost navedene ocene. Tako ravnanje, kot je bilo ugotovljeno na strani toženke v zapuščinskem postopku po pokojni tožničini materi, sankcionirajo pravni redi v evropskih državah z obveznostjo nepoštenih posestnikov, da vrnejo prikrajšanemu dediču pripadajoči dedni delež. Rok uveljavljanja takih pravic proti nepoštenim posestnikom je povsod daljši in je podobno urejen kot velja za priposestvovalno dobo (ki je v evropskih državah praviloma daljši kot pa v RS). Zato tožničin zahtevek ni zastaran. Kar zadeva obliko obveznosti toženke do tožnice, je potrebno upoštevati, da se spor nanaša na izročitev polovice zapuščine (dediščine) in ne na plačilo kakšnih drugih terjatev. Tožničin zahtevek je dednopravne narave, kot dedinji ji gre pravica do polovičnega deleža na zapuščini, ki jo po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj predstavljata dva denarna zneska v USD in DEM. Zato je sprejeta odločitev sodišč nižjih stopenj materialnopravno pravilna. V reviziji zatrjevana neizvršljivost obrestnega zahtevka pa ne more biti stvar revizijskega preizkusa ampak po potrebi izvršilnega sodišča. Revizijsko sodišče po povedanem ni ugotovilo v reviziji zatrjevanih ali uradoma upoštevnih kršitev. Zato je toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).