Jedro

Tožnik je predlagal pritegnitev izvedenca medicinske stroke, vendar le v zvezi s svojo sposobnostjo za delo v spornem obdobju, kar pa za odločitev v sporu (upoštevajoč razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi) sploh ni pomembno. Tudi v reviziji tožnik izvedbe dokaza z izvedencem ne povezuje z nezmožnostjo obveščanja delodajalca o razlogih svoje odsotnosti, temveč z njegovo sposobnostjo za delo v tem obdobju. S tem ponovno zgreši bistveno vprašanje in spregleda, da redna odpoved iz krivdnega razloga ne temelji na njegovem neupravičenem izostanku, temveč dejstvu, da tožene stranke po 3. 1. 2012 ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 15. 3. 2012 (1), za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še vedno traja, zaradi česar ga mora ta pozvati na delo in mu čas od 23. 4. 2012 do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo, ga prijaviti v ustrezna zavarovanja ter mu povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Pri svoji odločitvi se je sodišče oprlo predvsem na izpovedi prič dr. I. H. – specialista psihiatra in dr. R. K., in sicer, da je bil tožniku odobren bolniški stalež do 31. 12. 2011, ne pa v času od 3. 1. 2012 do 24. 1. 2012, in da je bil tožnik sposoben razumeti, da mora odsotnost sporočiti delodajalcu. Iz izpovedi prič N. N. in J. K. izhaja, da je tožnik vedel, kako mora ravnati v primeru odsotnosti in da jo mora opravičiti oziroma to sporočiti delodajalcu, vendar tega ni storil. Tako je iz malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi zaradi istih kršitev z dne 8. 6. 2011 (v skladu s prvim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR) zadošča za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (tretja alineja prvega odstavka 88. člena ZDR).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Med drugim je obrazložilo, da za odločitev ni pomembno, ali je bila tožnikova odsotnost od 3. 1. 2012 upravičena ali ne, saj mu je bilo v odpovedi očitano neupoštevanje dolžnosti obveščanja delodajalca o odsotnosti in okoliščinah, ki vplivajo na njegovo opravljanje dela. Zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno čakati na izid postopka pred socialnim sodiščem v zvezi z vprašanjem upravičene odsotnosti iz zdravstvenih razlogov. Pritožbeno sodišče se je tudi strinjalo z dokaznimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri najprej opozarja na kršitve v smislu neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga o pritegnitvi izvedenca medicinske stroke – medicine dela, ki bi sploh lahko ugotovil sposobnost tožnika za delo, ter dejstvo, ali se je tožnik kot oseba, ki boleha za psihičnimi težavami, zavedal pomena, da mu bolniški stalež med 3. 1. 2012 in 24. 1. 2012 ne bo podaljšan. Oceno o tožnikovem stanju je podajal zdravnik splošne medicine in zaposleni delavci pri toženi stranki, kar je v nasprotju s pravili o dokazih in izvajanju dokazov, tožnik pa ni bil deležen ustrezne pravne zaščite, s čimer je prišlo do kršitve procesnih določb zakona. O določenih osebnih stanjih bi lahko podala mnenje le nepristransko usposobljena oseba, to je ustrezen izvedenec. Dr. I. H. mu je povedal, da za delo ni sposoben, torej je zaključek tožene stranke, ki sta mu pritrdili tudi sodišči, da je bil zdrav in sposoben razumevanja, napačen in ne izhaja iz ugotovitve neodvisnega in nepristranskega izvedenca psihiatra. Sklicuje se na vse pritožbene navedbe, tudi na napačno ugotovitev dejanskega stanja glede bolniškega staleža in navaja, da je na začetku odsotnosti obvestil toženo stranko, s tem pa je bila zanj zadeva urejena. Tudi njegov osebni zdravnik dr. R. K. je potrdil, da je bilo mišljeno, da bo v bolniškem staležu dalj časa, sicer pa je bil v čedalje slabšem psihičnem stanju, kar izhaja tudi iz izpovedi dr. I. H. Sodišče naj bi kršilo določbi 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni izvedlo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Meni, da je očitno „žrtev zapletene zakonodaje o nejasnih postopkih odpovedi pogodbe o zaposlitvi in morebitne nerodnosti osebnega zdravnika,“ ki mu je v začetni fazi izdal potrdilo o začasni nezmožnosti za delo, kasneje pa ga je preklical, itd. Navaja tudi, da je kršitev, ki se mu očita, ni bila posledica njegove krivde, sicer pa upravičenost bolniškega staleža v spornem obdobju še vedno ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. V reviziji kot izrednem pravnem sredstvu se revident ne more sklicevati na pritožbene navedbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar takšnega sklicevanja ni mogoče upoštevati. Prav tako ni mogoče upoštevati revizijskega sklicevanja na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Neutemeljeni so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi ne dovolj vestne in skrbne presoje dokazov ter neizvedbe dokaza z izvedencem psihiatrične stroke.

10. Pri tem je najprej treba pojasniti, da je predmet odločanja v tem sporu prvenstveno zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 15. 3. 2012, ki ne temelji na razlogu neupravičenega izostanka tožnika z dela od 3. 1. 2012 do 24. 1. 2012, temveč na tem, da od 3. 1. 2012 ni prihajal na delo in delodajalca ni obvestil o svoji odsotnosti in razlogih odsotnosti, kar obenem predstavlja tudi kršitev pravilnika tožene stranka, njenega kodeksa ter določbe 34. člena ZDR. To je med postopkom že pravilno poudarila tožena stranka, medtem ko je tožnik izhajal le iz tega, da njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju še ni bilo takšno, da bi bil sposoben za delo, prav v zvezi s tem pa je predlagal tudi zaslišanje dr. I. H. Tožnik je tudi na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal pritegnitev izvedenca medicinske stroke, ki naj odgovori na vprašanje, ali je bil v obdobju od 3. 1. 2012 do 24. 1. 2012 sposoben za delo, in ne na vprašanje, ali se je zavedal, da mora obvestiti delodajalca o svoji odsotnosti in razlogih odsotnosti ter ali je bil (psihično) sposoben, da to stori. Kljub temu je sodišče prve stopnje o tem zaslišalo dr. I. H., ki je izpovedal, da je bil tožnik psihično sposoben razumeti, da mora obvestiti delodajalca o svoji odsotnosti z dela, in sicer tako v novembru 2011 kot v januarju 2012, ko je bil pri njem na pregledu, in dr. R. K., ki je izpovedal, da je tožniku povedal, da se mora oglasiti pri delodajalcu, da mu on ne more podaljšati bolniškega staleža, in da je bil tožnik, „ko mu je povedal, da mora o svoji odsotnosti to urediti z delodajalcem,“ to sposoben razumeti. Tudi tožnik se v postopku in ob zaslišanju ni skliceval oziroma uveljavljal svoje zdravstvene nezmožnosti, da bi o odsotnosti in razlogih odsotnosti obvestil delodajalca, temveč je v zvezi s tem izpovedal le, da nima telefona, da je njegovo delovno mesto od kraja bivanja oddaljeno približno tri kilometre in ne obstaja lokalni avtobus, sicer pa je priznal, da je „vedel, da mora o odsotnosti obvestiti delodajalca.“

11. Tožnik je torej predlagal pritegnitev izvedenca medicinske stroke, vendar le v zvezi s svojo sposobnostjo za delo v spornem obdobju, kar pa za odločitev v sporu (upoštevajoč razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi) sploh ni pomembno. Tudi v reviziji tožnik izvedbe dokaza z izvedencem ne povezuje z nezmožnostjo obveščanja delodajalca o razlogih svoje odsotnosti, temveč z njegovo sposobnostjo za delo v tem obdobju. S tem ponovno zgreši bistveno vprašanje in spregleda, da redna odpoved iz krivdnega razloga ne temelji na njegovem neupravičenem izostanku, temveč dejstvu, da tožene stranke po 3. 1. 2012 ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost, čeprav bi to moral in mogel storiti. Glede na to je njegov revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi neizvedbe dokaza povsem neutemeljen.

12. Neutemeljen je tudi očitek o nevestni in premalo skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, saj sta sodišči nižje stopnje dokazno oceno oprli na presojo vseh dokazov, tudi zaslišanje tožnika, iz teh dokazov pa povsem jasno izhaja, da o svoji odsotnosti in razlogih te odsotnosti ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

13. Ker so ostale revizijske navedbe nepomembne za odločitev, revizijsko sodišče nanje ne odgovarja, temveč zavrača revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): V izreku je sicer navedeno, da naj bi šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz „poslovnih razlogov,“ kot je to nepravilno že v zahtevku navedel tožnik, vendar je povsem jasno (izhaja tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), da gre za redno odpoved iz krivdnega razloga.