Jedro

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno čakati na izid postopka pred socialnim sodiščem glede upravičene odsotnosti z dela tožnika, saj je tožena stranka tožniku podala redno odpoved iz krivdnih razlogov, in to ne iz razloga, ker ni prihajal na delo, pač pa iz razloga, ker tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti, pri čemer je irelevantno, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je dobil potrdilo ZZZS po pomoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 15. 3. 2012, podana tožniku dne 23. 3. 2012 nezakonita in se razveljavi. V nadaljevanju je zavrnilo tudi zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še vedno traja, zato mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in mu vpisati za čas od 23. 4. 2012 do vrnitve nazaj na delo delovno dobo v delovno knjižico ter tožnika za ta čas prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi sodbe do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede bolniškega staleža tožnika, za katerega je ugotoviti, da je bil tožniku priznan bolniški stalež za obdobje od 22. 11. 2011 do 31. 12. 2012 (pravilno: 31. 12. 2011), kakor tudi za obdobje od 24. 1. 2012 do 17. 2. 2012. Osebni zdravnik dr. A.A., ki je potrdil, da je bilo mišljeno, da naj bi tožnik bil dalj časa v bolniškem staležu, saj je bilo njegovo psihično stanje močno poslabšano, kar je tudi razvidno iz v spis vloženih listin oziroma izvidov ustreznih zdravnikov. Da je bil tožnik v slabem psihičnem stanju izpričuje tudi izvid dr. B.B., dr. med. spec. psihiatra z dne 24. 1. 2012, ker je celo ocenjeno, da v kolikor se stanje ne bo izboljšalo bo potrebna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici ... in je kvečjemu povzeti, da se je stanje pri tožniku poslabšalo do te mere, da je bila predvidena hospitalizacija. Da je ambulanta tožnikovega osebnega zdravnika pomotno izdala bolniške liste, tožnika ne more bremeniti ker se je na njih zanašal. Tožnik je tudi vložil tožbo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani (socialni spor), zaradi ugotovitve, da se ugotovi, da je bil v času med 1. 1. 2012 in 23. 1. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Tožnik ocenjuje, da glede na dejstvo, da je bilo naknadno ugotovljeno, da bolniški stalež tožnika naj ne bi bil upravičen, je potrebno ugotoviti, da so bili 1. 1. 2012 vsi tako tožnik kot tožena stranka prepričani, da je izostanek tožnika z dela upravičen. Tožnik je prepričan, da v kolikor je podana kontinuirana odsotnost posameznika od dela zaradi bolezni, delodajalca o tem ni dolžan obveščati vsaki mesec znova o začetku zadržanosti od dela zaradi bolezni, pa je tožnik toženo stranko obvestil, zaradi česar se mu zanemarjanje njegovih obveznosti iz naslova 32. in 34. člena ZDR ne more očitati, še manj pa šteti za dokazano. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi procesnih pravil in materialnega prava popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter izdalo pravilno in zakonito sodbo. Tožena stranka ponovno izpostavlja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ni bila podana zaradi neupravičene odsotnosti tožnika z dela, pač pa zaradi tožnikovega nespoštovanja dolžnosti obveščanja delodajalca, to je tožene stranke, o svoji odsotnosti in okoliščinah, ki vplivajo na njegovo opravljanje dela. Tako tožnikov osebni zdravnik, kot tudi specialist psihiater sta pred sodiščem na izrecno vprašanje potrdila, da je bil tožnik, kljub svoji psihološki diagnozi, sposoben razumeti, da mora o svoji odsotnosti sproti obveščati toženo stranko, osebni zdravnik pa ga je celo izrecno opozoril, da se mora s 1. 1. 2012 oglasiti pri toženi stranki, ker s tem datumom, glede na odločbo imenovanega zdravnika, nima več opravičene odsotnosti z dela, saj mu on, kot je izpovedal tudi pred sodiščem, ne more niti za eno uro podaljšati bolniškega staleža. Tožena stranka je namreč, dokler je bila tožnikova odsotnost z dela odobrena s strani osebnega ali imenovanega zdravnika, brez posebnega tožnikovega obvestila upoštevala njegovo neupravičeno odsotnost, problem pa je nastopil s 1. 1. 2012, ko je bil tožnik na podlagi odločbe imenovanega zdravnika sposoben za delo, pa se na delo ni javil. Tako tožnikove pritožbene navedbe o tem, da mu je bilo zapovedano, da bo kontinuirano na bolniškem staležu, nima nikakršne podlage, saj mu je tudi glede na to, da se je zoper odločbo imenovanega zdravnika pritožil in zoper odločbo zdravniške komisije vložil tožbo, bilo jasno, da mora imeti vsak dan odsotnosti z dela opravičen s strani osebnega zdravnika, kasneje pa z odločbo imenovanega zdravnika oziroma odločbo zdravniške komisije. Tožnik je torej vedel, da je dolžan, tudi zaradi mesečnega obračuna nadomestila plač, vsaj mesečno obveščati delodajalca oziroma toženo stranko o svoji odsotnosti, pa tega ni storil. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe o procesnih kršitvah, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo pri izdaji izpodbijane sodbe s tem, ko je o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, odločilo pred odločitvijo v socialnem sporu o opravičeni odsotnosti za obdobje od 1. 1. 2012 do 23. 1. 2012. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Tako so neutemeljene tožnikove navedbe o procesnih kršitvah, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo pri izdaji izpodbijane sodbe s tem, ko je o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga odločilo pred odločitvijo v socialnem sporu o opravičeni odsotnosti za obdobje od 1. 1. 2012 do 23. 1. 2012. Brezpredmetna so pritožbena navajanja o tem, ali je tožnik upravičeno izostajal z dela ali ne, saj tožena stranka tožniku ni podala odpovedi iz krivdnih razlogov zaradi neupravičene odsotnosti tožnika, tožniku je bilo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano nespoštovanje dolžnosti obveščanja delodajalca o svoji odsotnosti in okoliščinah, ki vplivajo na njegovo opravljanje dela. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju priče dr. B.B., dr. A.A., C.C., Č.Č. ter tožnika, zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2012, podana tožniku dne 23. 3. 2012, nezakonita in se razveljavi in posledično zavrnilo tudi reintegaracijski in reparacijski tožbeni zahtevek tožnika. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer v izreku navedena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, vendar gre za očitno pisno pomoto sodišča, kar pa sicer ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj iz obrazložitve sodbe jasno in nedvoumno izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo tožniku podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, z dne 15. 3. 2012 (priloga A9).

Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik predhodno prejel v zvezi z neupravičenimi izostanki z dela dne 2. 6. 2011 in 7. 6. 2011 pisno opozorilo pred odpovedjo in bil opozorjen na možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kolikor bo v roku enega leta po prejemu opozorila ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku podala dne 9. 2. 2012 pisno obdolžitev z vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker tožnik več kot 5 dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (razlog po 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 ZDR) in zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (3.1 in 3.5 člena Kodeksa delavcev tožene stranke, 2. člena Pravilnika o urejanju delovnega časa ter 31., 32. in 35. člena ZDR), ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti (razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR) kršil svoje pogodbene obveznosti. Tožnik je dne 2. 3. 2012 podal zagovor v zvezi z očitanimi kršitvami in tožena stranka mu je v nadaljevanju podala dne 15. 3. 2012 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu očitala, da od 3. 1. 2012 ni prihajal na delo in delodajalca ni obvestil o svoji odsotnosti, s čemer je kršil določbi Pravilnika in Kodeksa delodajalca in določila 31. člena ZDR, 34. člena ZDR in 35. člena ZDR ter tudi 23. člen Pogodbe o zaposlitvi.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče izhaja, da sta priči dr. B.B. – specialist psihiater in dr. A.A. – osebni zdravnik tožnika, tožniku jasno pojasnila, da mu je bolniški stalež po imenovanem zdravniku ZZZS bil odobren le do 31. 12. 2011 in mu za čas od 1. 1. 2012 bolniški stalež ni bil odobren ter da se mora javiti na delo pri delodajalcu ter da pritožba na odločitev ni razlog, da se ne javi na delo. Glede na podane pritožbene ugovore tožnika, da je bil tožniku priznan bolniški stalež za čas od 1. 1. 2012 do 23. 1. 2012 oziroma da vodi spor pred sodiščem glede upravičene odsotnosti z dela, pritožbeno sodišče navaja, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno čakati na izid postopka pred socialnim sodiščem, saj je tožena stranka tožniku podala redno odpoved iz krivdnih razlogov, in to ne iz razloga, ker ni prihajal na delo, pač pa iz razloga, ker tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti, pri čemer je irelevantno, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bil dobil potrdilo ZZZS po pomoti. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze izrecno ugotovilo, da sta obe priči izpovedali, da je bil tožnik sposoben razumeti, da mora o svoji odsotnosti sporočiti to delodajalcu, pri čemer sta priči C.C. in Č.Č. izpovedali, da je tožnik vedel, kako mora ravnati v primeru odsotnosti in svojo odsotnost sporočiti, to pa je veljalo za sporno obdobje v januarju 2012, kar pa ni storil. Kot je bilo ugotovljeno je tožnik kršil Kodeks tožene stranke v točki 3.5., ki določa, da delavci, ki izostanejo z dela, morajo obvestiti nadrejenega delavca najkasneje do 10:00 ure prvega dne odsotnosti in tudi točko 4.1., ki določa, da kršitev Kodeksa predstavlja kršitev delovnih obveznosti, za katere se lahko kršitelju redno ali izredno odpove pogodba o zaposlitvi ter določila 32. člena ZDR, ki sicer določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in 34. člena ZDR, ki določa, mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tožnik bi toženo stranko o svoji odsotnosti lahko obvestil vsaj telefonično oziroma se pripeljal na delovno mesto kot je to večkrat počel. Ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru, da v kolikor je podana kontinuirana odsotnost delavca od dela zaradi bolezni, delodajalca o tem ni dolžan obveščati vsaki mesec znova o začetku zadržanosti od dela zaradi bolezni, saj je tožena stranka sprejela tudi Kodeks, ki predpisuje, kako mora delavec delodajalca obvestiti o svoji odsotnosti. Sporočanje delavca glede odsotnosti je pomembno, da delodajalec lahko ustrezno organizira in prilagodi delovni proces, pri čemer je kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožena stranka bila primorana spremeniti razpored dela in na delo razporediti drugega delavca, tako da je z navedenim obstajal utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku storilo očitno pisno pomoto, tako, da pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje predlaga, da izda sklep o popravi in v izreku sodbe sodbe popravi „odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov“ v pravilno „odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga“, saj 328. člen ZPP določa, da predsednik senata lahko kadar koli popravi očitne pisne pomote in o tem izda poseben sklep.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago o določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.