Jedro

Garancija, ki je v avstrijskem pravu institut, oblikovan na podlagi teorije in sodne prakse, izpeljan pa iz paragrafa 880a ABGB, je značilna zaradi svoje samostojnosti in neodvisnosti od temeljnega posla. Njen namen je, da zoper upravičenca niso možni nikakršni ugovori iz osnovnega posla. Bistvo garancije je, da se mora upravičencu izplačati znesek že samo na podlagi trditve, da je nastopil primer garancije.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na odločbo o obrestih (se pravi v delu, s katerim je zavrnjena pritožba tudi zoper odločbo, da mora toženec plačati tožeči stranki 14 % obresti od 14.4.1992 dalje in 20 % prometnega davka od teh obresti, ter da se tudi v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sicer se revizija zavrne.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 4.000.000 ATS s 14 % obrestmi od 14.4.1992 in 20 % prometnega davka od teh obresti. Toženca je tudi zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti 2.094.023 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da mora toženec tožeči stranki ta znesek plačati na podlagi garancije ter da terjatev ni zastarala.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da tožeča stranka ni bila pravilno zastopana. Njen odvetnik je namreč predložil veljavno pooblastilo šele 11.10.2000 in zato pravdna dejanja, ki so bila opravljena pred tem, niso veljavna. Tožeča stranka jih namreč ni odobrila, kar pomeni, da je pravda tekla z neobstoječo pravdno stranko. Po mnenju revidenta se "učinek pooblastila ... razteza na pravočasnost ravnanja toženke ter prekluzijo procesnih ravnanj obeh strank". Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo ali ima tožeča stranka sploh sposobnost biti stranka. V zvezi s tem se je oprlo le na potrdilo Deželnega sodišča v Celovcu, ki pa potrjuje "le tisto, kar je vprašano, uradni izpiski iz registra pa niso predloženi". Revident nato nadaljuje: "Prav pri presoji in predloženem potrdilu iz registra in neupoštevanju izpiska, ki ga je brez prevoda izročila toženka na obravnavi 18.1.2001, mora toženec vnovič opozoriti na neenakopravno obravnavanje v nasprotju z 22. členom Ustave RS, saj je imel tožnik dvakrat možnost in je bil pozvan na predložitev izpiskov, podal pa je potrdilo, toženec pa ne samo da ni mogel odgovoriti na predloženo oz. se to ni upoštevalo, tudi k prevodom izpiskov, ki bi jih sicer morala predložiti tožeča stranka, ni sploh pozvan, čeprav je dokazoval nepristnost potrdila prejetega na istem naroku". Revident meni, da se je tožnik v tožbi skliceval na garancijo z dne 4.12.1994, sodišče pa se je oprlo na garancijo z dne 4.12.1990. Tako je podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino predloženih listin, zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, saj garancije, na podlagi katere je tožeča stranka vložila tožbo (garancija z dne 4.12.1994) sploh ni. Listine z dne 4.12.1994 toženec ni podpisal in zato upravičeno dvomi v pristnost fotokopije. Revident dvomi tudi v aktivno legitimacijo tožeče stranke, kar utemeljuje s tem, da se je njen "status ... od 1990 lahko že večkrat menjal in tožeča stranka bi morala pravno nasledstvo dokazati z zahtevanim izpiskom iz sodnega registra, ne pa s potrdilom, ki dokazuje le da filiale B. na dan izdaje potrdila v 28.12.2000, ni vpisana v sodni register". Nato nadaljuje: "Pri tem pa iz garancije ne izhaja, da bi pa eventualni pravni nasledniki lahko uveljavljali enake pravice kot Filiala B. in da bi lahko uveljavljali poljubne zneske in morebiti celo večkrat". Meni, da je samo podružnica imela možnost uveljavljati garancijo, saj je dana njenemu (pudružničinemu) dejanskemu poslovnemu partnerju. Ker tako ni upravičenega tožnika, tudi ni predpostavke iz garancijske izjave - poziva za plačilo garancijskega zneska. Tega "tretja pravna oseba B.K. Celovec ni niti zatrjevala niti izkazala". Iz garancijske izjave tudi izhaja, "da se nanaša na družbo E. m.b.h., tožeča stranka pa v njenem pripravljalnem spisu z dne 15.4.1998 pojasnjuje sama, da kot temelj garancije šteje obveze družb M., E. in osebno P. J. v raznih višinah na dan november 1993". Revident uveljavlja še zastaranje, ker da je od vložitve tožbe do predložitve pooblastila preteklo več kot pet let. Graja tudi stališče pritožbenega sodišča, da predstavlja oporekanje višini obrestne mere uveljavljanje pritožbenih novot. Toženec je namreč v tej zvezi grajal uporabo materialnega prava, sodišče pa mu na ta očitek ni odgovorilo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je le delno utemeljena: Obstoj veljavnega procesnega pooblastila je procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka. Vendar neveljavno pooblastilo (na primer pooblastilo, ki ga ni podpisala oseba, ki je zakoniti zastopnik pravne osebe, ki je stranka postopka) ni povsem brez učinkov. Začasno pripuščeni "pooblaščenec" lahko za stranko opravlja vsa procesna dejanja, le da sodišče, dokler pooblastilo ni predloženo ali opravljena procesna dejanja niso odobrena, ne more izdati končne odločbe. Če (in ko) pooblaščenec predloži pooblastilo (ali je izkazana odobritev stranke), opravljena procesna dejanja ostanejo v veljavi (prim. drugi in tretji odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ker je odvetnik tožeče stranke dne 23.10.2000 predložil pooblastilo za njeno zastopanje (v katerega pristnost sodišče ni podvomilo, toženec pa ne oporeka, da iz pooblastila ne bi bilo razvidno, da ga je podpisala oseba, ki ima status zakonitega zastopnika), ni razlogov za zavrženje tožbe in tudi ne za odrekanje pravnih učinkov ostalim procesnim dejanjem.

O tem, da ima tožeča stranka sposobnost biti stranka (na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka - 80. člen ZPP, kar pomeni, da sme o tem na lastno pobudo izvajati dokaze - toliko bolj na pobudo stranke, ki zato ne more biti omejena z dokazno prekluzijo), se je sodišče zanesljivo prepričalo s potrdilom Deželnega sodišča v Celovcu z dne 28.12.2000. Stališče, da bi bilo treba to (ponovno) preverjati še z izpiskom iz sodnega registra, je zato napačno, neupoštevanje v tujem jeziku sestavljene listine, ki jo je brez overjenega prevoda v tej zvezi predložil toženec (gl. tretji odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje) pa kljub napačni argumentaciji pritožbenega sodišča pravilno (drugi odstavek 226. člena ZPP). Zgolj pritožbena in revizijska ugibanja, da "ne gre za tožečo stranko temveč tretjo pravno osebo, katere status se je od 1990 lahko že večkrat menjal in tožeča stranka bi morala pravno nasledstvo dokazati z zahtevanim izpiskom iz sodnega registra, ne pa s potrdilom ..." ne vzbujajo pomislekov v to, da ima tožeča stranka, ki je kapitalska družba po avstrijskem pravu, sposobnost biti stranka. Brez pomena pa je revizijsko oporekanje ugotoviti, da je remitent (prejemnik garancije, upravičenec) tožeča stranka, torej ugotovitvi, da je bila garancija dana v njeno korist (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP), medtem ko je stališče, da "iz garancije ne izhaja, da bi pa eventuelni pravni nasledniki lahko uveljavljali enake pravice kot Filiala B. in da bi lahko uveljavljali poljubne zneske in morebiti celo večkrat", nerazumljivo in ob morebitnem izhodišču, da ima podružnica status pravne osebe (v to smer gre revizijska trditev, da je "glede na abstraktnost izjave ... tako samo podružnica imela možnost uveljavljati garancijo do J. P."), tudi napačno. Neutemeljen je očitek, "da tožnik toži in uveljavlja kot tožbeno podlago garancijo iz dne 4.12.1994 (glej II. tožbe), predložena garancija pa je nedvomno iz 4.12.1990 in o le tej je potekal prav ves dokazni postopek", ter nato iz tega izpeljan zaključek, "da je tožnica menjala dejansko podlago, ko toži na podlagi neznane garancijske pogodbe in kreditnih poslov z dne 4.12.1994, razsojeno pa je na podlagi garancijske izjave z dne 4.12.1990". V tožbi je v rubriki "dokaz" res navedena "garancijska pogodba z dne 4.12.1994", vendar je glede na vse ostale navedbe tožeče stranke in predloženo garancijo očitno, da je šlo le za lapsus pri zapisu letnice (1994 namesto 1990). Podlaga zahtevka je kljub temu povsem jasna in nesporna: to je toženčeva garancija tožeči stranki, dana 4.12.1990. Kot sta pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, je garancija, ki je v avstrijskem pravu institut, oblikovan na podlagi teorije in sodne prakse, izpeljan pa iz par. 880a ABGB (Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch), značilna zaradi svoje samostojnosti in neodvisnosti od temeljnega posla. Njen namen je, da zoper upravičenca niso možni nikakršni ugovori iz osnovnega posla(1). Revizijska trditev, da "iz garancijske izjave izhaja, da se nanaša na družbo E. H. m.b.h., tožeča stranka pa v njenem pripravljalnem spisu z dne 15.4.1998 pojasnjuje sama, da kot temelj garancije šteje obveze družb M., E. in osebno P. J. v raznih višinah na dan november 1993", zato ni pomembna. Prav tako ne trditev, da "poziva ... tretja pravna oseba B. K. Celovec ni niti zatrjevala, niti izkazala". Bistvo garancije je, da se mora upravičencu izplačati znesek že samo na podlagi trditve, da je nastopil primer garancije.

Zmotno je tudi stališče, da je terjatev iz garancije zastarala. Garancija je bila namreč dana 4.12.1990, tožba pa je bila vložena 11.8.1995, torej še pred iztekom tridesetletnega splošnega zastaralnega roka (par. 1478 ABGB)(2). Končno je neutemeljen tudi očitek, da se sodba ne bi smela glasiti na plačilo v tuji valuti. Ker je poslovanje med rezidenti in nerezidenti (med slednje spada tožeča stranka - prim. 2. člen Zakona o deviznem poslovanju - Uradni list RS, št. 23/99 in nasl. - ZDP) načelno prosto (17. člen ZDP), ni ovir, da se denarni zahtevek (ki je prinosnina) ne bi glasil na tujo valuto.

Revizija pa utemeljeno opozarja, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo toženčevih pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijal odločbo o obrestih. Pritožbeno stališče, da je obrestna mera po avstrijskem pravu le 3 % in da zato "obrestni zahtevek zakonsko ni utemeljen izven zakonske obrestne mere", je namreč očitek zmotne uporabe materialnega prava, ne pa uveljavljanje novega dejstva. Stališče pritožbenega sodišča, da predstavljajo "pritožbena izvajanja glede višine obrestne mere zamudnih obresti ... pritožbeno novoto, ki ni dopustna (člen 337 ZPP/99)", je napačno, njegova posledica pa je, da pritožnikove navedbe niso bile vsebinsko obravnavane. Ker je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o obrestih razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sicer je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Revident je uspel samo z zanemarljivo majhnim (postranskim) delom svojega zahtevka, zaradi česar niso nastali nobeni posebni stroški (taksa za revizijo in nagrada odvetniku za sestavo revizije sta odvisni le od vrednosti glavnega zahtevka). Revizijsko sodišče je zato zavrnilo toženčev zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. Koziol-Welser, Grundriss des bűrgerlichen Rechts, Band I, Manz, Dunaj, 1992, str. 316, 317 in SZ 54/189-OGH, 16.12.1981, Ob 798/81, OGH 18.2.1982, 7 Ob 517/82, Ősterreichische Richterzeitung, Heft 5/1984, št. 37. Op. št. (2): Prim. Koziol-Welser, op. cit., str. 186, 187.