Jedro

Po avstrijskem pravo predstavlja garancija, ki se obravnava v tej pravdni zadevi, bančno garancijo, ki se običajno uporablja v poslovanju, tako da se zanjo uporabijo pravila za to garancijsko obliko. Pogodba o bančni garanciji je značilna zaradi svoje samostojnosti in neodvisnosti od osnovnega posla, zaradi česar se smatra kot posebno cenjeno varovalno sredstvo. Pri garanciji s klavzulo „na prvo zahtevo“ ali pa „brez ugovorov“ zadostuje samo trditev remitenta, da ni prejel dolžnega plačila. Za bančno garancijo je tipična izključitev ugovorov iz valutnega in kritnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati 4,000.000,00 ATS s 14 % obrestmi od 14. 4. 1992 naprej in 20 % prometnega davka od teh obresti in ji plačati njene pravdne stroške v znesku 2,094.023,00 SIT.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom spremembe ali razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O toženčevem ugovoru krajevne pristojnosti je bilo v tem postopku že odločeno. Pritožbena izvajanja o neupravičenosti odločitve, da je bil toženec z ugovorom prepozen, ker je bilo dogovorjeno avstrijsko pravo in pritožbena trditev, da je zahtevek zastaral, ker zastara po avstrijskem pravu v petih letih od poziva, in ker po avstrijskem pravu pravda ne teče dokler ni predloženo pooblastilo, to pa je bilo predloženo šele 11.10.2000 in je poteklo več kot 5 let ter je zato zahtevek zastaran, ne moreta biti uspešni. O pristojnosti slovenskega sodišča je bilo v tej pravdni zadevi že odločeno, in sicer je bil razveljavljen prvostopni sklep o zavrženju tožbe zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča, kar pomeni odločitev višjega sodišča o pristojnosti slovenskega sodišča. O tem ugovoru torej ni več mogoče odločati. Pritožnik očitno obravnava tožbo kot poziv in se sklicuje na avstrijsko pravo glede vprašanja kdaj je bila tožba vložena, zastaralni rok pa šteje od prejema tožbe do predložitve pooblastila, ko se po avstrijskem pravu šteje, da je bila tožba vložena. Dogovor o avstrijskem pravu obsega zgolj dogovor o uporabi materialnopravnih določb tega prava, ne razteza pa se na njegove procesne določbe. Tako je določeno v prvem odstavku 1. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ 43/82 in 72/82), ki govori zgolj o materialnopravnih razmerjih z mednarodnim elementom. Ta zakon je veljal ob vložitvi tožbe. Prvi člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP 77), ki opisuje vsebino tega zakona pa določa, da se z zakonom določajo pravila postopka, po katerih redno sodišče obravnava in odloča v sporih med drugim tudi iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Iz povedanega izhaja zaključek, da se lahko stranke dogovorijo le za uporabo tujega materialnega ne pa tudi tujega procesnega prava. Zatrjevanih avstrijskih procesnih določil, da se šteje tožba za vloženo, ko je predloženo pooblastilo, torej ni mogoče uporabiti.

6. Prva glavna obravnava po sprejemu novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 s pričetkom veljavnosti 14. 7. 1999 - ZPP/99) je bila v tem pravdnem postopku opravljena 12. 9. 2000, zato so lahko stranke nova dejstva in dokaze predlagale najkasneje na tej glavni obravnavi (tretji odstavek 499. člena ZPP/99). Izvedbo dokaza z izpiskom iz sodnega registra za Celovec in Graz je toženec prvič predlagal v pripravljalnem spisu z dne 13. 11. 2000, torej prepozno, zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko tega dokaznega predloga ni upoštevalo (četrti odstavek 286. člena ZPP/99). Pri tem seveda ne gre za neenakopravno obravnavanje iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, temveč le za spoštovanje procesnih določb, saj toženec niti v pritožbi ne navede zakaj tega dokaza ni predlagal pravočasno.

7. Toženčevi dvomi o pristnosti pooblastila tožeče stranke, danega odvetniku B.P. 11. 10. 2000, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj toženec teh dvomov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli izrazil (člen 337 ZPP/99).

8. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja o pooblastilih, ki jih ni dala prava oseba. Odvetnik B.P. je dne 11. 10. 2000 nedvomno predložil pravilno pooblastilo za zastopanje tožeče stranke.

9. Prvostopno sodišče je tudi pravilno zavrnilo ugovor aktivne legitimacije tožene stranke in svojo odločitev pravilno oprlo na uradno potrdilo Republike Avstrije Državnega sodišča v Celovcu. Pritožbene navedbe o domnevnih statusnih spremembah tožeče stranke po letu 1990 pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (člen 337 ZPP/99).

10. Tudi suma o ponarejanju garancije s fotokopijami toženec vse do vložitve pritožbe ni izrazil, lahko pa bi bil ta sum hitro razrešen, če bi toženec skladno z določilom tretjega odstavka 107. člena ZPP/99 oziroma tretjega odstavka 108. člena ZPP/77 v postopku pred sodiščem prve stopnje zahteval, da tožeča stranka predloži original, vendar tega ni storil, zato je prvostopno sodišče odločilo na podlagi fotokopije (prvi odstavek 107. člena ZPP/99). Ves čas postopka je toženec zatrjeval le, da je podpisal prazen list papirja. Tega mu sodišče prve stopnje ni verjelo, pritožbeno sodišče pa se v tem delu v celoti pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

11. Trditev pritožbe, da kljub abstraktni naravi garancije ni mogoče šteti, da osnovni posel pri tem sploh ni pomemben in ga tožeči stranki ni potrebno predložiti, ni utemeljena. Po stališču Zveznega ministrstva za pravosodje Republike Avstrije predstavlja garancija, ki se obravnava v tej pravdni zadevi, bančno garancijo, ki se običajno uporablja v poslovanju, tako, da se zanjo uporabijo pravila za to garancijsko obliko. Pogodba o bančni garanciji je značilna zaradi svoje samostojnosti in neodvisnosti od osnovnega posla, zaradi česar se smatra kot posebno cenjeno varovalno sredstvo. Pri garanciji s klavzulo „na prvo zahtevo“ ali pa „brez ugovorov“ zadostuje samo trditev remitenta, da ni prejel dolžnega plačila. Za bančno garancijo je tipična izključitev ugovorov iz valutnega in kritnega razmerja. Porok sme le izjemoma odkloniti plačilo, če dokaže, da remitent zahteva plačilo z zlorabo ali zvijačo, pri čemer mora biti zloraba očitna.

12. V garanciji z dne 4. 12. 1990 je tako klavzula na prvo zahtevo (v prevodu „na prvi poziv“), kakor tudi klavzula „brez ugovorov“ (odpovedujoč se vsakemu ugovoru), zato je takšna garancija po avstrijskem pravu nedvomno abstraktne narave in zato predložitev osnovnih pogodb, za kar se zavzema toženec v svoji pritožbi, ni potrebna.

13. Pritožbena izvajanja glede višine obrestne mere zamudnih obresti predstavljajo pritožbeno novoto, ki ni dopustna (člen 337 ZPP/99).

14. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) niti zmotne uporabe materialnega prava, zato je skladno z določilom 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa za to pravdno zadevo ni bil potreben, zato krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške (154., 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).