Jedro

Tožeča stranka ni predložila upravne odločbe, ki bi sporni parceli določala kot funkcionalno zemljišče.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev aneksa k pogodbi o oddaji zemljišča in plačilu sorazmernega dela stroškov urejanja v območju urejanja ŠS ¾ P., sklenjeni med strankama dne 02. 10. 1989 pod št. VI-679/89-MI/OB (točka I izreka sodbe). Toženi stranki je v plačilo naložilo znesek 200.293,78 €, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (točka II izreka sodbe). V preostalem delu – glede plačila 54.482,72 € in glede revalorizirane vrednosti zneska 254.776,50 € od dne 31. 03. 1994 dalje do dneva izdaje prvostopne sodbe z indeksom rasti cen industrijskih izdelkov, panoga proizvodnje gradbenega materiala, ki ga objavlja Statistični urad RS in glede zakonskih zamudnih obresti od revalorizirane vrednosti od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila – je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka III izreka sodbe). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.691,10 €, v roku 15 dni (točka IV izreka sodbe).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper II. točko sodbe, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Smiselno uveljavlja kršitev postopka z izvedbo dokaza z izvedencem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Tožeča stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem je nasprotovala pritožbenim navedbam tožene stranke ter predlagala potrditev sodbe v II. točki izreka.

Tožeča stranka je pravočasno podala pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točki 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo v I., III. in IV. točki izreka (zavrnilni del) razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek z napotili. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem nasprotuje pritožbenim razlogom tožeče stranke in predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke Pritožbeni očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka (vročitev izvedenskega mnenja) in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (vsebinske ugotovitve izvedenca o višini terjatve) niso utemeljeni. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ji izvedensko mnenje nikoli ni bilo vročeno, s tem pa je bilo onemogočeno, da bi se o slednjem izjavila. Vendar pa tak očitek ni utemeljen. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bilo izvedensko mnenje toženi stranki vročeno 23. 10. 2008 z vročitvijo njenemu zakonitemu zastopniku na sodišču (list. št. 303). Nadalje je moč ugotoviti, da je tožena stranka sodelovala tudi pri zaslišanju izvedenca O. na glavni obravnavi dne 22. 01. 2009 (list. št. 318). Sodišče prve stopnje tako toženi stranki ni odvzelo pravice do izjave, s tem pa je očitek o absolutni bistveni kršitvi določil pravdnega postopka neutemeljen (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Ker pa je bilo izvedensko mnenje toženi stranki pravilno vročeno že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ker je tožena stranka sodelovala tudi pri izvedbi dokaza z zaslišanjem izvedenca na naroku za glavno obravnavo dne 22. 01. 2009, pri tem pa konkretnih pripomb na izvedensko mnenje ni podala in slednje prvič podaja šele v pritožbenem postopku, (1. odstavek 337. člena ZPP), se pritožbeno sodišče do takih prepoznih navedb kot pritožbenih novot tožene stranke ni opredelilo.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, obenem pa niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke Napačno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna skleniti tudi aneks k pogodbi iz leta 1989 za parceli št. 1508/1 ter 1510, obe k.o. G., ker slednji predstavljata funkcionalno zemljišče k objektu, zgrajenem na parc. št. 1509 ter 1512, obe k.o. G. (objekt št. 9 na K. 1 – 3; v nadaljevanju tudi „sporni parceli“). Tožeča stranka je svoje stališče utemeljevala z ugotovitvami izvedencev ter s prodajnimi pogodbami kupcev posameznih delov (etažnih lastnikov; npr. pogodba št. 1207/91 – kupec S.P.), vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča neuspešno. Tožeča stranka ni predložila upravne odločbe, ki bi sporni parceli določala kot funkcionalno zemljišče (3. odstavek 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor; Ur. l. SRS, št. 18-931/1984; VSRS sodba opr. št. U 1099/93-5, z dne 18. 05. 1995). Niti iz ugotovitev izvedencev v tem postopku, niti iz predloženih posameznih prodajnih pogodb ne izhaja, da sta bili parceli 1508/1 in 1510 k.o. G. funkcionalno zemljišče zgrajenega objekta oziroma, da bi tožena stranka sporni parceli prevzela v uporabo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi morali stranki skleniti aneks tudi za parceli 1508/1 ter 1510 k.o. G., ker ob sklenitvi pogodbe iz leta 1989 vsi elementi končne cene (neto površina objekta s funkcionalnim zemljiščem) še niso bili znani, sklenitev pogodbe pa je bila obvezna po kogentnih določilih Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18-932/1984, s spremembami (v nadaljevanju ZSZ)). Zakon je v 54. členu določal, da investitor, ki mu je oddano stavbno zemljišče in Sklad stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Sklad) skleneta na podlagi odločitve komisije pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča. Med strankama ni sporno, da pogodba na podlagi 54. člena ZSZ, ki je bila med strankama sklenjena leta 1989 ni vsebovala parcel št. 1508/1 ter 1510 k.o. G., temveč le parcelni št. 1509 ter 1512 k.o. G. Tožeča stranka ni uspela izkazati, da sporni parceli predstavljata funkcionalno zemljišče k stanovanjskem objektu, zgrajenem na naslovu K. 1 – 3. Odločba komisije, ki je dodelila parcelni št. 1508/1 in 1510 k.o. je bila sprejeta šele leta 1991 (priloga A17), na njeni podlagi pa stranki nikoli nista sklenili pogodbe iz 54. člena ZSZ. Pogodba iz leta 1989 pa ne more predstavljati temelja za sklenitev aneksa, ki bi na novo uredil razmerja glede spornih parcel. Zgolj odločba Komisije o dodelitvi spornih parcel pa ne utemeljuje tožbenega zahtevka tožeče stranke na plačilo odmene za sporni parceli.

Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pritožbenemu stališču tožeče stranke, da je dokazala, da je tožena stranka s konkludentnimi ravnanji prevzela parcelni št. 1508/1 in 1510 k.o. G.. Dejstvo, da je tožena stranka podala predlog Komisiji za oddajo stavbnih zemljišč (v nadaljevanju Komisija) za dodelitev uporabe zemljišč na parcelnih št. 1508/1 ter 1510 k.o. G., upoštevajoč, da gradbeno dovoljenje za izgradnjo objekta št. 9 na parcelnih št. 1509 ter 1512 k.o. G. ne vsebuje tudi parcel 1508/1 ter 1510 k.o. G. ter da je tožeča stranka sama priznala, da je bilo „najnujnejše funkcionalno zemljišče“ že dodeljeno k objektu (vloga z dne 04. 02. 2005, priloga A26) ne vodi do zaključka, da je tožena stranka prevzela v uporabo tudi zemljišči na parc. št. 1508/1 ter 1510 k.o. G. Napačno je stališče tožeče stranke, da je iz sklepa Komisije z dne 21. 02. 1991 (A17) razvidno, da je tožena stranka plačala akontacijo tudi za nakup zemljišč parc. št. 1508/1 ter 1510 k.o. G.. Kot izhaja iz besedila sklepa Komisije, je tožena stranka plačala na osnovi pogodbe št. VI/679/89-MI/OB od 31. 10. 1989 do 25. 10. 1989 600.000,00 din, na račun akontacije 16. 04. 1990 plačala še 1.000.000,00 din, kar znese skupaj 1.600.000,00 din, revalorizirano na 31. 01. 1991 po indeksu panoga proizvodnje gradbenega materiala v znesku 4.865.687,70 din (str. 2 priloge A17). Ker je šlo za plačilo po osnovni pogodbi iz leta 1989, je bilo plačilo akontacije namenjeno pridobitvi parc. št. 1509 in 1512 k.o. G., ki sta bili vključeni v osnovno pogodbo in ni bilo namenjeno plačilu spornih parcel (1508/1 ter 1510 k.o. G.).

Prav tako prevzema spornih parcel s strani tožene stranke ne izkazuje izjava Občine Ljubljana Šiška z dne 07. 12. 1994, saj obe sporni parceli izvzame iz obsega najnujnejšega funkcionalnega zemljišča za objekt na parc. št. 1509. Izjava sicer opredeli sporni parceli kot funkcionalno zemljišče k objektu št. 9, a le smiselno, saj gre za zemljišče namenjeno po karti zazidalne situacije za otroško igrišče za potrebe stanovanjskega bloka na K. 1 – 3. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ga tako mnenje upravnega organa ne zavezuje, pritožbeno sodišče pa še dodaja, da pri omenjeni odločbi ne gre za upravno odločbo (temveč le mnenje, pridobljeno za potrebe te pravde, list. št. 26), ki bi sporni parceli opredelila kot funkcionalno zemljišče k parcelam št. 1509 in 1512 k.o. G. Nadalje tožeča stranka v pritožbi prevzem spornih parcel s strani tožene stranke utemeljuje s posamičnimi pogodbami s kupci stanovanj (glej primeroma pogodba št. 1207/91 z dne 23. 05. 1991, sklenjena med L.S.Z. (toženo stranko) kot prodajalcem ter S.P., kot kupcem, priloga B4), ki naj bi s svojimi tipiziranimi določili o prodaji funkcionalnega zemljišča izkazovale, da je šlo za prikrito prodajo spornih parcel, v obliki prodaje pravice do souporabe funkcionalnega zemljišča. Pritožbeno sodišče takemu stališču ni sledilo, saj iz predloženih pogodb izhaja, da je objekt zgrajen na zemljišču parc. št. 1509 in 1512 k.o. G. (1. člen pogodbe št. 1207/91, z dne 23. 05. 1991; priloga B4) ter nadalje, da po končani gradnji pridobi zadružnik lastninsko pravico na stanovanju in postane solastnik na skupnih delih in napravah zgradbe ter pridobi trajno pravico souporabe sorazmernega deleža stavbišča in stavbi pripadajočega zemljišča (4. odstavek 2. člena pogodbe, B4). Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da sporni parceli sodita v funkcionalno zemljišče zgrajenega objekta, navedeni 2. člen pogodbe s kupcem P ne dokazuje, da je tožena stranka v dejansko uporabo prevzela tudi sporni parceli št. 1508/1 ter 1510 k.o. G. Ne drži niti pritožbeni očitek napačnega povzemanja trditev tožeče stranke s strani sodišča prve stopnje, ki je zapisalo, da je tožeča stranka tudi sama smiselno priznala, da je bilo najnujnejše funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 1509 ter 1512 k.o. G. že dodeljeno, kar naj bi po navedbah tožeče stranke izhajalo tudi sicer iz priloge A26. Tožeča stranka je v vlogi z dne 04. 02. 2005 (list. št. 108 – 116) take trditve resnično navedla, vendar s pridržkom, da je obseg funkcionalnega zemljišča še do danes neznan, zaradi česar je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem. Kljub temu je pritožbeni očitek neutemeljen, saj je sodišče pravilno presodilo, da ostalih trditev, ki jih tožeča stranka podaja v isti vlogi, to je o dejanskem prevzemu spornih parcel v uporabo s strani tožene stranke, tožeča stranka ni izkazala.

Pravilen je tako materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala utemeljenosti svoje zahteve po sklenitvi aneksa ali pogodbe o oddaji zemljišč glede parcel št. 1508/1 in 1510 k.o. G. (in s tem posledično zahtevka na plačilo), niti ni izkazano, da bi katerikoli takratni upravni organ lahko zahteval sklenitev aneksa k pogodbi oziroma novo pogodbo za parceli, ki nista bili vključeni ne v osnovno pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča iz leta 1989, niti v gradbeno dovoljenje (A27). Trditve, da je tožena stranka dejansko prevzela v uporabo tudi sporni parceli, pa tožeča stranka ni uspela izkazati. Posledično je pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za ti dve sporni parceli.

Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tako na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in IV. točkah izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ki niso bili potrebni, saj z vložitvijo odgovora na pritožbo tožeča stranka ni doprinesla k odločitvi.