Jedro

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011 zavzelo stališče, da celotna druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ predstavlja le podlago za ustavno skladno razlago posameznih v tej alineji navedenih določb 55. člena ZMZ, kar pomeni, da je navedeni zakonski določbi (5. oziroma 6. točka prvega odstavka 55. člena v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ) mogoče uporabiti ne samo v primerih, ko naj bi šlo za preprečitev konkretnega nezakonitega vstopa v državo, temveč tudi, ko gre zaradi zagotavljanja javnega reda za preprečitev potencialnega nezakonitega vstopanja, ali za zagotovitev izvršitve upravnega akta, ki bo izdan v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito (9. točka citirane sodbe Vrhovnega sodišča).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 30. 9. 2011. S tem sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, Postojna, do prenehanja razloga za omejitev, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 29. 9. 2011 od 13.45 ure do 29. 12. 2011 od 13.45 ure. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbo druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v obravnavanem primeru ni prekoračila meje prostega preudarka. Tudi ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, zaradi katerega je določen, saj je v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine. Strinja se s presojo tožene stranke, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka, saj je tožnik izrazil namen za vložitev prošnje šele po daljšem časovnem obdobju. Soglaša tudi s presojo, da je prošnjo vložil samo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Zavrača tožbene navedbe, ki se opirajo na odločbo Ustavnega sodišča Up-116/09-22 z dne 3. 3. 2011 in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011. 3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Zamuda pri vložitvi prošnje je nastala iz opravičljivih razlogov. Tožnik za možnost vložitve prošnje ni vedel. Tudi ni vedel, da bo stekel postopek prisilne odstranitve. Sum zavajanja ali zlorabe postopka sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v osebno svobodo. Treba je ugotoviti še okoliščine, zaradi katerih je omejitev gibanja potrebna. To izhaja iz v tožbi navedene odločbe Ustavnega sodišča. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 423/2011. Izrečeni ukrep je tudi nesorazmeren.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4. do 10., 12., 14. in 15. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. V 5. in 6. točki 55. člena ZMZ, na katero tožena stranka opira odločitev v tej zadevi, sta kot razloga za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene določena: če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je zato imel možnost (5. točka) oziroma, če je prosilec vložil prošnjo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka).

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka ugotovila, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. oziroma 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanske okoliščine, na katere se sklicuje v obravnavanem sklepu tožena stranka, med strankama niso sporne, saj jih tožba ne izpodbija. Te okoliščine pa so, da je tožnik po lastnih izjavah odšel iz Afganistana peš v Iran, peš je mejo prečkal tudi med Iranom in Turčijo. Iz Istanbula je šel najprej z avtobusom, nato pa je mejo z Grčijo prečkal peš, iz Grčije v Slovenijo je potoval en mesec z avtobusom, z avtomobili in peš. Dan in pol je potoval v zabojniku tovornega vozila, nato pa hodil dan in pol, ter nato nekje v Krškem stopil na vlak za Ljubljano. Hotel je oditi v Avstrijo, vendar so ga v Ljubljani prijeli policisti in je bil dne 29. 8. 2011 nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je dne 26. 9. 2011 izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Končni cilj mu je bila Avstrija. Prošnjo za mednarodno zaščito je tako vložil šele po 28. dneh nastanitve v Centru za tujce v Postojni. Na tej podlagi tožena stranka sklepa, da je tožnik vložil prošnjo za to, da bi z zlorabo postopka mednarodne zaščite odložil oziroma onemogočil svojo odstranitev iz države.

8. Glede na navedeno dejansko stanje se tudi pritožbeno sodišče strinja s presojo, da je podan zakoniti razlog za omejitev tožnikovega gibanja po drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ. Zato sta odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilni in zakoniti.

9. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je splošno znano dejstvo, da lahko osebe, ki so v izvorni državi preganjane, v drugi državi prosijo za azil, in tudi to, da v primeru, če je tujec v katerikoli državi prijet brez dovoljenja za bivanje, steče postopek njegove odstranitve iz te države.

10. Že v sodbi I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in na njeni podlagi zavrača tožbene ugovore, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da celotna druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ predstavlja le podlago za ustavno skladno razlago posameznih v tej alineji navedenih določb 55. člena ZMZ, kar pomeni, da je navedeni zakonski določbi (5. oziroma 6. točka prvega odstavka 55. člena v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ) mogoče uporabiti ne samo v primerih, ko naj bi šlo za preprečitev konkretnega nezakonitega vstopa v državo, temveč tudi, ko gre zaradi zagotavljanja javnega reda za preprečitev potencialnega nezakonitega vstopanja, ali za zagotovitev izvršitve upravnega akta, ki bo izdan v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito (9. točka citirane sodbe Vrhovnega sodišča). Odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje ter utemeljitvi odločitev, tako po presoji Vrhovnega sodišča, ne odstopata ne od stališča Ustavnega sodišča ne od stališča Vrhovnega sodišča, temveč sledita tem stališčem. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbo, ker je bila ugotovljena in obrazložena potrebnost izrečenega ukrepa omejitve gibanja. Odločitev je pravilna tudi zato, ker je tožena stranka utemeljila tudi sorazmernost izrečenega ukrepa, saj je navedla, da bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti nadaljnje ilegalno prehajanje meje in zagotoviti izvedbo postopka mednarodne zaščite. V zadevi I Up 423/2011 pa je bilo odločeno na podlagi bistveno drugačnega dejanskega in pravnega stanja.

11. Vrhovno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.