Jedro

Prosilec je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po daljšem časovnem obdobju po tem, ko so ga v Ljubljani prijeli policisti. Za zaščito ni zaprosil niti v nobeni izmed držav, kjer se je zadrževal na svoji poti, niti tega ni storil, ko je stopil na ozemlje Republike Slovenije. Namena vložitve prošnje ni izrazil niti pri policistih niti v daljšem času bivanja v Centru za tujce. Od osebe, ki je v izvorni državi preganjana do te mere, da jo je primorana zapustiti, pa se pričakuje, da bo zaprosila za zaščito takoj, ko bo za to imela možnost. Namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito je tožnik izrazil šele po daljšem času nastanitve v Centru za tujce v Postojni, kamor je bil nastanjen z namenom prisilne odstranitve iz ozemlja Republike Slovenije, zato je podan sum, da je tožnik namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito izrazil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz ozemlja Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 29. 9. 2011 od 13:45 ure do 29. 12. 2011 do 13:45 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz depeše PP Ljubljana center izhaja, da je tožnik odšel iz Afganistana peš v Iran, prav tako je mejo prečkal tudi med Iranom in Turčijo. Iz Istanbula je šel najprej z avtobusom, nato pa je mejo z Grčijo prečkal peš, iz Grčije v Slovenijo je potoval en mesec z avtobusom, z avtomobili in peš. Dan in pol je potoval v zabojniku tovornega vozila, nato pa hodil dan in pol ter nato nekje v Krškem vstopil na vlak za Ljubljano. Hotel je oditi v Avstrijo, a je bil v Ljubljani dobljen s strani policistov. Dne 29. 8. 2011 je bil nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je dne 26. 9. 2011 izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Iz prošnje za mednarodno zaščito pa je razvidno, da je potoval iz Pakistana z manjšim kamionom, se v Teheranu zadrževal 6 dni, peš prečkal turško mejo, nato mejo z Grčijo prečkal z gumijastim čolnom, nato z avtobusom odšel do Aten, od tam na otok Argos, kjer je ostal sedem do osem mesecev, potem je odšel v kraj Theva, kjer je bil do prihoda v Slovenijo. Navedel je tudi, da mu je bila končni cilj Avstrija in da takoj, ko je bil obravnavan s strani policije, ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni vedel, da to lahko stori. Tega ni vedel niti, ko je prišel v Center za tujce. Tožena stranka ugotavlja, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 5. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), saj je prosilec namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito vložil šele 24 dni po tem, ko so ga v Ljubljani prijeli policisti. Tožnik za zaščito ni zaprosil v nobeni izmed držav, kjer se je zadrževal na svoji poti, niti tega ni storil, ko je stopil na ozemlje Republike Slovenije, niti v Krškem, kjer je, glede na ugotovitve iz policijskega postopka, vstopil na vlak za Ljubljano. Namen vložitve prošnje ni izrazil niti pri policistih PP Ljubljana Center niti ves čas bivanja v Centru za tujce. Tožnikovo pojasnilo, podano pri prejemu prošnje za mednarodno zaščito, da ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito in da je v Centru za tujce namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito izrazil, ko je to videl koga od kolegov, je za toženo stranko nesprejemljivo. Od osebe, ki je v izvorni državi preganjana do te mere, da jo je primorana zapustiti, se namreč pričakuje, da bo zaprosila za zaščito takoj, ko bo za to imela možnost, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, saj je bil tožnik ves čas bivanja v Centru za tujce v stiku s policisti in drugimi tam zaposlenimi uslužbenci. Namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito ne predstavlja nekega formaliziranega postopka, ki bi ga glede na njegove individualne okoliščine lahko oviral pri izražanju svoje potrebe po zaščiti, saj lahko tujec namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito izrazi ustno, s svojimi preprostimi besedami, naloga pristojnih organov pa je, da na tej podlagi izvedejo nadaljnje postopke. S policisti, socialnimi delavci in podobno, je komuniciral preko drugih, ki znajo njegov jezik. Tožnik ni navedel, da bi s takšnim načinom komuniciranja imel težave pri sporazumevanju z uradnimi osebami v Centru za tujce. Tudi komunikacija v postopku pri PP Ljubljana-Center je potekala s pomočjo tujca, ki je govoril paštu jezik, podobno pa je bila sprejeta tudi prošnja za mednarodno zaščito, kjer pa tožnik ni imel nobenih pripomb na prevajanje, niti ni navedel, da česa ne bi razumel. Tožena stranka ugotavlja, da je v konkretnem primeru podan sum, da tožnik zavaja in zlorablja postopek priznanja mednarodne zaščite v smislu 5. točke 55. člena ZMZ, saj namena vložitve prošnje za mednarodno zaščito ni izrazil v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Glede na to, da je tožnik po lastnih izjavah sedem do osem mescev delal v Grčiji, še prej pa se zadrževal v Iranu in Turčiji, tožena stranka tudi meni, da tožnikov namen zapustitve izvorne države ni bil iskati zaščito, saj bi v tem primeru naredil vse, da jo čim prej poišče, kar pa iz njegovih dejanj ni razvidno. Namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito je izrazil šele po 28 dneh nastanitve v Centru za tujce v Postojni, kamor je bil nastanjen z namenom prisilne odstranitve iz ozemlja Republike Slovenije, zato je podan tudi sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 6. točke 55. člena ZMZ. Tožena stranka ugotavlja, da je podan sum, da je tožnik namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito izrazil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz ozemlja Republike Slovenije. Tožnik torej brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost, prošnjo pa je vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožena stranka z odločitvijo o omejitvi gibanja ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibala znotraj njih. Odločila se je v skladu z namenom danega pooblastila. V primeru omejitve gibanja je namen zakonodajalca omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibaje. Če bi ga pristojni organ nastanil v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi tožnik lahko brez težav zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije, v skladu s svojim prvotnim namenom, tako da bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, ki omogoča, da se zaščita nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ali ljudem, ki bi bili ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega bivališča v primeru oseb brez državljanstva, soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. Prosilcem se tekom postopka zagotovijo osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje mej z željo uresničevanja drugih razlogov, kot so na primer ekonomski in drugi in ne zaščite pred preganjanjem v izvorni državi. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi toženi stranki onemogočalo meritorno odločitev o njegovi prošnji. Torej so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi 2. alineje 1. odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ. Glede na celovito preučitev okoliščin primera, je tožena stranka odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni, saj iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je tožnik že pred prihodom v Republiko Slovenijo ilegalno prešel meje Irana, Turčije in Grčije, kjer se je ilegalno zadrževal sedem do osem mesecev, poleg tega pa je navedel, da je imel namen oditi v Avstrijo, kar potrjuje tudi dejstvo, da so ga policisti prijeli na vlaku Krško-Ljubljana-Dunaj. Ravnanje in navedbe tožnika kažejo na begosumnost in bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti nadaljnje ilegalno prehajanje meje in zagotoviti izvedbo postopka mednarodne zaščite.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je bilo gibanje omejeno, ker naj bi prepozno vložil zahtevo za mednarodno zaščito. Tožena stranka navaja, da je imel stike s policisti, socialnimi delavci itd. in bi lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito že prej. Pri tem pa tožena stranka ne pojasni, ali so bili tožniku zagotovljeni tudi prevodi in ali je vse te navedene osebe tožnik tudi razumel. Razen tega tožnik opozarja še na odločbo ustavnega sodišča opr. št. Up 116/09-22 z dne 3. 3. 2011, iz katere izhaja, da ni dopustno pridržati osebe zgolj zato, ker je oseba prosilec za mednarodno zaščito. Tam piše: „Sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno“. Tožena stranka ni upoštevala navedene ustavne odločbe, ker je nepravilno uporabila materialno pravo, kršila pravila postopka in posledično nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in meni, da so v celoti neutemeljene, kot je razvidno iz dokumentacije upravne zadeve ter iz uveljavljene sodne prakse v primerljivih zadevah. Sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, zato pri njem vztraja, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 13. 10. 2011 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bila njegova ciljna država Avstrija. Na vprašanje, zakaj ni zaprosil za azil že, ko so ga prijeli policisti v Ljubljani, je povedal, da zaradi tega, ker takrat ni vedel, da lahko poda prošnjo za azil. V Centru za tujce ni takoj podal prošnje, ampak šele po osemindvajsetih dneh nastanitve, to pa zato, ker ni vedel, da bi lahko podal prošnjo za azil. Ko pa je videl, da drugi dajejo prošnje za azil, je vprašal, če jo lahko tudi sam poda in so mu rekli, da lahko. Prošnje za azil na poti iz Slovenije, ko je potoval skozi razne države, pa ni podal zato, ker ni vedel, da lahko tudi tam poda prošnjo za azil. Hotel je iti v naslednjo evropsko državo. Na vprašanje, zakaj je mislil, da v Sloveniji ne more podati prošnje za azil, je povedal, da ni ničesar vedel o Sloveniji, nihče mu ni nič povedal, prvič je slišal za azil šele v Centru za tujce v Sloveniji. Za Slovenijo sploh še nikoli ni slišal. Ni vedel, da bo odstranjen iz države, ko je bil v Centru za tujce. Ima dva razreda osnovne šole in se o državah sveta in Evrope v šoli niso učili. Tudi za Avstrijo ni vedel, ali bo lahko tam podal prošnjo za azil. Matično državo je zapustil zaradi družinskega spora zaradi poroke. Njegov bratranec ga je z nožem zabodel in mu grozil, da ga bo ubil, če ne bo poslušal bratrančeve družine. Zanikal je, da bi rekel, da je na policijski policaji izjavil, da je Afganistan zapustil zato, ker tam ni bilo dela in da je bil pomoč prisiljen poiskati drugje. Ko so ga ranili (ta dogodek se je zgodil v Pakistanu), dogodka ni prijavil na policijo, ker se nič ne zgodi, tudi če bi prijavil. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ, v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ.

ZMZ v 51. členu v 1. odstavku med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točki 55. člena tega zakona. Iz citirane določbe 1. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2. ali 3. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 51/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

V konkretnem primeru obstaja razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. V 5. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ je določeno, da se za sum zavajanja in zlorabe postopka šteje tudi, če prosilec ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, medtem ko je v 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ določeno, da se za sum zavajanja in zlorabe postopka šteje, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja teh dveh razlogov, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je prosilec namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito vložil šele po daljšem časovnem obdobju po tem, ko so ga v Ljubljani prijeli policisti, da za zaščito ni zaprosil v nobeni izmed držav, kjer se je zadrževal na svoji poti, niti tega ni storil, ko je stopil na ozemlje Republike Slovenije, niti v Krškem, kjer je, glede na ugotovitve iz policijskega postopka, vstopil na vlak za Ljubljano. Pravilno je ugotovila, da namena vložitve prošnje ni izrazil niti pri policistih PP Ljubljana Center niti v daljšem času bivanja v Centru za tujce. Sodišče se tudi strinja s stališčem, da se od osebe, ki je v izvorni državi preganjana do te mere, da jo je primorana zapustiti, pričakuje, da bo zaprosila za zaščito takoj, ko bo za to imela možnost, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, saj je bil tožnik ves čas bivanja v Centru za tujce v stiku s policisti in drugimi tam zaposlenimi uslužbenci. Sodišče se tudi strinja s tem, da je namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito je izrazil šele po daljšem času nastanitve v Centru za tujce v Postojni, kamor je bil nastanjen z namenom prisilne odstranitve iz ozemlja Republike Slovenije, zato je podan sum, da je tožnik namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito izrazil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz ozemlja Republike Slovenije.

V zvezi s tožnikovo navedbo, da ni vedel, da lahko poda prošnjo za azil, sodišče meni, da je splošno znano dejstvo, da lahko osebe, ki so v matični državi preganjane, v drugi državi prosijo za azil. Tudi glede navedbe na zaslišanju, da tožnik ni vedel, da bo odstranjen iz države, sodišče meni, da je tudi to splošno znano, da če je tujec v katerikoli državi prijet brez dovoljenja za bivanje, steče postopek njegove odstranitve.

Sodišče ne pritrjuje tožbeni navedbi, da tožena stranka ne pojasni, ali so bili tožniku zagotovljeni tudi prevodi in ali je vse navedene osebe (policiste, socialne delavce itd) tudi razumel. V izpodbijanem sklepu je namreč navedeno, da namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito za prosilca ne predstavlja nobenega formaliziranega postopka, ki bi ga glede na njegove individualne okoliščine lahko oviral pri izražanju svoje potrebe po zaščiti, saj lahko tujec namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito izrazi ustno, s svojimi preprostimi besedami, naloga pristojnih organov pa je, da na tej podlagi izvedejo nadaljnje postopke. S policisti, socialnimi delavci in podobno se je tožnik sporazumeval preko drugih, ki znajo njegov jezik. To ni bila ovira pri izražanju namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, saj tožnik ni navedel, da bi imel s takšnim načinom komuniciranje težave pri sporazumevanju z uradnimi osebami v Centru za tujce. S temi navedbami v izpodbijanem sklepu je po mnenju sodišča tožena stranka dovolj pojasnila, da se je tožnik z uradnimi osebami lahko sporazumel. Glede tožbene navedbe, ki se nanaša na odločbo ustavnega sodišča, pa sodišče meni, da citirane odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 ni mogoče razlagati na tak način, da se določbe ZMZ, ki se nanašajo na sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite, pri omejitvah gibanja sploh ne bi več smele več uporabljati. S tem v zvezi sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011, kjer je vrhovno sodišče podalo smernice, kako je potrebno razumeti citirano odločbo ustavnega sodišča. Vrhovno sodišče v tej sodbi navaja, da je ustavno sodišče navedlo tudi, da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanja javnega reda (in nacionalne varnosti) sicer lahko pomenilo ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. Stališči ustavnega sodišča se nanašata na pravno presojo upravnega oziroma vrhovnega sodišča, sprejeto glede na okoliščine posamične upravne zadeve. Upoštevati je treba tudi, da ustavno sodišče ob obravnavanju navedene ustavno-pritožbene zadeve ni začelo postopka presoje ustavne skladnosti celotne 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, iz česar sledi, da navedena odločba predstavlja le podlago za ustavno skladno razlago posameznih v tej alineji navedenih določb 55. člena ZMZ, ne pa za pavšalno izključitev njihove uporabe. To po presoji vrhovnega sodišča pomeni, „da je navedeni zakonski določbi (5. oziroma 6. točko 1. odstavka 55. člena v zvezi s 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ) mogoče uporabiti ne zgolj v primerih, ko naj bi šlo za preprečitev konkretnega nezakonitega vstopa v državo, temveč tudi ko gre, zaradi zagotavljanja javnega reda, za preprečitev potencialnega nezakonitega vstopanja ali za zagotovitev izvršitve upravnega akta, ki bo izdan v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito.“ (točka 9 citirane sodbe vrhovnega sodišča).

Ker je izpodbijani sklep pravilen, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.