Jedro

Sklep o odložitvi izvršbe se po vsebini nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako se tudi sklep o zavržbi predloga za odlog izvršbe nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Z njim ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Upravni spor zato ni dopusten.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.V izpodbijanem sklepu je inšpektor Inšpektorata RS za okolje zavrgel predlog tožnice za odlog izvršitve sklepa o izvršbi z denarno kaznijo v višini 10.000,00 EUR, inšpektorja za okolje in naravo, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06182-1643/2017-22 z dne 3. 2. 2021 (1. točka izreka). Odločil je še, da posebni stroški v zadevi niso nastali (2. točka izreka).

2.Toženka je pritožbo tožnice zavrnila.

3.Tožnica se z odločitvijo ne strinja. Opozarja, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan že 10. 1. 2020, kar pomeni, da je zavezanka pravočasno in utemeljeno predlagala odlog izvršbe. Tako je sklep o zavržbi predloga za odlog glede na tretji odstavek 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nezakonit, saj navedena določba dopušča odlog, če je zoper odločbo ali zoper sklep o dovolitvi izvršbe sprožen pritožbeni postopek, pa bi z izvršbo tožnica verjetno utrpela nepopravljivo škodo, ki jo je tožnica več kot izkazala.

4.Pravno irelevantna so tako navajanja toženke, ko navaja, da se izvršba še ni pričela do datuma predloga tožnice, niti do datuma odločanja o predlogu tožnice (30. 8. 2021) in da zato o odlogu izvršbe ni mogoče odločati ter se predlog tožnice zavrže. Meni, da so izpolnjeni prav vsi pogoji za odlog izvršbe, kljub temu, da predlog za izvršitev še ni bil vložen na Finančno upravo Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS).

5.Tožnica skladno z ustaljeno sodno prakso utemeljuje, da bi se ugoditvijo tožbenega zahtevka izboljšal njen pravni položaj, saj bi slednja z odlogom izvršbe lahko pravočasno, brez dodatnih finančnih bremen in skladno z veljavno zakonodajo (ki bi jo po prepričanju tožnice morala upoštevati tudi toženka) izpolnila vse obveznosti, ki so ji bile z odločbo toženke naložene. Dodatni finančni odtegljaj, ki bi doletel tožnico, bi slednji tako onemogočil oziroma znatno otežil izpolnitev naloženih obveznosti. Tožnica je ves čas tekom postopka opozarjala, da slednja pridobiva finančna sredstva tako s strani države kot tudi s strani Evropske unije in je njen napredek pri izpolnjevanju obveznosti vezan na pridobljena finančna sredstva. Tožnica kot občina namreč v celoti ne financira izgradnje komunalnih priključkov, temveč ji pri tem z nepovratnimi finančnimi sredstvi pomagata tako država kot Evropska unija. Tožnici je torej zaradi nepravočasnih finančnih prejemov s strani države in EU naložena denarna kazen v višini 10.000,00 EUR. Tovrstna kazen (ob upoštevanju dejstva, da se zoper tožnico vodi še en postopek pod številko 06182-1644) predstavlja nepopravljivo škodo.

6.Skladno z ustaljeno upravno sodno prakso (prim. I Up 100/2011 z dne 2. 3. 2011, X Ips 312/2012 z dne 24. 1. 2013) se odlog izvršbe po določbi tretjega odstavka 293. člena ZUP lahko dovoli le do pravnomočnosti odločitve o izvršilnem naslovu in izvršbi. Iz predloženih dokazov izhaja, da sklep o izvršbi z denarno kaznijo št. 06182-1643/2017-22 z dne 3. 2. 2021 še ni pravnomočen in izvršljiv, saj je zoper naveden sklep tožnica vložila tožbo zaradi presoje zakonitosti.

7.Pravno varstveni interes tožnice v zadevi je še vedno podan, saj si tožnica z vloženo tožbo, ob upoštevanju zakonske ureditve odloga upravne izvršbe, svoj pravni položaj lahko še vedno izboljša (prim. sklep UPRS III U 215/2019-6 z dne 2. 9. 2019).

8.Tožnica se je takoj po izdaji inšpekcijske odločbe št. 06182-1643/2017-3 z dne 7. 8. 2017 lotila odprave problematike, aktivno pristopila k reševanju problema, kar dokazuje tudi, da je zaprosila za nepovratna finančna sredstva Republiko Slovenijo, zaprosila za gradbena dovoljena in pristopila k postopku podelitve koncesije. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter ugoditev odlogu, podredno pa le odpravo sklepa ter priglaša stroške.

9.Toženka po pozivu sodišča odgovora na tožbo ni podala, posredovala pa je samo upravne spise.

K I. točki izreka

10.Tožba ni dovoljena.

11.Sodišče mora pred vsebinskim odločanjem o tožbi v upravnem sporu preizkusiti, ali so za to izpolnjene vse z zakonom predpisane predpostavke. Tako mora preizkusiti tudi, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi katerih je treba tožbo zavreči. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. Na navedeni podlagi se tožba s sklepom zavrže, med drugim, če sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

12.Iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo dokončni upravni akti, ki posegajo v tožnikov pravni položaj, drugi akti pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Pogoj za dopustnost upravnega spora je torej, da je z upravnim aktom vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločbe kažejo kot sprememba strankinega pravnega položaja, ki se z odločitvijo bodisi izboljša (s tem, ko se pravica, ki izhaja iz materialnega prava, prizna) bodisi poslabša (z zavrnitvijo omenjene pravice ali naložitvijo materialnopravne obveznosti). Zakonodajalec je s citiranimi določbami ZUS-1 predpisal, da če se s tožbo izpodbija akt, ki pomeni zgolj procesno odločitev, je ta akt lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Pri tem je pomemben drugi odstavek 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

13.V upravnem postopku se s sklepi odloča le o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma vprašanjih, ki se kot postranska pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo (226. člen ZUP).

14.Po presoji sodišča sklep o zavržbi predloga za odlog izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Odločitev o tožničini obveznosti je namreč vsebovala odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, številka 06182-1643/2017-3 z dne 7. 8. 2017, s katero je bilo tožnici kot inšpekcijski zavezanki naloženo, da mora na območju aglomeracije ID ... zgraditi kanalizacijsko omrežje v skupni dolžini 4.520 m kot je podrobneje opisano v navedeni odločbi. Ker pa tožnica naložene ji obveznosti v danem roku ni izpolnila, je upravni organ izdal sklep o dovolitvi izvršbe št. 06182-1643/2017-7 z dne 10. 1. 2020. Ker pa tožnica še vedno ni realizirala dane odločbe, ji je bil izdan sklep o izvršbi z denarno kaznijo št. 06182-1643/2017-22 z dne 3. 2. 2021, po izdaji katerega je tožnica vložila predlog za odlog izvršbe.

15.ZUP v drugem odstavku 293. člena določa, da se upravna izvršba odloži, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni zadevi, ki se razlikuje od začasne odločbe. Odložitev izvršbe dovoli organ, ki je izdal sklep, s katerim jo je dovolil, vendar ne več kot za šest mesecev. Po tretjem odstavku 293. člena ZUP pa se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Na to se je sklicevala tudi tožnica v predlogu, ki je predmet izpodbijanega sklepa.

16.Sodišče ugotavlja, da je v zvezi s sklepi, kot je izpodbijani, Vrhovno sodišče RS že večkrat, med drugim v sklepu I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023, zavzelo stališče, da sklep, s katerim je odločeno o predlogu za odlog izvršbe, ni upravni akt oziroma drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

17.Po presoji Vrhovnega sodišča se sklep o odložitvi izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP po vsebini nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako se tudi sklep o zavržbi predloga za odlog izvršbe nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog sam po sebi tudi ne spreminja tožnikovega pravnega položaja, niti z njim ni odločeno o tožnikovi pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev (drugi odstavek 293. člena ZUP). V nadaljevanju obrazložitve sklepa I Up 158/2021 je Vrhovno sodišče navedlo še, da odlog izvršbe ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava; procesno upravičenje predlagati odlog ne izhaja iz materialnega prava in ne predstavlja podlage za varstvo tožnikovih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da zakon tožniku daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

18.Ker po obrazloženem stališču Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je moralo sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za procesno odločitev, sprejeto ob formalnem preizkusu pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe.

19.Po presoji sodišča odlog upravne izvršbe prav tako ne more biti niti pravica strank, saj lahko, skladno s tretjim odstavkom 293. člena ZUP, organ, ki vodi izvršbo, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, po prostem preudarku odloči, ali se izvršba odloži.

20.Sodišče še pripominja, da niso izpolnjeni niti pogoji za izpodbijanje sklepa po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj ne gre za sklepe, s katerimi bi bil postopek obnovljen, ustavljen ali končan, temveč gre le za procesni sklep, ki se nanaša na tek izvršilnega postopka.

K II. točki izreka

21.Kadar sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Prim. tudi odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 289/2008, I Up 99/2009, I Up 303/2009, I Up 235/2009, X Ips 294/2010, I Up 100/2011, I Up 83/2013 in I Up 451/2013.

2Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 100/2011 z dne 2. 2. 2011.

3Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 451/2013 z dne 19. 12. 2013.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-4 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 293, 293/2, 293/3

Pridruženi dokumenti:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.