Jedro

Za tožnika je glede koriščenja letnega dopusta veljal prvi odstavek 20. člena ZNOMCMO, ki poudarja izrabo letnega dopusta, upoštevajoč delovne potrebe misije in navodila vodstva misije. Operativno določilo, ki se šteje kot navodilo misije o načinu koriščenja dopusta, je tožniku po vsakem dopolnjenem mesecu dela na misiji dovoljevalo zgolj koriščenje, ne pa posebno priznanje dodatnih dni letnega dopusta. Niti iz SOP (Standardni operativni postopki o organizaciji delovnega časa) ne iz kakšnega drugega predpisa ne izhaja podlaga za odmero dodatnega letnega dopusta, poleg tistega, odmerjenega po nacionalni zakonodaji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta sklep tožene stranke z dne 2. 12. 2015 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 13. 1. 2016 nezakonita in se v celoti razveljavita oziroma odpravita; na ugotovitev, da je imela tožeča stranka na dan 2. 12. 2015 pravico do izrabe neizrabljenega letnega dopusta za leto 2014 v trajanju 9 dni, tožena stranka pa dolžnost, da mu najkasneje do 31. 12. 2015 omogoči izrabo letnega dopusta za leto 2014 v trajanju 9 dni; ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodne odločbe plačati denarno nadomestilo v višini 640,98 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje do plačila, odvesti davke in prispevke ter izplačati pripadajoči znesek. Odločilo je še, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve sodne odločbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 397,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da gre v predmetni zadevi predvsem za pravno vprašanje, ali predstavljajo pravila misije (točka 6.1.1.) podlago za poseben, dodaten dopust v trajanju 2,5 dni za vsak dopolnjeni mesec v misiji. Sodišče je napačno zaključilo, da tožniku pripada le dopust po nacionalni zakonodaji, odmerjen s sklepom z dne 18. 7. 2014. Zmotno je uporabilo ZDR-1, ZNOMCMO in pravila misije. Sodba ne vsebuje razlogov glede bistvenih zaključkov. Sodišče se ni opredelilo do nobenega argumenta, navedbe, dokazov tožnika. Ker jih je popolnoma spregledalo, je storilo bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja. Sodišče se je sklicevalo na zakonska določila, ni pa upoštevalo tožnikovih opisov dejanskih dogodkov ter pravic, za katere meni, da jih je pridobil na podlagi pravil misije. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožniku po pravilih misije ne pripada dodaten letni dopust, zakaj naj bi ta pravila določala le izrabo dopusta, odmerjenega po slovenski zakonodaji. Mestoma je v obrazložitvi sodbe glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samo vsebino listin. V pravilih misije izraba dopusta ni nikjer omejena. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj tako zaključuje, sodbe ni možno preizkusiti. Iz odgovora Policije A. z dne 31. 7. 2015 izhaja, da tožnik vsled predpisov misije v času napotitve od 2. 2. 2014 do 1. 8. 2015 ni mogel koristiti letnega dopusta, ki mu ga je dodelila slovenska policijska enota za leto 2014 in 2015. Sodišče se do tega dokaza ni opredelilo, naredilo je napačne zaključke in kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je razlogovalo, da če bi šlo za dve različni vrsti dopusta, potem drugi odstavek 20. člena ZNOMCMO in drugi odstavek 5. člena pogodbe o zaposlitvi ne bi bila potrebna. Potrdilo misije je potrebno tudi v zvezi s pravilom misije iz točke 6.1.6. - zaradi prenosa do 12 dni dopusta. Napačno je sklicevanje sodišča, da je pomembno upoštevati tudi to, da se pravica do regresa za letni dopust navezuje na pravico do letnega dopusta, tožniku pa ni bil priznan poseben regres za dopust, ki ga je koristil v misiji. Sodbe tudi v tem delu ni možno preizkusiti. V zvezi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba še navaja, da je sodišče navedlo zgolj to, da tožnikove navedbe ne držijo in začelo povzemati zakonske določbe. Ključnega pomena je razumevanje pravnih določb, te pa je sodišče zgolj povzelo. Iz točke 6.1.8. pravil misije izhaja, da se za neizrabljen LD/KPU ne more odobriti nobeno izplačilo. To je v nasprotju s 164. členom ZDR-1, to je jasen pokazatelj, da gre za drugačno ureditev in samostojno pravno podlago, ki določa pravico do posebnega dopusta. Za dopust po slovenski zakonodaji, ki ga tožnik ne more izkoristiti, ima pravico do denarnega nadomestila, za neizkoriščeni letni dopust, ki se pridobi po pravilih misije, pa ni pravice do denarnega nadomestila. Sodišče se do te navedbe ni opredelilo. Tudi ne do navedbe, da so tudi kriteriji za pridobitev pravice do letnega dopusta po ZDR-1 ali po pravilih misije drugačni. Tožnik je imel pravico do prostih dni iz naslova kompenzacije delovnega časa izključno po pravilih misije, kar je tudi izkoristil. Sodišče se do tega ni opredelilo. Ni pojasnilo, zakaj pri besedno identični dikciji točke 6.1.1. a) in 6.1.1. b) vztraja, da gre glede točke a) le za izrabo. Tožena stranka ne more arbitrarno odločati, katere pravice bo delavcu po pravilih misije priznala in katerih ne. S sklepoma z dne 2. 12. 2015 in 13. 1. 2016 je storjeno ravno to. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo. Člen 20 ZNOMCMO sicer res govori o izrabi dopusta, vendar bi treba namesto jezikovne razlage skozi teleološko razlago priti do drugačnega zaključka. Sodišče se sklicuje na dve sodbi pritožbenega sodišča, ki še ne pomenita uveljavljene sodne prakse, tudi se sodbi ne nanašata na pravila misije. Ne drži, da nadrejeni osebi C.C. in B.B. tožniku nista mogli zagotoviti pravice do letnega dopusta v širšem obsegu, kot mu pripada po zakonodaji. V tem delu je sodišče prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank, saj tožena stranka ni zanikala obstoja takšnega dogovora, kar pomeni, da ga priznava. Sodišče veljavnosti dogovora ne bi smelo presojati izven navedb. Trditev, da takšen dogovor ni obstajal, je tožena stranka podala v vlogi po opravljenem prvem naroku in izven roka, ki ga je sodišče na naroku določilo za vložitev vloge. Po 214. členu ZPP se šteje obstoj tovrstnega dogovora za priznan. Tudi ni tožena stranka trdila, da navedena nista imela pooblastila za sklenitev takšnega dogovora s tožnikom. S tem, ko je sodišče upoštevalo prepozno navedbo in odločalo izven podanih navedb je storilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 214. in 286. členom ZPP). Sodišče je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker je zavrnilo zaslišanje dveh omenjenih prič glede obstoja dogovora. Zaradi tega je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ista postopkovna kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče zavrnilo zaslišanje prič v zvezi s prakso priznavanja pravice do letnega dopusta po nacionalni zakonodaji in še po pravilih misije do leta 2015. Tožnik ne trdi, da se je s tem praksa legalizirala, ampak da je bila skladna z zakonodajo. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. V spis je moral vložiti overjen prevod pravil misije, ker tega ni storila tožena stranka. Zato je predlagal, da se ji ti stroški naložijo kot separatni stroški. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni uporabilo 156. člena ZPP, zato gre za kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Kot pritožba sama uvodoma navaja, gre v tem sporu predvsem za pravno vprašanje, ali pravila misije (Standardni operativni postopki (SOP) o organizaciji delovnega časa) v točki 6.1.1.) določajo dodaten, poseben letni dopust v trajanju 2,5 dni za vsak dopolnjeni mesec v misiji (za kar se zavzema tožnik), ali pa je na takšen način določena le izraba letnega dopusta, ki je sicer odmerjen po nacionalni zakonodaji (za kar se je zavzemala tožena stranka in čemur je sledilo sodišče prve stopnje ter posledično tožbeni zahtevek zavrnilo).

6. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo tudi na že obstoječo sodno prakso. Ne drži, da se je oprlo na primere, ki naj bi bili različni od obravnavanega. Npr. v zadevi Pdp 1028/2016, v zvezi s katero je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen, je bilo prav tako izpostavljeno pravno vprašanje, ali javni uslužbenec po pravilih misije pridobi dodaten, poseben dopust, ali pa ta pravila določajo le koriščenje že odmerjenega dopusta.

7. Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to še ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku, katere odraz je sicer tudi dolžnost sodišča, da odgovori na strankine relevantne navedbe. Če je torej za sprejem pravilne odločitve ključna pravilna rešitev pravnega, ne pa dejanskega vprašanja, sodišče s tem, ko ne odgovori na čisto vsa strankina naziranja ter ne izvede vseh predlaganih dokazov (pri čemer takšno postopanje tudi ustrezno obrazloži), ne stori kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba glede tega navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo le to, da tožnikove navedbe ne držijo, nato pa je začelo zgolj povzemati zakonske določbe. To, da je sodišče prve stopnje o ključnem pravnem vprašanju, glede katerega je bilo med strankama razhajanje, razlogovalo predvsem s sklicevanjem na relevantne materialnopravne podlage, ne pomeni, da mu je bila kršena pravica do izjave oziroma pravica, da mu sodišče odgovori na (relevantne) navedbe.

8. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za sprejem odločitve. Jasno je obrazložilo svojo presojo, da pravila misije ne dajejo podlage za to, da bi se tožniku priznali dodatni dnevi letnega dopusta, poleg tistega, ki mu ga je tožena stranka že priznala s sklepom z dne 18. 7. 2014. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela obrazložitev sodbe pomanjkljivosti, nasprotja ali nejasnosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti, za kar pa v izpodbijani sodbi ne gre.

9. Isto postopkovno kršitev pritožba uveljavlja s tem, ko sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni obrazložilo svojega stališča, da je za sprejem odločitve relevantno tudi to, da se pravica do regresa za letni dopust navezuje na pravico do letnega dopusta, medtem ko je bil tožniku regres priznan le v zvezi z dopustom, odmerjenim s sklepom z dne 18. 7. 2014. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da v tem, da tožniku za sporne dneve dopusta na misiji ni bil priznan dodaten regres za letni dopust, ne more biti odločilni argument za zaključek, da pravila misije določajo le način izrabe, ne pa pravice do dodatnega dopusta.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev protispisnosti v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neobrazloženo navaja, da je v obrazložitvi sodbe glede odločilnih dejstev mestoma nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samo vsebino listin. Pritožbeno sodišče že iz razloga pavšalnega uveljavljanja te postopkovne kršitve ne ugotavlja.

11. V izpodbijani sodbi resda ni posebej izpostavljena vsebina potrdila z dne 31. 7. 2015, da tožnik zaradi predpisov misije v času napotitve od 2. 2. 2014 do 1. 8. 2015 ni mogel koristiti letnega dopusta, ki mu ga je dodelila slovenska policijska enota za leto 2014 in 2015. Vendar pa pritožba sama navaja, da naj bi sodišče prve stopnje ravno glede tovrstnega potrdila o neizkoriščenem letnem dopustu napačno razlogovalo o tem, da če bi šlo za dve različni vrsti dopusta, potem drugi odstavek 20. člena ZNOMCMO in drugi odstavek 5. člena pogodbe o zaposlitvi ne bi bila potrebna, saj bi tožnik z vrnitvijo z misije avtomatično imel pravico do koriščenja še celotnega dopusta, priznanega s sklepom delodajalca o odmeri dopusta, za kar potrdilo mednarodne organizacije o neizkoriščenem letnem dopustu sploh ne bi bilo potrebno. Četudi tožnik izraža nestrinjanje s takšnim stališčem in poudarja, da je izdaja potrdila o neizkoriščenem dopustu pomembna tudi za druge namene (npr. v zvezi s točko 6.1.6. SOP - glede prenosa do 12 dni dopusta), to še vedno ne daje podlage za utemeljenost pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje navedeno listino spregledalo. S tem v zvezi ni podana ne postopkovna kršitev ne nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

12. Sicer pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 27. 1. 2014 in 5. 12. 2014 napoten na misijo na Kosovo – za čas od 2. 2. 2014 do 1. 2. 2015, ter od 2. 2. 2015 do 1. 8. 2015. S sklepom tožene stranke z dne 18. 7. 2014 mu je bil za leto 2014 odmerjen letni dopust v trajanju 45 dni. Sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu zavzemanju, da je na podlagi 6. člena Pravil misije za opravljanja del v misiji za leto 2014 pridobil pravico še do dodatnega letnega dopusta v višini 27 dni (kar bi po njegovem stališču, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, pomenilo skupno 72 dni. Tožnik je 27 dni dopusta pokoristil na misiji. Iz sklepa z dne 2. 12. 2015 izhaja, da lahko tožnik zaradi napotitve na delo v tujino do 31. 12. 2015 izrabi 18 dni (45 - 27) neizrabljenega dopusta za leto 2014, pri čemer jih je do izdaje sklepa že izrabil. Vtoževal je, da ima za leto 2014 še 9 dni neizkoriščenega dopusta (da je po vrnitvi z zadnje misije 2. 8. 2015 do 31. 12. 2015 izkoristil 36 od 45 dni letnega dopusta za leto 2014).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz petega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po katerem lahko delavec, ki dela v tujini, v celoti izrabi letni dopust do konca naslednjega koledarskega leta, če je tako določeno s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca. V Kolektivni pogodbi za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.) je določeno, da lahko policist, ki je bil napoten na delo v tujino za najmanj šest mesecev izrabi letni dopust do konca naslednjega koledarskega leta. V 20. členu Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (ZNOMCMO, Ur. l. RS, št. 20/2006) je določeno, da napotena oseba izpolnjuje svoje pravice in obveznosti glede izrabe letnega dopusta in drugih oblik odsotnosti ter druge pravice in obveznosti, ki so vezane na opravljanje nalog v misiji ali mednarodni organizaciji, v skladu z notranjimi pravili mednarodne organizacije in navodili vodstva misije ali mednarodne organizacije; izraba letnega dopusta je odvisna od delovnih potreb misije ali mednarodne organizacije in se presoja po pravilih mednarodne organizacije (prvi odstavek). Če napotena oseba ne more izkoristiti letnega dopusta iz prvega odstavka tega člena med delom v misiji ali mednarodni organizaciji, ga lahko za tekoče leto izkoristi po vrnitvi v Republiko Slovenijo na podlagi potrdila mednarodne organizacije o neizkoriščenem letnem dopustu (drugi odstavek).

14. Povzeta zakonska določila se nanašajo na izrabo letnega dopusta, tako kot tudi vsebina 5. člena pogodbe o zaposlitvi, s katero je bil tožnik od 2. 2. 2014 do 1. 2. 2015 napoten na misijo. Po tem pogodbenem določilu se tožniku za čas opravljanja nalog v tujini določi letni dopust v skladu s pogodbo o zaposlitvi; tožnik izpolnjuje svoje pravice in obveznosti glede izrabe letnega dopusta v skladu z notranjimi pravili in navodili vodstva misije (1. odstavek). Če ne more izkoristiti letnega dopusta iz prvega odstavka med delom v misiji, ga lahko za tekoče leto izkoristi po vrnitvi v RS na podlagi potrdila misije o neizkoriščenem letnem dopustu (drugi odstavek). Letni dopust, ki zaradi opravljanja službe v tujini ni bil izrabljen v tekočem letu, se lahko izrabi do konca naslednjega koledarskega leta (tretji odstavek).

15. Standardni operativni postopki (SOP) o organizaciji delovnega časa v 6. členu vsebujejo Pravila o ureditvi dopusta za mednarodno osebje, in sicer pod točko 6.1. Letni dopust in proste dneve za kompenzacijo delovnega časa, v okviru nje pod 6.1.1. Kategorije letnega dopusta, in sicer a) Letni dopust - pravica do 2,5 dni letnega dopusta je pridobljena po dopolnjenem mesecu dela; in b) Prosti dnevi za kompenzacijo delovnega časa (KPU) - pravica do 1,5 dni KPU po dopolnjenem mesecu dela, kar je pogojevano z opravljenim nadurnim delom ter delom v pripravljenosti/dežurstvu.

16. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožniku na podlagi točke 6.1.1. navedenih pravil ni možno priznati pravice do posebnega letnega dopusta, do katerega bi bil upravičen poleg dopusta, ki mu je bil odmerjen s sklepom z dne 18. 7. 2014. Ta sklep predstavlja določitev letnega dopusta skladno z omenjenim 5. členom pogodbe z dne 29. 1. 2014 v povezavi s 17. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2008, ki določa, da o dolžini letnega dopusta odloči predstojnik s sklepom.

17. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je za tožnika glede koriščenja letnega dopusta veljal prvi odstavek 20. člena ZNOMCMO, ki poudarja izrabo letnega dopusta, upoštevajoč delovne potrebe misije in navodila vodstva misije. Operativno določilo, ki se šteje kot navodilo misije o načinu koriščenja dopusta, je tožniku po vsakem dopolnjenem mesecu dela na misiji dovoljevalo zgolj koriščenje, ne pa posebno priznanje dodatnih dni letnega dopusta. Niti iz 6.1.1. točke SOP ne iz kakšnega drugega predpisa ne izhaja podlaga za odmero dodatnega letnega dopusta, poleg tistega, odmerjenega po nacionalni zakonodaji. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita ozko jezikovno razlago 20. člena ZNOMCMO ter se zavzema za širšo teleološko razlago. To, da naj bi v preteklosti že obstajala takšna praksa, za katero se zavzema tožnik, ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bila takšna praksa pravilna. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ki bi izpovedale glede prejšnje prakse priznavanja dodatnega dopusta po pravilih misije. Kot navaja pritožba v zvezi s tem, tožnik niti ne trdi, da se je zaradi tega praksa legalizirala, ampak da je bila skladna z zakonodajo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svoje stališče o zakonitosti novejše prakse, sklicujoč se na razlago pravnih določil. Ravno iz tega razloga je tudi zavrnilo zaslišanje prič. Ker izpovedi prič o izvajanju stare prakse ne bi prispevale k ugotavljanju odločilnih dejstev, ni utemeljen očitek postopkovne kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Tožnik v pritožbi omenja, da je pravico do dodatnih 27 dni t.i. misijskega dopusta pridobil že na podlagi izrednega dogovora z nadrejenima, C.C. oziroma B.B., ki sta mu po vrniti iz misije potrdila, da ima za leto 2014 še 45 dni neizkoriščenega dopusta. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nadrejeni osebi (ki niti nista bili pristojni za odločanje o dolžini tožnikovega letnega dopusta, saj je bilo to v pristojnosti predstojnika organa) tožniku v ustnih dogovorih nista mogli zagotoviti pravice do letnega dopusta v širšem obsegu, kot mu pripada po predpisih. S takšnim razlogovanjem je zaslišanje teh dveh prič pravilno zavrnilo. Pritožba zato sodišču prve stopnje glede tega neutemeljeno očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Prav tako je s tem v zvezi neutemeljen očitek kršitve 214. člena ZPP (odločanje mimo trditvene podlage) v zvezi s 286. členom ZPP (kršena pravila prekluzije), češ da tožena stranka ni pravočasno, ampak šele po prvem naroku, zanikala obstoja dogovora, kar naj bi pomenilo, da ga priznava. Iz zapisnika s prvega naroka izhaja, da je tožnik navajal, da predlaga zaslišanje priče B.B., namestnika vodje C.C., ki bo vedel izpovedati o dogovoru glede letnega dopusta za 2014, saj je tožnik z njim prvi dan po vrnitvi iz misije govoril o trajanju dopusta za leto 2014 in mu je navedeni potrdil, da ima še 45 dni neizrabljenega dopusta za leto 2014. Tudi, če bi držale pritožbene trditve o priznanju neprerekanih dejstev, to ne bi spremenilo bolj relevantnega stališča tega spora - da priznavanje dodatnih dni letnega dopusta ni možno. Tovrstni dogovor je bil omenjen tudi že v tožbi, glede C.C., ki ga je tožnik ob tem predlagal za zaslišanje. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tega resda ni obrazloženo (ampak le pavšalno) prerekala. Ker pa gre v zvezi z navedenimi dogovori za dejstva, ki niso odločilna, pritožbene navedbe v zvezi s tem niso utemeljene.

20. Tožnik v pritožbi opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove navedbe, da ima za letni dopust po slovenski zakonodaji, ki ga ne more izkoristiti, pravico do denarnega nadomestila; za neizkoriščeni letni dopust, ki ga pridobi po pravilih misije, pa nima pravice do denarnega nadomestila. Vendar pa gre za nerelevantno navedbo oziroma za navedbo, ki ne more privesti do tožnikovega uspeha v sporu. Ne kaže namreč v smer, da je bil tožniku priznan dodatni dopust, ampak ravno nasprotno, da pravila misije urejajo le koriščenje dopusta.

21. Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka očitno ni sledilo njegovi zahtevi, naj se stroški prevoda pravil misije prevalijo na toženo stranko kot separatni stroški po 156. členu ZPP. To, da sodišče prve stopnje ni posebej pojasnilo, zakaj navedene določbe ni uporabilo, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kot neutemeljeno navaja pritožba.

22. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).