Jedro

Zaradi narave in organizacije dela na lokacijah oddajnih centrov stalne pripravljenosti zgolj zaradi tega, ker je tožnik več dni zapored delal in bival na teh lokacijah, ni mogoče všteti v delovni čas. Prav tako dejstvo, da so bile možnosti za prostočasne aktivnosti omejene zaradi geografskih značilnosti kraja, na katerem je tožnik opravljal svoje delo in tudi bival, ne vpliva samo po sebi na opredelitev obdobja pripravljenosti za delovni čas. Pomembno je, ali so bile njegove prostočasne aktivnosti omejene zaradi zavez, ki mu jih je naložil delodajalec v času pripravljenosti.

Izrek

I. Postopek, ki je bil prekinjen, se nadaljuje.

II. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zamudnih obresti od zneskov dodatka za nočno delo za čas pred 13. 2. 2014 (del II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z drugim odstavkom IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

III. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo regresa za prehrano za čas od junija 2013 do januarja 2015 (del II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje).

IV. Sicer se reviziji ugodi in se del sodbe sodišča druge stopnje v II. točki izreka, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka (razlika v plači iz naslova dežurstva in nadur za čas od septembra 2008 do januarja 2015) ter sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V. Odločitev o stroških revizijskega postopka, vključno s stroški postopka pred Sodiščem Evropske unije, se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo razliko v plači v bruto znesku 1.801,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov za čas od 11. 6. 2008 do 1. 1. 2011 iz naslova dodatka za stalno pripravljenost v nočnem času v skladu s 46. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji), v presežku (za 118,93 EUR) pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (I. točka izreka). Za čas od 11. 6. 2008 dalje mu je prisodilo razliko iz naslova dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas v skladu z 42. členom KPJS v znesku 561,75 EUR bruto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov, v presežku (za 82,08 EUR) pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Za čas od 4. 4. 2011 do 31. 1. 2015 mu je prisodilo dodatek za delo ponoči in zaradi zastaranja zavrnilo del zahtevka za plačilo zamudnih obresti od prisojenih zneskov za čas pred 13. 2. 2014 (IV. točka izreka). Zahtevek za plačilo razlike v plači v skupnem bruto znesku 60.391,95 EUR iz naslova dežurstva oziroma nadur za čas od septembra 2008 do januarja 2015 (III. točka izreka) in zahtevek iz naslova regresa za prehrano za čas od junija 2013 do januarja 2015 v skupnem znesku 902,49 EUR (V. točka izreka) je zavrnilo. V zvezi s tema zahtevkoma, ki sta predmet revizije, je presodilo, da tožnikova delovna obveznost za čas, za katerega zahteva plačilo razlike v plači iz naslova dežurstva, ustreza definiciji pripravljenosti na delo in ne dežurstvu, vse ure dela, ki so bile med pripravljenostjo dejansko opravljene, pa so bile plačane in v okviru prerazporeditve delovnega časa tudi izravnane. Glede zahtevka za plačilo regresa za prehrano pa je ugotovilo, da je bil tožniku izplačan, upoštevaje število dejanskih ur prisotnosti, ne glede na to, ali je imel prost dan ali ne, kar je v skladu s petim odstavkom 166. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS št. 40/2012 in naslednji), veljavnem v tistem času, in po katerem se število regresov za prehrano, če je delovni čas razporejen neenakomerno, določi tako, da se število ur mesečne obveznosti deli z osem.

2. Sodišče druge stopnje je v II. točki izreka zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo del sodbe sodišča prve stopnje, in sicer glede zavrnitve zahtevka v zvezi z dežurstvom oziroma nadurami (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), zahtevka iz naslova zamudnih obresti od dodatka za nočno delo za čas pred 13. 2. 2014 (drugi odstavek IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) in zahtevka v zvezi z regresom za prehrano (V. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Potrdilo je tudi odločitev o priznanju dodatka za delo ponoči (prvi odstavek IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje). V ostalem pa je v I. točki izreka na pritožbo toženke in delno na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Glede zavrnjenega zahtevka za plačilo dežurstva oziroma dela preko polnega delovnega časa je poudarilo, da tožniku dežurstvo ni bilo odrejeno in njegova obveznost po 12 urah efektivnega dela ni ustrezala definiciji dežurstva, pač pa pripravljenosti na delo, ki se, razen ur, ki jih je dejansko v tem času opravil, ne vštevajo v delovni čas. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo obresti od dodatka za nočno delo pa je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je zahtevek za čas pred 1. 2. 2015 postavil šele v vlogi z dne 13. 2. 2017 in je zato terjatev iz tega naslova za čas pred 13. 2. 2014 zastarana. Pravilnost uporabe materialnega prava v zvezi z regresom za prehrano je glede na odsotnost konkretnejših navedb preverilo po uradni dolžnosti.

3. Tožnik v reviziji zoper odločitev o zavrnjenem delu zahtevka (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s III., zavrnilnim delom IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da sodišče ni odgovorilo na vprašanje, kakšne so posledice za delodajalca, če pred začetkom leta ne določi letnega razporeda delovnega časa in o tem ne obvesti delavcev. Pomembno naj bi bilo tudi vprašanje, kako je z ureditvijo jasno določenega delovnega časa in trajanja izmen, ki ga delodajalec ne določi. Ni dopustno, da delodajalec dvema tehnikoma (kot v tem primeru) prepusti, da se med seboj dogovorita, kdo bo delal, upoštevajoč, da sta bila oba navzoča na Oddajnem centru (v nadaljevanju: OC), nato pa umetno določi ure dela, stalne pripravljenosti in počitka. Bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) očita, ker sodišče ni dopustilo dokaza z vpogledom v dokumentacijo o pogajanju o delovnem času, obračunu ur in zmanjševanju števila ur, zaposlenih na OC. Meni, da opustitev predložitve tega dokaza predstavlja tudi kršitev 14. člena Ustave RS. Nadalje navaja, da mu je bila toženka na podlagi 41. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) oziroma 43. člena ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013) dolžna zagotavljati delo v času od začetka do konca večdnevne izmene. Če mu efektivnega dela ni zagotovila, bi moralo biti slednje v njeno breme in ne v breme tožnika. Meni, da ni dopustno, da je določila 6 ur za počitek, ki ni bil plačan in dnevno po 6 ur za stalno pripravljenost na domu. Če je bil delavec na lokaciji, ki jo je določil delodajalec, bi se moralo šteti, da je ves ta čas njemu na razpolago in da izpolnjuje delovne obveznosti. Če prisotnost tožnika ni bila potrebna v okviru večdnevne izmene, bi mu toženka morala kot edina pristojna odrediti krajše trajanje izmene in ne večdnevno izmeno ali pa bi mu morala odrediti čakanje na delo doma. Efektivni delovni čas ni zgolj čas, ko delavec dejansko opravlja storitve. To je čas, ko je delavec prisoten na lokaciji, ki jo odredi delodajalec. Bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja zoper zaključek sodišča, da toženka dežurstva ni odredila niti ga ni zahtevala. To je v nasprotju s trditvijo toženke v odgovoru na tožbo, da mu je odredila delo v večdnevnih izmenah. Meni, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko sta zaključili, da njegovo delo ustreza definiciji stalne pripravljenosti. Toženka mu je z urnikom odredila večdnevne izmene in mu pisno odrejala stalno prisotnost. Zlorabila je institut stalne pripravljenosti z namenom, da ga finančno prikrajša za plačilo za čas, ko je moral biti na razpolago. V času odreditve večdnevne izmene ni mogel razpolagati s svojim delovnim časom, saj je bil bodisi na vrhu Pohorja ali Krvavca. Zato ni pravilno stališče, da v tem času ni opravljal dela. 18 ur na dan ga je dejansko moral opravljati, stalna prisotnost na OC pa je bila zahtevana, ker je bilo treba izvajati 24-urni servis, dnevni odhodi domov pa bi terjali več zaposlenih in bi nastajali višji stroški. Glede obresti, ki so bile zavrnjene od razlike v plači za dodatek na delo ponoči vztraja, da so bile zahtevane že v zahtevku, ki je bil prvotno postavljen. Zato je sodišče neutemeljeno štelo, da so pred 13. 2. 2014 zastarane. Glede zahtevka za plačilo regresa za prehrano pa uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in navaja, da sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista obrazložili razlogov za zavrnitev zahtevka.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 2. 4. 2019 prekinilo postopek z revizijo in na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) naslovilo predlog za sprejem predhodne odločbe o razlagi Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88, Uradni list EU, L 299/9).

6. SEU, ki je zadevo obravnavalo pod opr. št. C-344/19, je s sodbo velikega senata odločilo 9. 3. 2021. 7. Postopek, ki je bil prekinjen, se nadaljuje (tretji odstavek 208. člena ZPP).

8. Revizija delno ni dovoljena, delno pa je utemeljena.

9. Revizija je bila vložena na podlagi določb, ki so veljale pred ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017). Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so njej navedeni.

10. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi presežnega dela zakonskih zamudnih obresti od dodatka na nočno delo za čas pred 13. 2. 2014 (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z drugim odstavkom IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ni dovoljena. Po pred novelo ZPP-E veljavnem drugem odstavku 367. člena je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 40.000,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov glavnice so stranska terjatev, ki se po izrecni določbi drugega odstavka 39. člena ZPP pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo. To pomeni, da je vrednost tega dela spornega predmeta nič (glej sklep II Ips 463/2004 z dne 26. 5. 2005).

11. Revizija tudi ni dovoljena zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo regresa za prehrano v znesku 902,49 EUR (II. točka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje), saj tudi v tem delu vrednost spornega predmeta ne dosega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

12. Ker revizija glede navedenega dela odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP zavrglo (II. in III. točka izreka tega sklepa).

**Glede očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka**

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve ustavnih pravic, ki jih tožnik uveljavlja v reviziji.

14. Neutemeljeno se uveljavlja bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik sicer navaja, da je zaključek sodišča, da toženka dežurstva ni odredila, niti ga ni zahtevala, protispisen, ker je toženka sama v odgovoru na tožbo navedla, da mu je odredila večdnevne izmene. Vendar revizijsko sodišče protispisnosti ne ugotavlja. Večdnevno delo in bivanje na OC (ob tedenski menjavi posadk), tudi če ga je poimenovala kot „večdnevne izmene“, toženka ni označila za dežurstvo niti se v takem primeru dežurstvo ne predpostavlja samo po sebi. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženka tožniku ni odredila dežurstva, ni protispisen.

15. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki bi jih po prepričanju tožnika moralo. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, zakaj nekaterih predlaganih dokazov ni izvedlo. Toženka je predložila urnike dela, razpored dela pa je ugotavljala tudi izvedenka. Da ugotovitve niso bile pravilne, tožnik niti ne navaja, prav tako tudi ne, do kakšnih (drugačnih?) ugotovitev bi lahko pripeljala izvedba predlaganih, a zavrnjenih dokazov.

16. V zvezi z navedenim tudi očitek kršitve pravice iz 14. člena Ustave RS glede neizvedbe nekaterih dokazov ni utemeljen. S tem, da se sodišče ni opredelilo do neobstoja vnaprej določenih urnikov in ni izvedlo dokaza z vpogledom v dokumentacijo o pogajanju o delovnem času, obračunu ur in zmanjševanju števila ur zaposlenih na OC, ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom. Sodišče je ugotovilo, kakšen je bil dejanski režim dela na OC, kakšna je bila dejanska delovna obveznost tožnika in v skladu z ugotovitvami odločilo o njegovih pravicah. Niti vnaprej določeni urniki, še manj pa njihov neobstoj in pogajanja o delovnem času ter številu ur, za odločanje o tožnikovih pravicah niso bili relevantni. Sodišče o prejemkih, ki jih uveljavlja, lahko odloči le na podlagi dejansko opravljenega dela in dejanskega razporeda delovnega časa.

17. Kršitev pravice iz 14. člena Ustave RS tožnik očita sodišču tudi zaradi presoje, da vseh 24 ur prisotnosti na OC ni mogoče šteti za efektivno delo. Če je sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev presodilo, da zahtevek ni utemeljen, je to materialnopravni zaključek, ki ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka (tretji odstavek 324. člena ZPP). Zaradi materialnopravne presoje, tudi če je ta napačna, sodišču ni mogoče očitati kršenja načela enakosti pred zakonom, pač pa le zmotno uporabo materialnega prava.

**Glede uporabe materialnega prava**

18. Tožnik v reviziji očita zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo dela preko polnega delovnega časa za obdobje od septembra 2008 do januarja 2015 (del II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje). Zatrjuje, da je imela njegova obveznost na OC v tem času naravo dežurstva, ki se šteje za delovni čas.

19. Odločitev o utemeljenosti tega dela zahtevka je odvisna od vprašanja, ali se čas dnevne šesturne pripravljenosti šteje za delovni čas. V zvezi s tem je revizijsko sodišče na SEU naslovilo naslednja vprašanja: - ali je treba 2. člen Direktive 2003/88 razlagati tako, da se v okoliščinah obravnavanega primera stalna pripravljenost, med katero mora biti delavec, ki dela na TV oddajniku, v času, ko je sicer prost (ko njegova fizična prisotnost na delovnem mestu ni potrebna), dosegljiv na klic in po potrebi priti na delovno mesto v eni uri, šteje za delovni čas; - ali na opredelitev narave stalne pripravljenosti v okoliščinah obravnavanega primera vpliva dejstvo, da delavec biva v nastanitvenem objektu na lokaciji, kjer opravlja delo (TV oddajnik), ker geografska značilnost lokacije onemogoča (ali otežuje) vsakodnevno vračanje domov (‚v dolino‘); - ali je odgovor na prejšnji vprašanji drugačen, če gre za lokacijo, kjer so možnosti za aktivnosti v prostem času zaradi geografske značilnosti kraja omejene oziroma je delavec bolj omejen pri razpolaganju s prostim časom in posvečanju lastnim interesom (kot če bi bival doma).“

20. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu oddajničar specialist. Delo je od 1. 8. 2008 do 31. 1. 2015 opravljal na OC – do vključno junija 2013 na OC Pohorje, od vključno julija 2013 pa na OC Krvavec. Na OC sta istočasno delala dva delavca - tehnika, ki sta se v turnusih oziroma izmenah menjala. Posadke na OC so se sicer menjale tedensko. Narava dela, oddaljenost OC od kraja bivanja v Veliki Nedelji in občasna težja dostopnost do OC, na katerem se je delo opravljalo, sta terjali bivanje na lokaciji, v objektu na OC, ki ga je toženka uredila za prebivanje.

21. Delavca sta delo opravljala v izmenah, eden od 6.00 ure do 18.00 ure, drugi od 12.00 ure do 24.00 ure. Delavca sta se dogovorila, kdo od njiju bo delal prvo, kdo drugo izmeno. Tožnik je večinoma delal v izmeni od 12.00 ure do 24.00 ure. Delo v tako določenem času je obsegalo v povprečju dve do tri ure dejanskega dela (obhodi OC, kontrole, meritve, odčitki, manjše servisiranje, menjava filtrov itd.), preostali čas pa je obsegalo sedenje pred ekranom, opazovanje dogajanja na ekranu, čakanje na morebitni alarm in posredovanje, kadar je bilo to potrebno. Tudi gledanje televizije je omogočalo kontrolo signala; zato sta se med opravljanjem dela delavca lahko zadrževala tudi v dnevni sobi in gledala televizijo.

22. Izmeni od 6.00 do 18.00 ure je sledilo obdobje stalne pripravljenosti od 18.00 do 24.00 ure, nato pa počitek od 0.00 do 6.00 ure. Izmeni od 12.00 do 24.00 ure je sledil počitek od 0.00 do 6.00 ure, nato pa stalna pripravljenost od 6.00 do 12.00 ure.

23. V obdobjih stalne pripravljenosti je redno delo opravljal drug delavec v svoji izmeni. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev je tožnik med tem lahko počival v dnevnih prostorih ali pa se rekreiral v okolici. Od OC se je lahko oddaljil, se sprehajal s psom, šel med vikendom na katero od okoliških koč ali kamorkoli drugam, brez omejitev. Biti je moral dosegljiv na klic in se, če je bilo to potrebno, odzvati in vrniti na delo v roku ene ure. Posamezna konkretna opravila je bilo mogoče časovno prilagoditi in le nujna opravila je bilo treba izvesti takoj. Ostala so se lahko odložila tudi na naslednji dan.

24. Toženka je delavcem za 12 ur dejanske prisotnosti na delovnem mestu (od 6.00 do 18.00 ure ali od 12.00 do 24.00 ure) obračunala plačo za redno delo. Čas od 0.00 ure do 6.00 ure zjutraj je bil čas počitka, za katerega toženka ni obračunala in plačala ničesar. Za obdobja stalne pripravljenosti je plačala dodatek v višini 20 % od osnovne plače in tega časa ni vštevala v delovni čas. Le če je bila v tem času na klic potrebna dejanska intervencija (prihod na delovno mesto), je porabljeni čas obračunala in plačala kot redno delo, ure pa je v referenčnem obdobju šestih mesecev tudi izravnala, tako da presežka po koncu referenčnega obdobja ni bilo.

25. Toženka je tožniku na opisan način obračunavala plačo in dodatke v skladu z internim Pravilnikom o delovnem času, ki v 16. členu določa, da stalna pripravljenost na delo pomeni dosegljivost delavca zunaj njegovega delovnega časa po telefonu ali s pomočjo drugih sredstev, z namenom, da je v primeru potrebe zagotovljena možnost prihoda na delovno mesto. V drugem odstavku 16. člena je določeno, da se takšna pripravljenost ne šteje za delovni čas. Dežurstvo po 8. členu citiranega Pravilnika pomeni obdobje, med katerim delavec ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na razpolago na svojem delovnem mestu, ki ga določi vodja skupine, da lahko prične s svojim običajnim delom in/ali določenimi dejavnostmi in nalogami, povezanimi z delom. Celoten čas dežurstva se šteje za delovni čas (9. člen Pravilnika).

26. Po prvem odstavku 142. člena ZDR-11 je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Po drugem odstavku 142. člena ZDR-1 je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Zakonska definicija je povzeta po 1. točki drugega člena Direktive 2003/88, ki sicer ne uporablja pojma „efektivno delo“, kot delovni čas pa opredeljuje vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso. Direktiva 2003/88 nadalje pojem „čas počitka“ opredeljuje kot vsak čas, ki ni delovni čas.

27. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi mu morala toženka čas šesturne dnevne pripravljenosti šteti za dežurstvo. Njegov zahtevek temelji na predpostavki, da se le v tem primeru lahko obdobje, ki ga toženka opredeljuje kot stalno pripravljenost, všteje v delovni čas.

28. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno presodili, da šesturne dnevne pripravljenosti ni mogoče šteti za dežurstvo, saj je dežurstvo v smislu 8. člena Pravilnika in v skladu s sodno prakso, ki jo je SEU začrtalo že v zadevi C-303/98 – Simap, čas, ko mora biti delavec na razpolago delodajalcu na ta način, da je osebno prisoten na delovnem mestu. Čas takšne razpoložljivosti se šteje za čas, v katerem delavec dejansko dela. Tožnik v času stalne pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.

29. Vendar pa dejstvo, da šesturne pripravljenosti ni mogoče šteti za dežurstvo, še ne pomeni, da toženka tega časa utemeljeno ni vštela v delovni čas. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je toženka le ure, ki jih je tožnik dejansko opravil kot svoje delo v času pripravljenosti, vštela v delovni čas, mu jih tako tudi plačala in v sklopu šestmesečnega referenčnega obdobja izravnala. Zato na ta način dejansko opravljenih ur, kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, tudi če so v posameznih dneh presegle 12 ur, kolikor je trajalo redno delo, ni mogoče šteti za delo preko polnega delovnega časa, saj jih je toženka v okviru prerazporeditve delovnega časa izravnala.

30. Sporno je še, ali je treba tudi ostale ure stalne pripravljenosti, ko tožnik ni bil na intervenciji oziroma poklican na delovno mesto, biti pa je moral dosegljiv in se po potrebi zglasiti na delovnem mestu, všteti v delovni čas in posledično, ali te ure predstavljajo delo preko polnega delovnega časa. Utemeljenost tega dela zahtevka je revizijsko sodišče ocenilo z vidika stališč, ki jih je o tem vprašanju zavzelo SEU v sodbi C-344/19. 31. SEU je v nekaterih prejšnjih zadevah2 - na nekatere se sklicujeta sodišči nižjih stopenj in tožnik sam - zavzelo stališče, da je treba čas razpoložljivosti delavca za delo za namene uporabe Direktive 2003/88 opredeliti bodisi kot delovni čas bodisi kot čas počitka, saj direktiva ne določa vmesne kategorije (C-266/14, C-518/15). Če kraj dela ne sovpada s prebivališčem delavca, je odločilni dejavnik za to, da bi se štelo, da so podani elementi pojma „delovni čas“ ta, da mora biti delavec fizično navzoč na kraju, ki ga določi delodajalec in da mora biti tam delodajalcu na razpolago, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge (C-303/98, C-151/02, C-14/04). Če je delavec v obdobju razpoložljivosti za delo odmaknjen od svojega družbenega in družinskega okolja ter ima le malo svobode pri razpolaganju s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, je treba to obdobje v celoti opredeliti kot „delovni čas“, ne glede na delo, ki ga delavec v navedenem obdobju dejansko opravi (C 151/02, C-397/01, C-14/04). Tudi obdobje razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti je treba opredeliti kot „delovni čas“, če so delavcu v tem času naložene zaveze, ki vplivajo na njegove možnosti, da se posveti svojim osebnim in družbenim interesom (C-518/15).

32. Od okoliščin vsakega primera posebej je torej odvisno, ali je treba obdobja pripravljenosti šteti za delovni čas. SEU je v sodbi C-344/19, ko je odgovarjalo na vprašanja, ki jih je postavilo vrhovno sodišče v tem delovnem sporu, po tem, ko je ponovilo, da zajema pojem „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88 vsa obdobja razpoložljivosti za delo, vključno s tistimi v okviru sistema pripravljenosti, v katerih so zaveze, ki so naložene delavcu, take, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost, da v teh obdobjih prosto razpolaga s časom (37. točka obrazložitve), poudarilo naslednje: če zaveze, naložene delavcu v določenem obdobju razpoložljivosti za delo, ne dosežejo take stopnje intenzivnosti ter mu omogočajo, da razpolaga s svojim časom in da se posveti svojim interesom brez večjih omejitev, je za namene uporabe Direktive 2003/88 samo čas, povezan z opravljanjem dela, ki se v takem obdobju po potrebi dejansko opravi, „delovni čas“ (38. točka obrazložitve). Organizacijskih težav, ki jih obdobje razpoložljivosti za delo lahko povzroči delavcu in ki ne izhajajo iz takih zavez, ampak so na primer posledica naravnih elementov ali proste izbire delavca, ni mogoče upoštevati (40. točka obrazložitve).

33. Razdalja med prebivališčem, ki ga delavec prosto izbere, in krajem, na katerega mora biti zmožen priti v določenem roku v času njegove razpoložljivosti za delo, sama po sebi ni upoštevno merilo za opredelitev tega celotnega obdobja kot „delovnega časa“, vsaj če gre za njegov običajni kraj opravljanja dela (41. točka obrazložitve). Tudi omejene možnosti za posvečanje prostočasnim dejavnostim na območju, od katerega se delavec v času razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti praktično ne more oddaljiti, in težka dostopnost kraja opravljanja dela, nista upoštevni okoliščini za opredelitev tega obdobja kot „delovnega časa“ v smislu Direktive 2003/88 (42. točka obrazložitve). Če delavec zaradi same narave kraja opravljanja dela v praksi nima realne možnosti, da bi po opravljenih delovnih urah ta kraj zapustil, je treba le obdobja, v katerih mora delavec še naprej spoštovati objektivne in znatne zaveze, kot je obveznost biti takoj na razpolago delodajalcu, samodejno opredeliti kot „delovni čas“, ne pa tudi obdobij, v katerih nemožnost, da bi delavec kraj opravljanja dela zapustil, ne izhaja iz take obveznosti, temveč zgolj iz posebnosti tega kraja (44. točka obrazložitve). Zgolj dejstvo, da delodajalec zaradi posebnosti kraja dela delavcu da na voljo službeno stanovanje na tem kraju ali v njegovi neposredni bližini, ni odločilni element za opredelitev obdobij razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti kot „delovnega časa“ v smislu Direktive 2003/88, če temu delavcu v teh obdobjih niso naložene take zaveze, da bi bila njegova možnost, da se posveča svojim zasebnim interesom, objektivno in bistveno zmanjšana (50. točka obrazložitve). Kadar obdobja razpoložljivosti za delo ni mogoče samodejno opredeliti kot delovni čas, ker delavec ni zavezan ostati na kraju opravljanja dela, je treba preveriti, ali je taka opredelitev vseeno potrebna zaradi vpliva, ki ga imajo vse naložene zaveze skupaj na delavčevo možnost, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, in da se posveti svojim interesom (45. točka obrazložitve). V tem pogledu je treba še posebej upoštevati rok, ki ga ima delavec v obdobju razpoložljivosti za delo na voljo za to, da se vrne k opravljanju svojih poklicnih nalog, od trenutka, ko ga njegov delodajalec k temu pozove, po potrebi v povezavi s povprečno stopnjo pogostosti intervencij, ki jih bo ta delavec dejansko moral zagotoviti v tem obdobju (46. točka obrazložitve). Obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem lahko delavec načrtuje svoje osebne in družbene opravke ob upoštevanju razumnega roka, ki mu je dan na voljo za to, da se vrne k opravljanju svojih poklicnih nalog, ni a priori „delovni čas“. Nasprotno pa je treba obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut, načeloma v celoti šteti za „delovni čas“, saj je delavec v tem primeru praktično močno odvrnjen od načrtovanja kakršnih koli – tudi kratkotrajnih – sprostitvenih dejavnosti (48. točka obrazložitve). Če mora delavec v obdobju razpoložljivosti za delo v povprečju večkrat intervenirati, ima namreč manj svobode pri razpolaganju s svojim časom v nedejavnih obdobjih, saj so ta pogosto prekinjena. To velja še toliko bolj, če trajanje intervencij, ki se običajno zahtevajo od delavca v času razpoložljivosti za delo, ni zanemarljivo (52. točka obrazložitve). Če je delavec v obdobjih razpoložljivosti v povprečju pogosto pozvan k opravljanju nalog, ki praviloma niso kratkotrajne, vsa ta obdobja načeloma pomenijo delovni čas (53. točka obrazložitve).

34. Upoštevaje navedena stališča je jasno, da zaradi narave in organizacije dela na lokacijah OC stalne pripravljenosti zgolj zaradi tega, ker je tožnik več dni zapored delal in bival na teh lokacijah, ni mogoče všteti v delovni čas. Prav tako dejstvo, da so bile možnosti za prostočasne aktivnosti omejene zaradi geografskih značilnosti kraja, na katerem je tožnik opravljal svoje delo in tudi bival, ne vpliva samo po sebi na opredelitev obdobja pripravljenosti za delovni čas. Pomembno je, ali so bile njegove prostočasne aktivnosti omejene zaradi zavez, ki mu jih je naložil delodajalec v času pripravljenosti.

**Odločitev o reviziji**

35. Odgovor na vprašanje, ali toženka časa stalne pripravljenosti (razen ur, ko se je delo v tem času na poziv dejansko opravilo) utemeljeno ni vštela v delovni čas, je torej odvisen od zavez, ki jih je imel tožnik v tem času: od pogostosti in trajanja intervencij, od nujnosti takojšnjega odziva (ali možnosti odloga), posledično pa od tega, kako so te zaveze vplivale na razpolaganje z njegovim časom in posvečanje njegovim osebnim interesom.

36. Ker sodišči nižjih stopenj nista imeli pred očmi vidikov in izhodišč, ki jih je izpostavilo SEU v sodbi C-344/19, navedenih dejstev nista natančneje ugotavljali.

37. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je moral biti tožnik v času pripravljenosti dosegljiv in po potrebi priti na delovno mesto v roku ene ure, če je bilo nujno, sicer pa se je naloga lahko opravila tudi pozneje istega dne ali drug dan. Iz izvedenih dokazov ni razvidno, ali so bile tožniku naložene še kakšne druge zaveze ali je bila v teh obdobjih povprečna pogostost intervencij, zaradi katerih je moral v določenem roku priti na delovno mesto, visoka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v letu 2014 sedem intervencij. Ni pa bilo ugotovljeno, kakšne so bile intervencije in kako dolgo so trajale, pa tudi ne, kako je bilo v ostalih letih vtoževanega obdobja. Mogoče bi bilo sicer sklepati, da so bile to edine intervencije v celotnem obdobju, vendar izrecne ugotovitve glede tega v sodbi sodišča prve stopnje ni. Do izpovedi Mirana Dolenca, da je v celotnem obdobju našel le šest ali sedem primerov intervencij, sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča in dejanskega stanja v tej smeri tudi ni natančneje ugotavljalo.

38. Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da obdobja stalne pripravljenosti ni mogoče všteti v delovni čas že zato, ker v tem času tožnik ni bil dolžan biti na razpolago delodajalcu na svojem delovnem mestu, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP del II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter posledično III. točko sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

39. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku zavzeti stališče do vprašanja, ali so bile tožniku v obdobjih pripravljenosti naložene tako intenzivne zaveze, da so objektivno in bistveno vplivale na njegovo možnost, da v teh obdobjih prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ni zahtevalo, in da ta čas posveti svojim interesom. Če bo ugotovilo, da intenzivnost intervencij glede števila, trajanja in okoliščin, v katerih se je bilo treba odzvati, ni bila takšna, da bi se čas stalne pripravljenosti štel za delovni čas, bo zahtevek iz naslova plačila zavrnilo. Če bo presodilo, da je glede na ugotovljene okoliščine ta čas treba všeti v delovni čas, pa bo moralo ugotoviti, kolikšno je bilo število vseh opravljenih ur, ki se vštevajo v delovni čas v posameznem mesecu ali referenčnem obdobju in ugotoviti, ali je upoštevaje menjavo posadk3 (in s tem obdobij, ko je bil tožnik prost) število opravljenih ur preseglo polni delovni čas.

40. Odločitev o stroških revizijskega postopka, vključno s stroški postopka pred SEU, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

41. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Enako določbo je vseboval 141. člen ZDR. 2 Zadeve Simap (C-303/98), Jaeger (C-151/02), Tyco (C-266/14), Matzak (C-518/15), Pfeiffer in drugi (od C‑397/01 do C‑403/01), Dellas in drugi (C‑14/04), Federation de Servicios Privados del sindicato Comisiones obreras (C- 266/14) in druge. 3 V 7. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje menjavo posadk le omenilo, dejanskega stanja glede tega pa ni natančneje raziskalo. Menjava posadk namreč pomeni, da tožnikovo delo in bivanje na območju OC ni bilo dolgotrajno in brez prekinitev. Ugotovitev, kaj je pomenila menjava posadk, je v primeru, če se bo pripravljenost vštela v delovni čas, pomembna zaradi izračuna mesečno opravljenih ur, ki se štejejo za delovni čas oziroma ur, opravljenih v referenčnem obdobju.