Jedro

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi o delni ugoditvi zahtevku za plačilo dodatka za čas stalne pripravljenosti. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer oprlo na pravilno pravno podlago iz 46. člena KPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20 % urne postavke osnovne plače, in da se mu čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas. Pri ugotavljanju odločilnega dejstva, ali je tožena stranka od tožnika zahtevala oziroma pričakovala, da se bo na alarm odzval tudi v nočnem času (med 00.00 in 6.00 uro), pa ni celovito dokazno ocenilo izpovedi prič.

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 42. člena KPJS, v skladu s katerim 10-odstotni dodatek urne postavke osnovne plače javnemu uslužbencu pripada za ure opravljene v šestem in sedmem delovnem dnevu. Iz navedenega določila ne izhaja, da javnemu uslužbencu omenjeni dodatek pripada tudi za osmi in deveti dan, zato je sodišče prve stopnje tožniku 10-odstotni dodatek neutemeljeno prisodilo tudi za te dneve.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa se v celoti ugodi, izpodbijani del sodbe se delno (v I., II. in VI. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v III., IV. in V. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova dodatka za stalno pripravljenosti za obdobje od 11. 6. 2008 do 1. 1. 2011 obračunati razliko v plači v skupnem bruto znesku 1.801,31 EUR, od posameznih razlik odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, to je za 118,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas za obdobje od 11. 6. 2008 dalje obračunati razliko v plači v skupnem bruto znesku 561,75 EUR, od posameznih razlik odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, to je za znesek 82,08 EUR, je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za opravljeno dežurstvo preko polnega delovnega časa obračunati razlike v plačah, razvidne iz izreka sodbe, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 4. 4. 2011 do 31. 1. 2015 obračunati dodatek za delo ponoči za delo med 6.00 in 7.00 uro v višini 30 % urne postavke osnovne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, to je za zakonske zamudne obresti pred 13. 2. 2014, je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku iz naslova regresa za prehrano izplačati zneske, razvidne iz izreka sodbe, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti njene stroške postopka v znesku 1.997,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje delni zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za čas stalne pripravljenosti. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za opravljeno dežurstvo preko polnega delovnega časa se sklicuje na določbo 141. člena ZDR. Sodišču očita, da neutemeljeno ni ugotavljalo obsega njegovega efektivnega delovnega časa. Kot bistveno izpostavlja, da tožena stranka ni določila, da mora biti na oddajnem centru (OC) prisoten le od določene do določene ure. Poudarja, da tožena stranka sodišču ni predložila urnikov za celotno obdobje, predložene evidence pa niso verodostojne. Iz njih namreč ni razvidno niti to, kdaj je delo na OC opravljal kot edini tehnik. Sklicuje se na določbi 147. in 148. člena ZDR, v skladu s katerima je bila tožena stranka urnike in razporede dela dolžna sprejemati pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta. Iz njegove izpovedi izhaja, da je delo specialista oddajničarja opravljal ves čas prisotnosti na OC. Vztraja, da se po 12 urah dela ni "odklopil". Zavajujoče so navedbe tožene stranke, da je bila stalna prisotnost tehnikov predvidena zaradi ekonomičnosti. V resnici je bilo treba izvajati 24-urni servis. Poudarja, da je delo v obdobju od 1. 8. 2008 do prenehanja delovnega razmerja ves čas opravljal na enak način. Do razlik je prihajalo le zato, ker je tožena stranka delovni čas samovoljno prenehala beležiti v evidencah. Ker je obseg opravljenega dela dejansko vprašanje, je sodišče v zvezi s tem neutemeljeno sledilo izpovedi priče A.A.. Poleg tega je logično, da mora v primeru, če en delavec opravi manj dela, drugi opraviti več dela. Obvestilo B.B. z dne 26. 8. 2009 dokazuje, da so delavci dežurali tedensko in da med posameznim delovnim dnevom ni bilo dovoljeno zapuščati OC. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015 uveljavlja, da bi mu moralo sodišče dodatek v višini 30 % prisoditi vsaj za ure, ki so bile kompenzirane v okviru šestmesečnega izravnalnega obdobja. Vztraja, da je pripravljenost na določenem kraju v skladu z Direktivo 88/2003 in Evropsko socialno listino izenačena z dežurstvom, saj posega v zasebnost, odmor in počitek delavca. Sklicuje se tudi na sodbi Sodišča Evropske unije Simap C-303/98 in Jaeger C-151/02. Po njegovem mnenju je treba Direktivo Sveta 93/104/ES razlagati tako, da se stalna pripravljenost, ki jo delavec opravi s fizično navzočnostjo v delovnih prostorih delodajalca, šteje kot delovni čas, četudi delavec počiva. Nasprotuje (delni) zavrnitvi zahtevkov za plačilo dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času in regresa za prehrano. Teh odločitev sodišče ni obrazložilo. Vztraja pri stališču, da zakonske zamudne obresti od prisojenega dodatka za delo ponoči za čas pred 13. 2. 2014 niso zastarale. Tudi v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve sodbe ni razvidno, katere stroške je sodišče priznalo in katere ne. Sodišče mu je neutemeljeno naložilo v plačilo stroške kilometrine za toženo stranko. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del I. in II. točke izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da so vtoževane terjatve, zapadle pred avgustom 2011, zastarale, saj je treba utemeljenost ugovora zastaranja presojati na dan spremembe tožbe (prim. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 866/2013 in II Cp 78/2009). Stališče sodišča, da ni pomembno, ali je tožnik v tožbi postavil ugotovitveni ali dajatveni zahtevek, je v nasprotju s stališči, zavzetimi v sodni praksi (prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3173/2015). Nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča, da je moral biti tožnik tudi med 00.00 in 6.00 uro zjutraj dosegljiv in opraviti delo, če je bilo to potrebno. Tega od njega ni niti zahtevala niti pričakovala. Sodišče je v zvezi s tem neutemeljeno sledilo le izpovedi tožnika, čeprav je priča A.A. izpovedala, da je bilo opozorilo B.B. izdano le za primer, če bi prišlo do večjega izpada elektrike ali podobne napake v sistemu. Poleg tega je priča v izpovedi potrdila njene navedbe, da se tožnik na alarm v nočnem času ni bil dolžan odzvati, saj tega od njega ni zahtevala ali pričakovala. Izpostavlja tudi izpoved priče C.C., da zaradi modernizacije oddajnih centrov stalna prisotnost posadke ni več potrebna in da tožena stranka od tožnika po opravljenem 12-urnem delu ni zahtevala, da mora ostati na delovnem mestu. Sodišče se tudi do te izpovedi ni opredelilo. Opozarja, da je bilo v pisnem navodilu o dnevnem razporedu delovne obveznosti in stalne pripravljenosti z dne 14. 10. 2008 jasno navedeno, da se v času med 00.00 in 6.00 uro stalna pripravljenost delavcev ne pričakuje, kar je v izpovedi potrdil tudi B.B.. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče D.D., da so se nekateri delavci sami razporejali na stalno pripravljenost. Napačno je stališče sodišča, da se takšne "samorazporeditve" upoštevajo pri presoji, ali je od delavcev v nočnem času zahtevala stalno pripravljenost. Delavec mora namreč upoštevati navodila o razporedih in delovnem času, ki jih dobi od delodajalca. Sodišče je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za stalno pripravljenost tudi spregledalo, da mora biti stalna pripravljenost delavcu odrejena. Sodišču očita zmotno uporabo drugega odstavka 42. člena KPJS v zvezi s šestim odstavkom 147. člena ZDR, saj tožnik do dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času za osmi in deveti dan ni upravičen. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika, predlaga zavrnitev njegove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo s strani tožnika uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu oddajničar specialist do 31. 1. 2015, ko mu je delovno razmerje na podlagi sporazuma prenehalo. Delo je opravljal na oddajnih centrih, in sicer do julija 2013 na Oddajnem centru (OC) E., nato pa na OC F.. Tožena stranka je v teh objektih poskrbela za ustrezne bivalne prostore, v katerih so se delavci lahko zadrževali tudi po opravljenih delovnih obveznostih. Hkrati sta delo na OC opravljala dva tehnika (v izmenah). Tožnik je v tem sporu od tožene stranke zahteval plačilo dodatkov za čas stalne pripravljenosti, za neenakomerno razporejen delovni čas, za dežurstvo preko polnega delovnega časa in za delo ponoči ter izplačilo regresa za prehrano.

O pritožbi tožene stranke:

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da so vtoževane terjatve, ki so zapadle pred mesecem avgustom 2011, zastarale. Že v postopku prve stopnje je uveljavljala, da zastaranje teh terjatev ni bilo pretrgano že s tožbo, temveč šele s spremembo tožbe, ko je tožnik ugotovitvene spremenil v dajatvene zahtevke. Navedeno stališče je napačno, saj je tožnik že v tožbi po vsebini postavil dajatvene zahtevke, četudi so bili res oblikovani kot ugotovitveni. Presoja sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje vseh vtoževanih terjatev pretrgano že z vložitvijo tožbe 27. 6. 2013 (365. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), je zato pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

9. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi o delni ugoditvi zahtevku za plačilo dodatka za čas stalne pripravljenosti. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer oprlo na pravilno pravno podlago iz 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/08 in nasl.), ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20 % urne postavke osnovne plače in da se mu čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas. Vendar pritožba pravilno izpostavlja, da pri ugotavljanju odločilnega dejstva, ali je tožena stranka od tožnika zahtevala oziroma pričakovala, da se bo na alarm odzval tudi v nočnem času (med 00.00 in 6.00 uro), ni celovito dokazno ocenilo izpovedi prič A.A., C.C. in B.B.. Tožena stranka v pritožbi navaja, da iz izpovedi navedenih prič izhaja, da je bilo opozorilo B.B. z dne 26. 8. 2009 izdano le za primer, če bi prišlo do večjega izpada elektrike ali podobne napake v sistemu, da tožena stranka od tožnika ni zahtevala, da se mora na alarme v nočnem času odzvati in da zaradi modernizacije tehnologije na OC stalna prisotnost delavcev niti ni bila več potrebna. Ker je vse navedeno v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je moral biti tožnik v času od 00.00 do 6.00 ure dosegljiv in delo opraviti, če je bilo to potrebno, sodišče prve stopnje pa se do teh izpovedi ni opredelilo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča oblikovana dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva. Odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za čas stalne pripravljenosti je zato preuranjena.

10. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 42. člena KPJS, v skladu s katerim 10-odstotni dodatek urne postavke osnovne plače javnemu uslužbencu pripada za ure opravljene v šestem in sedmem delovnem dnevu. Kot pravilno opozarja pritožba, iz navedenega določila ne izhaja, da javnemu uslužbencu omenjeni dodatek pripada tudi za "osmi" in "deveti" dan, zato je sodišče prve stopnje tožniku 10-odstotni dodatek neutemeljeno prisodilo tudi za te dneve.

O pritožbi tožnika:

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljeno je tudi njegovo uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

12. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge za delno zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega dodatka za delo ponoči, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Ta odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč tožnik v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2016 iz naslova dodatka za delo ponoči uveljavljal (le) obračun in izplačilo bruto zneska 558,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2015 dalje, plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega dela glavnice v plačilo pa je uveljavljal šele s pripravljalno vlogo z dne 28. 3. 2017. Sodišče prve stopnje je zato glede na določbo prvega odstavka 347. člena OZ, da terjatve obresti zastarajo v treh letih, pravilno presodilo, da so terjatve za plačilo obresti od prisojenega dodatka za delo ponoči do 28. 3. 2014 zastarale. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

13. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo dodatka za nadure za vse ure, ki jih je tožena stranka tožniku obračunala in plačala kot čas stalne pripravljenosti na delo1. Tožnik je v postopku na prvi stopnji uveljavljal, da je v tem času opravljal dežurstvo, vendar pritožbeno sodišče glede na dejanske ugotovitve, da tožena stranka tožniku dežurstva v tem času ni niti odredila niti ga ni zahtevala, da tožnik delovnih nalog ni izpolnjeval, saj je delo opravljal drug tehnik, in da se je od OC lahko oddaljil, soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik v tem času ni opravljal dežurstva. Tožena stranka je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v tem času od tožnika zahtevala le to, da se v roku ene ure vrne na OC, če bi bilo to potrebno, to pa povsem ustreza definiciji stalne pripravljenosti na delo po 16. členu Pravilnika o delovnem času tožene stranke in ne dežurstvu (ki v skladu z določilom 8. člena omenjenega pravilnika pomeni obdobje, med katerim delavec ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na razpolago na svojem delovnem mestu ali na drugem delovnem mestu, ki ga določi vodja skupine, da lahko prične s svojim običajnim delom in/ali določenimi dejavnostmi in nalogami, povezanimi z njegovim delom). Na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da tožnik po 12-urah efektivnega dela ni opravljal dežurstva, nimajo nobenega vpliva tožnikove pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka urnike in razporede dela dolžna sprejemati pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta. Vse navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

14. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, koliko ur efektivnega dela je opravil na delovnem mestu oddajničar specialist. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, namreč izhaja, da je tožena stranka tožniku za vsak dan prisotnosti na delu obračunala 12-urno prisotnost kot redni delovni čas (čeprav je bilo efektivnega dela bistveno manj), kadar je tožnik v času stalne pripravljenosti na delo ali v nočnem času dodatno opravil kakšno delo, pa mu je to obračunala kot dodatne ure efektivnega dela. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je imel tožnik na delovnem mestu oddajničar specialist primanjkljaj ur. Pritožba tej ugotovitvi sicer nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče, glede na to, da jo potrjuje tudi izpoved tožnika, o njeni pravilnosti nima pomislekov. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je do dodatka v višini 30 % upravičen vsaj za tiste nadure, ki jih je kot proste ure izrabil v okviru šestmesečnega izravnalnega obdobja. Kot je pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, bi bil tožnik do tega dodatka upravičen le za tiste opravljene ure, ki bi ostale neizrabljene po poteku posameznega šestmesečnega izravnalnega obdobja, ne pa tudi za tiste ure, ki jih je izrabil v okviru tega obdobja (še posebej ob upoštevanju že navedenega, da je imel celo primanjkljaj ur). Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015, na katero se v pritožbi izrecno sklicuje tožnik.

15. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati evidenc o prisotnosti na delu, ki jih je predložila tožena stranka. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so pavšalne, sicer pa tudi po presoji pritožbenega sodišča te evidence verodostojno odražajo obseg tožnikovega dela. Ker sta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje delo na OC vedno opravljala dva tehnika hkrati, tožnik v pritožbi neverodostojnost omenjenih evidenc neutemeljeno uveljavlja z navedbami, da je na OC delo občasno opravljal kot edini tehnik.

16. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zadevi Sodišča Evropske unije Simap C-303/98 in Jaeger C-151/02, saj ne gre za primerljivi zadevi. Sodišče Evropske unije je namreč v teh zadevah obravnavalo vprašanje dežurstev, ki jih delavci opravljajo v določenih socialnih in zdravstveno-socialnih zavodih ter službah reševanja - torej v službah, ki niso primerljive z organizacijo obravnavanega delovnega procesa. Sicer pa je, kot je pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, Sodišče Evropske unije v zadevi Simap C-303/98 med drugim zavzelo tudi stališče, da je treba v primerih pripravljenosti s stalno dosegljivostjo (v smislu dosegljivosti na klic) v delovni čas šteti le čas dejanskega opravljanja storitev. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na določbe Direktive Sveta 93/104/ES. V skladu s 1. točko 2. člena te direktive se namreč kot delovni čas šteje (le) čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti skladno z nacionalno zakonodajo oziroma prakso, ne pa tudi čas, ko teh obveznosti ne opravlja.

17. Glede na vse navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovega bivanja na OC po dvanajstih urah opravljanega dela ni mogoče opredeliti kot dežurstvo, četudi se po tem času ni vrnil domov v "dolino". Dela namreč v nadaljnjih šestih urah načeloma ni opravljal, če ga je, pa mu je tožena stranka to tudi obračunala in izplačala kot redno delo. Pritožba tožnika zoper odločitev v III. točki izreka sodbe je zato neutemeljena.

18. Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo regresa za prehrano, vendar v zvezi s tem ne navaja nobenih razlogov. Pritožbeno sodišče je zato v okviru preizkusa pritožbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, in ugotovilo, da je odločitev v V. točki izreka sodbe materialnopravno pravilna.

19. Ker sta, kot že izpostavljeno, odločitvi v I. (glede dodatka za čas stalne pripravljenosti na delo) in II. (glede dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas) točki izreka sodbe preuranjeni, je pritožbeno sodišče na pritožbo obeh strank sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju glede vprašanja, ali je tožena stranka od tožnika zahtevala stalno prisotnost na delu tudi v nočnem času (od 0.00 do 6.00 ure), oceni izpovedi A.A., C.C. in B.B., ki jih v pritožbi povzema tožena stranka, oblikovano dokazno oceno v zvezi s tem pa ustrezno obrazloži. Pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času naj upošteva, da tožnik na podlagi določila drugega odstavka 42. člena KPJS do dodatka v višini 10 % urne postavke osnovne plače za "osmi" in "deveti" dan ni upravičen.

20. Ker ostali s pritožbo tožnika uveljavljeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v III., IV. in V. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tehnika na OC delo opravljala v izmenah - eden od 6.00 ure do 18.00 ure, drugi pa od 12.00 do 24.00 ure. Tožena stranka je tožniku za vsak delovni dan obračunala 12 ur rednega dela, nadaljnjih 6 ur (od 18.00 do 24.00 ure) pa mu je obračunala kot čas stalne pripravljenosti na delo.