Jedro

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam toženke, da je zavarovalno kritje izključeno, saj je tožnik v skladu z četrtim odstavkom 11. člena Splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice, ker ni izpolnil svoje obveznosti iz 4. točke prvega odstavka 34. člena Splošnih pogojev, saj toženki ob prijavi škode zaradi tatvine vozila ni predložil vseh originalnih in rezervnih ključev vozila, pri tem pa tudi ni uspel izpodbiti domneve, da njegova opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2009 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka, odmerjene z odločbo sodišča prve stopnje z rokom plačila 15 dni od dneva vročitve odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku navedenega izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.", se zavrne.

II. O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.337,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) plačati znesek v višini 133.342,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2009 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe (točka III izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov toženke: z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D.; z vpogledom v kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII K 2440/2014 in v izpovedbo priče A. A. podano v navedenem kazenskem postopku; z zaslišanjem sodnega izvedenca za motorna vozila E. E. oziroma soočenjem sodnih izvedencev E. E. in F. F. ali pritegnitvi novega izvedenca za motorna vozila, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. O dokaznem predlogu toženke po pritegnitvi sodnega izvedenca, ki bi izdelal mnenje glede možnosti uporabe pokvarjenega ključa in varne ter normalne vožnje z avtomobilom Ferari F430 F1, pa se sodišče prve stopnje sploh ni izreklo, temveč je v izpodbijani sodbi kontradiktorno zapisalo, da toženka v dokaz lastnih trditev o vožnji vozila ni predlagala nobenega dokaza. V nadaljevanju pritožba navaja, da je bilo sporno vozilo mogoče odpeljati kljub temu, da se je intervalno vklapljal alarm, saj sirena in svetlobni signali v garaži niso nikogar motili ali pritegnili posebne pozornosti, ko je alarm ugasnil, pa se je vozilo naložilo na prikolico tovornega vozila in neopazno odpeljalo. V tej zvezi pritožba še dodaja, da tudi druge okoliščine (npr. nedelovanje sledilne GPS naprave, nepravilno delovanje garažnih vrat zaradi okvarjene elektronike, magnetna kartica za odpiranje garažnih vrat se je nahajala v vozilu) kažejo na to, da je v obravnavanem primeru šlo za fingirano krajo vozila z namenom, da tožnik, ki je v finančnih težavah, pridobi denarna sredstva. Bistveno v predmetni pravdi je, da tožnik toženki ni predložil vseh treh ključev vozila, kot to zahteva 4. točka prvega odstavka 34. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-2/06 (v nadaljevanju: Splošnih pogojev), zato je v skladu z četrtim odstavkom 11. člena Splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice, kot je to prvič že presodilo sodišče prve stopnje. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je tožnik ves čas postopka zatrjeval, da tretjega ključa sploh ni obdržal, čeprav je izvedeni dokazni postopek nedvomno pokazal, da je tožnik ta ključ v času tatvine posedoval. Ker tožnik še do danes ni predložil spornega ključa, ni uspel izpodbiti domneve, da je bil le – ta uporabljen pri kraji vozila, zaradi česar zavarovalni primer ni nastal. V nadaljevanju pritožba izpodbija še stališče sodišča prve stopnje, da je vezano na kazensko sodbo in poudarja, da je bil navedeni kazenski postopek končan z zavrnilno sodbo na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ker je tožilec do konca obravnave umaknil obtožbo in ne z oprostilno sodbo, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Pritožba kot previsoko izpodbija tudi višino prisojene zavarovalnine in meni, da je sodni izvedenec E. E. nepravilno ocenil amortizacijo vozila v višini 40%, saj le – ta dejansko znaša 47,30 %. Ob tem pritožba še izpostavlja, da je prvotni sodni izvedenec F. F. amortizacijo vozila ocenil v višini 46%, pri čemer sodišče prve stopnje razhajanj med obema izvedenskima mnenjema ni razjasnilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nazadnje pritožba izpodbija tudi tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene zavarovalnine in meni, da slednje tečejo šele od 3. 4. 2019 dalje, ko je bila izdana zavrnilna kazenska sodba, saj obveznost toženke pred tem ni bila ugotovljena, kot to določa drugi odstavek 943. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pritožbeno nesporno je, da sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo s podpisom police za avtomobilsko zavarovanje, št. 5138119 z dne 16. 3. 2009 (priloga spisa A7), ki vključuje tudi zavarovanje avtomobilskega kaska za primer tatvine po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska št. AK-2/06 (v nadaljevanju: Splošnih pogojih, priloga spisa A16), in sicer za osebno vozilo Ferrari F430 F1 (št. šasije), za nakup katerega je tožnik z lizingodajalcem A. d.o.o. sklenil pogodbo o finančnem lizingu premičnine, št. z dne 14. 2. 2006 (prilogi spisa A5 in A3). Prav tako je pritožbeno nesporno, da je bilo navedeno osebno vozilo tožniku dne 4. 8. 2009 ukradeno iz garaže na naslovu bivanja in da je toženka, v skladu z 4. točko prvega odstavka 34. člena v zvezi z četrtim odstavkom 11. člena splošnih pogojev, zavrnila izplačilo zavarovalnine, ker ji tožnik ob prijavi škode naj ne bi izročil vseh originalnih in rezervnih ključev vozila.

7. Sodišče druge stopnje tudi sledi zaključku sodišča prve stopnje (prvi odstavek 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnik v času tatvine oziroma nastanka zavarovalnega primera razpolagal s tremi ključi vozila, in sicer tudi s t.i. "pokvarjenim" ključem, ki je tožniku padel v morje v Izoli in ki zaradi vpliva vode ni elektronsko deloval (ni delovalo elektronsko zaklepanje in odklepanje vozila), delovalo pa je mehansko odklepanje in zaklepanje vozila ter zagon motorja, pri čemer se je po zagonu motorja s predmetnim ključem po približno 20 do 30 sekundah vklopil alarm vozila, ki se je nato vklapljal intervalno. Slednje so namreč v skupni pisni izjavi skladno potrdile tudi priče A. A., B. B., Č. Č., C. C. in D. D. (list. št. 53), priči Č. Č. in A. A.1 pa tudi ob priliki ustnega zaslišanja.

8. Upoštevajoč povzeto dejansko stanje in dejstvo, da je tožnik tekom postopka na prvi stopnji ves čas zatrjeval, da spornega tretjega (pokvarjenega) ključa ni obdržal, temveč ga je pustil na pooblaščenem servisu B. d.o.o. iz Ljubljane, pri čemer vztraja tudi v odgovoru na pritožbo2, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam toženke, da je zavarovalno kritje izključeno, saj je tožnik v skladu z četrtim odstavkom 11. člena Splošnih pogojev izgubil zavarovalne pravice, ker ni izpolnil svoje obveznosti iz 4. točke prvega odstavka 34. člena Splošnih pogojev, saj toženki ob prijavi škode zaradi tatvine vozila ni predložil vseh originalnih in rezervnih ključev vozila, pri tem pa tudi ni uspel izpodbiti domneve, da njegova opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

9. Sodna praksa3 je v zvezi s Splošnimi pogoji toženke za zavarovanje avtomobilskega kaska št. AK-2/06 že zavzela stališče, da bi razlaga določila 4. točke prvega odstavka 34. člena v zvezi z četrtim odstavkom 11. člena Splošnih pogojev v smislu, da zavarovanec vedno in nujno izgubi zavarovalne pravice, če ne predloži vseh ključev, nasprotovala namenu sklenjene pogodbe, ki je v zavarovanju rizikov, za katere zavarovanec ne odgovarja. Zato je šteti, da predstavlja povzeta določba splošnih pogojev pogodbeno domnevo, ki jo lahko zavarovanec izpodbije, če dokaže, da za nastanek zavarovalnega primera ni odgovoren oziroma da njegova opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera. Citiranemu stališču se je sodišče druge stopnje že pridružilo s sklepom, opr. št. I Cp 228/2013 z dne 4. 6. 2013 (list. št. 184-186), s katerim je razveljavilo prvotno sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. II P 540/2010 z dne 13. 11. 2012, in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V navedenem sklepu je sodišče druge stopnje tudi izpostavilo, da toženka nima možnosti dokazovati, da je bil "neizročeni in pokvarjeni" ključ uporabljen za odtujitev avtomobila, zato je dokazno breme v tej zvezi na tožniku, ki pa nasprotnega ni uspel izkazati.

10. Pritožbeno nesporno namreč je, da je tožnik (navkljub nasprotnim trditvam) sporni "pokvarjeni" ključ prejel in ga vse do danes ni izročil toženki, da je le - ta omogočal vožnjo z avtomobilom (torej zagon motorja, navkljub intervalnemu vklapljanju alarma in utripanju vseh štirih smernikov) in da tožnik ni dokazal, da je bilo vozilo odtujeno brez uporabe spornega ključa4. 11. Zgolj dejstvo, da se je po približno 20 do 30 sekundah po zagonu motorja vozila s spornim ključem vklopil alarm vozila in so pričeli utripati vsi štirje smerniki vozili namreč po prepričanju sodišča druge stopnje za odločitev v zadevi ni odločilno, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ki dokazno breme za ovrženje zgoraj opisane pravne domneve neupravičeno prevali na toženko. Slednja namreč ni dolžna zatrjevati in dokazati na kakšen način bi bilo mogoče odtujeno vozilo navkljub alarmu odpeljati iz garaže sredi urbanega naselja (npr. ga pokriti s prevleko in tako ublažiti zvok alarma in utripajoče smernike ter ga nato naložiti na prikolico oziroma tovorno vozilo in ga odpeljati, kot je to navajala v svoji zaključni besedi na zadnjem naroku za glavno obravnavo), temveč je tožnik tisti, ki bi moral zatrjevati in dokazati, da je slednje nemogoče. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo, da je toženka tista, ki ni uspela dokazati obstoja vzročne zveze med "pokvarjenim" ključem in krajo vozila, saj je tožnik tisti, ki bi to domnevo moral ovreči, česar pa po prepričanju sodišča druge stopnje ni storil, saj ni dokazal svojih tožbenih navedb, da spornega "pokvarjenega" ključa ni obdržal oziroma da vozila z njim ni bilo mogoče odpeljati (ga spraviti v pogon). Da pa alarm ni ovira za krajo vozila pa je tožnik nenazadnje sam izpostavil že v pritožbi zoper prvotno sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. II P 540/2010 z dne 13. 11. 20212, kjer je predložil članek z dne 26. 3. 2013, iz katerega izhaja, da so iz istega salona v okviru katerega deluje tudi servis B. d.o.o. kljub varnostniku, alarmnemu sistemu in nadzornim kameram uspešno ukradli črn Ferrari California.

12. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da tudi številne druge okoliščine primera (nepravilno delovanje garažnih vrat zaradi okvarjene elektronike, nedelovanje varnostnih kamer v garaži, nedelovanje varnostnega sistema explorer v vozilu, magnetna kartica za odpiranje garažnih vrat se je nahajala v vozilu in finančne težave tožnika) kažejo na to, da ni šlo za zavarovalni primer, ki bi bil povsem neodvisen od volje tožnika (prvi odstavek 922. člena OZ).

13. Glede na sprejeto odločitev sodišča druge stopnje so irelevantne pritožbene navedbe glede zavrnitve dokaznih predlogov toženke, vezanosti sodišča prve stopnje na zavrnilno kazensko sodbo, višine zavarovalnine in teka zakonskih zamudnih obresti, zato se sodišče druge stopnje do njih ne bo podrobneje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (355. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP), in sicer s pritožbo priglašeno sodno takso v višini 2.337,00 EUR (tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju: ZST-1). Sodišče druge stopnje o stroških vsega postopka ni moglo odločiti (drugi odstavek 165. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje odločitev o pravdnih stroških pridržalo do pravnomočnosti izpodbijane sodbe (točka III izreka izpodbijane sodbe). Z odločitvijo o pravdnih stroških bi namreč sodišče druge stopnje pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva. Je pa sodišče druge stopnje, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, lahko odločilo o stroških pritožbenega postopka.

16. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Priča A. A. je bil zaslišan v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kpr 2440/2014, sodišče prve stopnje pa je v predmetnem pravdnem postopku kot dokaz vpogledalo v zapisnik o zaslišanju priče z dne 30. 10. 2014 (priloga spisa B19). 2 Ko navede: "Tožeča stranka je že v prijavi odškodninskega zahtevka prostovoljno in brez morebitnih zadržkov seznanila toženo stranko s tem, da je obstajal tretji ključ, ki pa je bil pokvarjen in zaradi tega nadomeščen z novim ključem, pri čemer je pokvarjeni ključ ostal na pooblaščenem servisu." 3 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2504/2010 z dne 18. 11. 2010. 4 Npr. da je bilo vanj vlomljeno, kot je bilo to v primerljivi zadevi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2504/2010.