Jedro

S tem, ko je pritožbeno sodišča glede osrednjega dejansknega vprašanja trditveno in dokazno breme prevalilo s tožene na tožečo stranko, se je znašlo na izhodišču pravde in hkrati v vlogi sodnika, ki ugotavlja dejstva (iudex facti).

Ker se je pritožbeno sodišče postavilo v vlogo sodnika, ki ugotavlja dejstva, bi moralo odločiti tudi o predlaganih, a na prvi stopnji prezrtih dokaznih predlogih. S to dokazno ponudbo je bilo pritožbeno sodišče seznanjeno.

Če je torej pritožbeno sodišče presodilo, da mora o spornem, osrednjem dejanskem vprašanju z novega izhodišča in dokončno odločiti samo, bi moralo glede na procesne okoliščine primera, katerih sestavni del je bil tudi odprt dokaz z izvedencem, razpisati pritožbeno obravnavo, tako kot je sicer obravnavo dolžno razpisati tudi sodišče prve stopnje.

Ker ni ravnalo tako, je tožnika prikrajšalo v ustavnih civilnoprocesnih jamstvih iz 22. člena Ustave.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Predstavitev spora**

1. Pravdni stranki sta sklenili zavarovalno pogodbo za zavarovanje avtomobilskega kaska za primer tatvine. Zavarovanje se je nanašalo na osebno vozilo Ferrari. Sestavni del pogodbe so bili splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-2/06. Tožniku je bil avto ukraden 4. 8. 2009 iz garaže na domačem naslovu.

2. Do spora je prišlo, ker je tožena stranka zavrnila izplačilo zavarovalnine. Zavrnitev izplačila zavarovalnine je oprla na 4. točko prvega odstavka 34. člena v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena Splošnih pogojev. Pravilo je navezalo na dejstvo, da ji tožnik ob prijavi škode ni izročil vseh originalnih in rezervnih ključev vozila. Izročil ji je namreč le dva od treh ključev.

3. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik razpolagal s tremi ključi vozila. Tudi s spornim, tretjim ključem, ki je bil pokvarjen. Padel je namreč v morje ter zaradi tega elektronsko ni deloval. To pomeni, da ni delovalo daljinsko odklepanje in zaklepanje, je pa, nasprotno, delovalo mehansko odklepanje in zaklepanje vozila ter zagon motorja. Tožnik je trdil, da je tretji ključ pustil na avtomobilskem servisu AC-Maranello auto. Te trditve ni uspel dokazati. Vendar je trdil tudi, da s takšnim, pokvarjenim ključem vozila ne bi bilo mogoče odtujiti iz garaže sredi Ljubljane, saj se je po zagonu motorja s tem ključem po približno 20 do 30 sekundah vklopil alarm vozila, ki se je nato prižigal intervalno.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

4. Sodišče prve stopnje je zahtevku v pretežnem delu ugodilo ter toženko zavezalo k plačilu 133.342,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Bistvo razlogov sodišča prve stopnje je, da si izkustveno ni mogoče zamisliti, da bi bilo vozilo iz garaže sredi naselja odpeljano z vključenim alarmom. K temu je dodalo, da toženka v dokaz svojih drugačnih trditev ni predložila nobenega dokaza.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

5. Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbo tožene stranke, ji v celoti ugodilo ter zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Presodilo je, da v zadevi ni odločilno, če se je na avtomobilu po približno 20 do 30 sekundah po zagonu motorja s spornim ključem vklopil alarm in so pričeli utripati vsi štirje smerniki. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je ocenilo za zmotno ter to navezalo na napačno razporejeno dokazno breme. Dokazno breme za ovrženje domneve, da je avto mogoče odtujiti, naj bi bilo neupravičeno prevaljeno na toženko. Pritožbeno sodišče je še dodalo, da slednja ni dolžna zatrjevati in dokazovati, na kakšen način bi bilo mogoče odtujeno vozilo kljub alarmu odpeljati iz garaže sredi naselja. Tožnik je tisti, ki bi moral zatrjevati in dokazati, da je slednje nemogoče (ti razlogi so podani v 11. točki izpodbijane sodbe). V 12. točki je pritožbeno sodišče še dodalo, da tudi številne druge okoliščine primera, ki jih nato navede v oklepaju, kažejo, da ni šlo za zavarovalni primer, ki bi bil neodvisen od volje tožnika.

**Sklep o dopustitvi revizije**

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 510/2021 z dne 12. 1. 2022 dopustilo revizijo tožeče stranke glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v zvezi z na prvi stopnji neizvedenim dokazom (izvedencem) tožniku odreklo možnost sodelovanja in ga prikrajšalo v pravici do izjave.

**Povzetek bistvenih navedb strank v revizijskem postopku** _Navedbe tožnika v reviziji_

7. Bistvena teza revidenta je, da bi moralo sodišče druge stopnje razpisati obravnavo in samo dopolniti postopek z izvedbo predlaganih dokazov ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno sojenje. Ker ni ravnalo tako, naj bi kršilo 355. člen ZPP ter tožniku odreklo pravico do izjave.

8. Bistvo kršitve je, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem glede osrednjega vprašanja, ali bi bilo mogoče s tretjim, pokvarjenim ključen varno in normalno uporabljati vozilo. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in tudi ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. Ta dokazni predlog je poleg tožene stranke v svoji pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2015 pod točko X podala tudi tožeča stranka. Na to je v svoji pritožbi opozorila sama toženka. Pritožbeno sodišče je nato kljub neobrazloženi zavrnitvi dokaznega predloga sodbo spremenilo, namesto da bi razpisalo obravnavo ali sodbo razveljavilo.

_Navedbe toženke v odgovoru na revizijo_

9. Toženka problematizira dokazni predlog tožnika glede postavitve izvedenca. Prvič zato, ker naj bi bil ta dokaz predlagan „po potrebi“, takšnega dokaznega predloga pravdni postopek ne pozna. To je bila torej zgolj napoved dokaznega predloga. Dokazni predlog naj bi bil tudi onkraj prekluzije. Dokazni predlog naj bi bil neustrezen, saj tožeča stranka ni predlagala, katere stroke naj bo izvedenec, marveč je predlagala izvedenca „ustrezne stroke“. Dalje trdi, da ni bilo nobenega spornega strokovnega vprašanja. Vprašanje, ali je mogoče z vklopljenim alarmom in utripajočimi lučmi ukrasti avto, ni strokovno vprašanje. Dalje naj bi bilo sporno, ali je bila tožeča stranka res prizadeta v pravici do izjave, saj je lahko podala odgovor na pritožbo – a tam ni grajala neizvedbe dokazov.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

10. Revizija je utemeljena.

_Opredelitev zagrešene procesne napake_

11. Bistveno v tej zadevi je, da je bil tožnik v sojenju pred pritožbenim sodiščem ne zgolj z enim procesnim dejanjem, marveč s sosledjem sodnih dejanj in odločitev (s celotno procesno sestavljanko)1 stisnjen v procesni položaj, ki je v opreki z uveljavljenimi ustavnoprocesnimi jamstvi iz 22. člena Ustave. Pritožbeno sodišče ga je torej postavilo v procesno frustracijo, ki ustreza bistveni procesni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Razloge, zakaj je tako, bo Vrhovno sodišče podalo v nadaljevanju. Še pred tem bo obrazloženo zavrnilo obrambne procesne očitke iz odgovora na revizijo.

_Zavrnitev procesnih stališč iz odgovora na revizijo_

12. Tožeča stranka je v točki X pripravljalne vloge z dne 6. 10. 2015 po presoji Vrhovnega sodišča podala substanciran dokazni predlog. Iz opisa jasno izhaja, k razjasnitvi katerega dejstva naj bi pripomogel izvedenec. To je, ali bi bila tatvina s prižganim alarmom in utripajočimi lučmi realno mogoča. Predlog je bil jasen in se je v besedilu vloge glasil: „Tožeča stranka predlaga postavitev ustreznega izvedenca, ki bo lahko ugotovil....“ Res je, da je nato v alinei pod besedilom in pod rubriko „dokazi“ navedeno: „po potrebi postavitev izvedenca...“ Vendar ta nepotrebna slengovska besedna zveza glede na tisto, kar je bilo sporočeno poprej, procesni izjavi ne jemlje njene jasne sporočilnosti niti je ne napravi procesno imperfektne. Izjava je bila takšna, da je terjala odziv sodišča v obliki sklepa po 287. členu ZPP.

13. Tudi okoliščina, da tožnik ni navedel, iz vrst katere stroke naj bo izvedenec, ni pomanjkljivost, ki bi predlogu jemala procesno veljavo. Sodišče določi izvedenca, če ne razpolaga z določenim strokovnim znanjem. „Katera oseba bo izvedenec je tako v pristojnosti sodišča. Stranke sicer lahko predlagajo določenega strokovnjaka. Vendar sodišče na ta predlog ni vezano.“2 Pravila o dokaznem predlogu z zaslišanjem priče (236. člen ZPP) in dokaznem predlogu s postavitvijo izvedenca (244. člen ZPP) se torej razlikujejo z očitnim razlogom.

14. Procesno stališče toženke, da je bil dokazni predlog podan onkraj prekluzije, ni konkretizirano. Poleg tega gre za presojo, ki jo mora sodišče opraviti upoštevaje pravno relevantne okoliščine konkretnega primera v luči pravil o prekluziji, ki niso tehnično enoznačna (286. člen ZPP).

15. Tožeči stranki v pritožbenem postopku ni bilo treba grajati neizvedbe dokaza z izvedencem. Ker je bila sama na prvi stopnji uspešna, za pritožbo ni imela pravnega interesa. Toženka na abstraktni ravni sicer utemeljeno poudarja, kakšen je procesni pomen odgovora na pritožbo (namreč rezervno uveljavljanje kršitev, na katere pritožbeno sodišče ni pooblaščeno paziti po uradni dolžnosti). A ker je sama toženka v pritožbi (na dnu 2. strani) izrecno navedla, da je izvedenca v zvezi s spornim vprašanjem predlagala tudi tožeča stranka, ni bilo procesne potrebe, da tožeča stranka na procesno dejstvo še posebej opozarja v odgovoru na pritožbo. Procesna dejstva so bila pritožbenemu sodišču torej predstavljena.

_Izhodišče procesnega preobrata pritožbenega sodišča_

16. Osrednje vprašanje je, ali obstaja vzročna zveza med dejstvom, da tožnik zavarovalnici ni izročil tretjega, pokvarjenega ključa, in tatvino vozila. Sodišče prve stopnje je dokazno presodilo, da bi bilo s pokvarjenim ključem nemogoče ukrasti avto iz urbanega okolja, saj se je po 20 do 30 sekundah vklopil alarm in je bil tudi zelo glasen. Dodalo je, da toženka ni dokazala (npr. z izvedencem), kako bi bilo to mogoče storiti.

17. Pritožbeno sodišče je trditveno in dokazno breme glede dejstva, ali je bilo tožnikov Ferrari mogoče ukrasti s pokvarjenim ključem kljub tulečemu alarmu, prevalilo s tožene na tožečo stranko. Tožnik je tisti, ki bi moral po presoji pritožbenega sodišča dokazati, da to ni mogoče. Nato je sklenilo, da domneve med pokvarjenim ključem in odtujitvijo vozila ni uspel ovreči. _Kaj je procesnopravno s tem storilo pritožbeno sodišče?_

18. S tem, ko je pritožbeno sodišče glede osrednjega dejanskega vprašanja trditveno in dokazno breme prevalilo s tožene na tožečo stranko, se je znašlo na izhodišču pravde in hkrati v vlogi sodnika, ki ugotavlja dejstva (iudex facti).

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče vlogo sprejelo in ugotovilo diametralno drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, a da hkrati ni sprejelo tudi metode, ki ji jo nalaga ustavno civilno procesno pravo. Brez izvedbe pritožbene obravnave ter ob izostalem dokaznem sklepu, torej ob neizčrpani procesni ponudbi, je dokazno presodilo, da tožnik ni uspel dokazati zanj pravno odločilnega dejstva.

_Glede izostalega dokaznega sklepa_

20. Ker se je pritožbeno sodišče postavilo v vlogo sodnika, ki ugotavlja dejstva, bi moralo odločiti tudi o predlaganih, a na prvi stopnji prezrtih dokaznih predlogih.

21. Dokazni sklep - bodisi sklep, s katerim sodišče odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP) bodisi sklep, s katerim zavrne predlagane dokaze – vsebuje sporočila, ki so za stranki pomembna, za sam dokazni postopek pa celo osrednja. Iz pravilno oblikovanega dokaznega sklepa je mogoče „razbrati ne samo, katera sporna dejstva ima sodišče za pravno odločilna in katera dokazna sredstva se uporabijo, ampak tudi, katero stranko zadane dokazno breme za posamezne navedbe“3 .

22. „Načeloma iz pravice stranke do predlaganja dokazov za sodišče izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede (Up-219/ 15, tč. 8). (…) Če zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena, gre za kršitev 22. člena (Up-694/04)“4 Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga mora biti vsebinska, kar pomeni, da mora vsebovati enega izmed upravičenih razlogov5 za odstop od načelne dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze.

23. Dokazni predlog za postavitev izvedenca sta podali obe stranki, torej tudi revident, a o tem dokaznem predlogu ni s sklepom odločilo ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje. S tem je pritožbeno sodišče kršilo obveznosti iz 287. člena ZPP.

_Ali morda upravičen razlog za neizvedbo dokaza bije v oči?_

24. Če bi bilo očitno, da gre npr. za povsem neprimeren dokaz, ker sploh ni odprto strokovno vprašanje, ki ga torej sodišče brez pomoči izvedenca ne bi moglo rešiti samo, bi se zastavilo vprašanje, ali v tem primeru ne gre zgolj za relativno kršitev pravil pravdnega postopka, ki ni prerastla v bistveno (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

25. Po presoji Vrhovnega sodišča ni tako. To, kako se oglaša intervalni alarm na Ferarriju, in kako se nasploh odziva to vozilo, če ga vžgemo z okvarjenim ključem, in kaj to pomeni z vidika diskretnosti kraje takšnega vozila, ni splošno znano dejstvo. Strokovna ponazoritev tega vprašanja, četudi zgolj ustno na kontradiktorni obravnavi6, je potrebna, če naj sodišče o osrednjem vprašanju ne odloča na pamet. _Glede neizvedbe pritožbene obravnave_

26. Dokazna ponudba, ki je ostala neizčrpana, odpira nadaljnje vprašanje o nujnosti pritožbene obravnavane v danem položaju. Potrebo po razpisu pritožbene obravnave je treba presojati tudi v luči strankine pravice, da pride do besede glede vprašanj, o katerih razprave na prvi stopnji ni bilo, ter jih pritožbeno sodišče rešuje na novo: ko se torej pritožbeno sodišče postavi v vlogo prvostopenjskega sodišča (iudex facti)7. „Tisto, kar bi moralo storiti sodišče prve stopnje, namesto njega opravi pritožbeno sodišče. To pa mora seveda storiti na isti način, na katerega bi moralo to opraviti sodišče prve stopnje, torej na obravnavi, ki zagotavlja spoštovanje vseh zahtev poštenega postopka – zlasti kontradiktornosti, ustnosti in neposrednosti.“8

27. Če je torej pritožbeno sodišče presodilo, da mora o spornem, osrednjem dejanskem vprašanju z novega izhodišča in dokončno odločiti samo, bi moralo glede na procesne okoliščine primera, katerih sestavni del je bil tudi odprt dokaz z izvedencem9, razpisati pritožbeno obravnavo, tako kot je sicer obravnavo dolžno razpisati tudi sodišče prve stopnje.

_Sklepno_

28. Dokazna ocena pritožbenega sodišča sloni tudi na očitku tožniku, da ni uspel ovreči domneve vzročne zveze med pokvarjenim ključem in krajo avtomobila. Tak očitek je izpeljan iz njegovega trditvenega in dokaznega bremena. A ker je tožnik ravno za dokazovanje tega dejanskega vprašanja predlagal dokaz z izvedencem, nižji sodišči pa tega dokaza ne le nista izvedli, marveč o dokaznem predlogu sploh nista odločili, je dokazna ocena obremenjena z bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej pritrdilen.

Odločitev o reviziji

29. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (prvi odstavek 379. člena ZPP), odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (I. točka izreka). Napotek za nadaljnje delo je lahko le lapidaren: pritožbeno sodišče bo moralo, potem ko bo ta sklep vročen strankam, ponovno odločati o pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje.

**Odločitev o revizijskih stroških**

30. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

31. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sosledje procesnih dejstev sestavlja: ignoranca dokaznega predloga obeh pravdnih strank za postavitev izvedenca, uspeh tožnika na prvi stopnji, odločitev pritožbenega sodišča, da na nejavni seji prerazporedi trditveno in dokazno breme, odločitev pritožbenega sodišča, da na nejavni seji nato spremeni osrednjo dejansko ugotovitev in nato v sodbi v okviru dokazne ocene tožniku očita, da tega osrednjega dejstva ni uspel dokazati, ob tem pa se do dokaznega predloga, ki ga je predlagal za dokazovanje osrednjega dejstva, sploh ni opredelilo. 2 J. Zobec v: L. Ude, A. Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, str. 479. 3 N. Betetto v: L. Ude, A. Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, str. 610. 4 _A. Galič v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije_, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019, 1. del. str. 177. 5 O upravičenih razlogih glej: _N. Betetto_, nav. delo, str. 611 ter _A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo_, GV založba, Ljubljana 2004, str. 224-234. 6 Okoliščina, da se ob obravnavi tega vprašanja ne nakazuje potreba po natančni pisni ekspertizi, še ne pomeni, da niso podani pogoji za postavitev izvedenca. 7 Prim. _J. Zobec v: L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem_, Uradni list in GV založba, 3. knjiga, Ljubljana, 2009, str. 405, kjer avtor govori o dopolnjevalni funkciji pritožbene obravnave. 8 Ibidem. 9 Vrhovno sodišče tu opozarja na stališče, ki je bilo sprejeto v upravnosodni praksi. Vrhovno sodišče je tako v Sklepu X 44/2021 z dne 7. 7. 2021 Upravnemu sodišču očitalo, da bi moralo odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo, sprejeti na obravnavi in ne na seji. To stališče zaradi procesnih razlik med upravnim sporom in pravdnim postopkom v tem postopku sicer ni precedenčno zavezujoče.