Jedro

Za delodajalca je bilo pri odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi redne likvidacije družbe pomembno le dejstvo, da je pred samo odpovedjo pridobil soglasje inšpektorja. V konkretnem primeru v obliki odločbe s klavzulo pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje ima prav, da na zakonitost odpovedi ne more vplivati morebitna kasnejša odprava te odločbe zaradi postopkovnih kršitev v upravnem postopku. Delodajalec je ob podaji odpovedi predhodno soglasje inšpektorja za delo imel, kar pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jih določa četrti odstavek 115. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 5. 2. 2010 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi zahtevke za priznanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje ter priznanje vseh pravic za to obdobje, vključno s plačo. Nad toženo stranko se je pričel postopek (redne) likvidacije po sklepu družbenikov. Tožena družba je v celoti prenehala opravljati svojo dejavnost, vsem zaposlenim delavkam pa je prenehalo delovno razmerje. Tožnica je toženi stranki 20. 1. 2010 predložila zdravniško potrdilo, da še vedno doji, tožena stranka pa je v skladu s četrtim odstavkom 115. člena ZDR pridobila soglasje Inšpektorja za delo (z dne 26. 1. 2010) za prenehanje delovnega razmerja tožnici. Tožena stranka se je zanesla na odločbo Inšpektorja za delo in ne more nositi negativnih posledic naknadne odprave te odločbe zaradi morebitnih kršitev v upravnem postopku. Sodišče je ugotovilo tudi, da ni šlo za prenos dejavnosti iz tožene stranke na T. a. S. in zato ne za spremembo delodajalca na podlagi 73. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost sklepa tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem delu pa je (s sklepom) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Presodilo je, da je kljub temu, da je bila odločba o soglasju inšpektorja za delo k odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpravljena šele po izdaji redne odpovedi, taka odpoved nezakonita, saj tožena stranka soglasja nima.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišču druge stopnje v času odločanja ni moglo biti znano ali tožena stranka ima ali nima soglasja inšpektorja, ker je bil upravni postopek v zvezi s tem še odprt. Sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za odločilno kakšna bo bodoča odločitev, če pa je bilo sodišče druge stopnje drugačnega mnenja ne bi smelo vsebinsko odločiti o delu tožbenega zahtevka, ampak bi moralo razveljaviti celotno prvostopno odločitev. S tem je toženi stranki odvzelo možnost do izjave. Odpoved je bila izrečena po pridobitvi potrdila upravnega organa, da je njegova odločba o soglasju k odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna. Če sodišče šteje, da je kasnejša razveljavitev ali odprava pravnomočne odločbe inšpektorja za delo o soglasju pomembna za odločanje, bi moralo kot predhodno vprašanje ugotoviti, ali so obstajali pogoji za izdajo soglasja. S tem bi bila delodajalcu omogočena učinkovita pravica do sodnega varstva in do enakega varstva pravic.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne. Toženi stranki kot prava vešči osebi ni bila odvzeta možnost izjave. Določba tretjega odstavka 115. člena ZDR ne velja za primere redne likvidacije po odločitvi družbenikov. Če bi držala trditev tožene stranke v zvezi z upravnim postopkom, bi bila odpoved preuranjena, v času odločanja pravnomočna odločitev pa je tekom postopka padla zaradi kršenja pravic ene od strank postopka, ki ji udeležba v tem postopku ni bila omogočena.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi šlo za kršitev, če toženi stranki z nezakonitim postopanjem (sodišča) ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Za kaj takega pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožena stranka je imela možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje tudi o postopku in odločanju v upravnem postopku v zvezi z izdajo soglasja, na pritožbo tožnice v zvezi s tem pa ni odgovorila.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Po določbah 108. člena ZDR lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca, kar vključuje tudi prenehanje zaradi redne likvidacije po odločitvi družbenikov. Ker gre za prenehanje delodajalca je v četrtem odstavku 115. člena ZDR določena tudi izjema glede varstva delavk v času nosečnosti in za čas dojenja: delavki se tudi v tem času lahko odpove pogodba o zaposlitvi oziroma ji v tem času delovno razmerje lahko preneha, če delodajalec predhodno pridobi soglasje inšpektorja za delo.

10. ZDR ne določa posebej, po kakšnem postopku inšpektor za delo izda soglasje in kakšna merila oziroma kriterije upošteva za odločitev, ali bo soglasje dal ali ne. Tako tudi ni določeno, da bi bila podlaga za odpoved lahko le pravnomočna (upravna) odločba o soglasju. Za delodajalca je bilo pri odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi redne likvidacije družbe pomembno le dejstvo, da je pred samo odpovedjo pridobil soglasje inšpektorja. V konkretnem primeru v obliki odločbe s klavzulo pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje ima prav, da na zakonitost odpovedi ne more vplivati morebitna kasnejša odprava te odločbe zaradi postopkovnih kršitev v upravnem postopku. Delodajalec je ob podaji odpovedi predhodno soglasje inšpektorja za delo imel, kar pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jih določa četrti odstavek 115. člena ZDR.

11. Kako se bo na koncu končal upravni postopek na odločitev o zakonitosti odpovedi nima neposrednega vpliva. Kolikor bo končna odločitev enaka – torej izdano soglasje – zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka nima soglasja sploh ne drži. Kolikor pa bi se ugotovilo, da soglasje ne bi smelo biti izdano, pa se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da je to lahko le podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost Inšpektorja za delo.

12. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Glede na odločitev sodišča druge stopnje o preostalih tožbenih zahtevkih in pritožbenih stroških, bo o teh stroških moralo sodišče prve stopnje odločiti s končno odločbo.