Jedro

Tožnica kot doječa mati uživa posebno varstvo pred odpovedjo. Tako ji zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca lahko preneha delovno razmerje le po predhodnem soglasju inšpektorja za delo. Tožena stranka je za izdajo soglasja zaprosila, inšpektor ji je ugodil in podal soglasje, vendar pa je bila odločba inšpektorja z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve odpravljena in vrnjena v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Nato inšpektor (še) ni dopolnil postopka in izdal nove odločbe. Kljub temu, da je bila odločba, s katero je tožena stranka pridobila soglasje za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, odpravljena šele po izdaji odpovedi tožnici, je taka odpoved nezakonita,

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in - se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je sklep tožene stranke z dne 5. 2. 2010 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 nezakonit in se kot tak razveljavi.“ - v preostalem nespremenjenem delu pa se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke z dne 5. 2. 2010 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 nezakonit in se kot tak razveljavi; da traja delovno razmerje tožnice pri toženi stranki do odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki do prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plače ter od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in izplačati denarno odškodnino v višini 20.726,64 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške in ostale stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na reintegracijo, je sodišče prve stopnje postopek v tem delu s sklepom ustavilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so vsi stroški pritožbe nadaljnji stroški tega postopka. Sodišče prve stopnje se je v tem postopku postavilo na stališče, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je ta temeljila na predhodnem soglasju inšpektorja za delo, ki je bilo podano na zahtevo tožene stranke zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca – toženke. V tem primeru odločitev sodišča temelji na nezakoniti pravni podlagi, saj je bilo sodišču znano, da je odločitev Inšpektorata za delo nezakonita. O spornem vprašanju je inšpekcijski organ odločil, ne da bi tožnici dopustil sodelovanje v upravnem postopku, s čimer ji je odvzel pravico do pravnega varstva. Tudi iz tega razloga sodišče te „pravice tožnice ne bi smelo kar tako izključiti“ in tožnico kar mimogrede potolažiti z namigom na morebitno odškodninsko odgovornost Inšpektorata RS za delo. Tožeča stranka tudi poudarja, da se redna likvidacija kot poslovna odločitev ne more obravnavati enako kot stečaj in oziroma ne more ustvarjati procesnih privilegijev kot je takojšnje prenehanje delovnega razmerja, ampak je to poslovna odločitev družbenikov, katere sestavni del je tudi pravno in stroškovno reševanje vprašanja zaposlenih delavcev. Poleg tega pa tožeča stranka še dodaja, da je med toženo stranko in T. prišlo do prevzema dejavnosti, saj so izpolnjeni vsi kriteriji iz Direktive št. 2001/23/ES, vendar pa je sodišče prve stopnje poklonilo vero zastopniku toženca, ki je na zaslišanju izjavil, da delajo na drugačen način.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zaradi napačne uporabe materialnega prava o zadevi zmotno odločilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju odločilo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, saj je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ji jo je odpovedala na podlagi dne 29. 1. 2010 pravnomočne odločbe Inšpektorata RS za delo, Območne enote ... št. .... Sodišče prve stopnje je odločilo, da dejstvo, da je bila kasneje na podlagi pravnih sredstev tožnice ta odločba dvakrat odpravljena in zadeva dvakrat vrnjena v ponovni postopek Inšpektoratu RS za delo, ne vpliva na odločitev v tem sporu, ampak bi lahko bil to razlog za morebitno odškodninsko odgovornost Inšpektorata RS za delo. Ker je šlo v konkretnem primeru za presojo utemeljenosti poslovnih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi postopka redne likvidacije tožene stranke, se sodišče prve stopnje v samo presojo utemeljenosti poslovnih razlogov ni spuščalo, saj je to prepuščeno volji delodajalca. Ugotovilo pa je, da je vsem pri toženi stranki zaposlenim delavkam delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Ugotovilo je tudi, da med toženo stranko in T. ni prišlo do prenosa turistične dejavnosti, zato tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi pogodbo o zaposlitvi za neodločen čas pri T..

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odločitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnica kot doječa mati uživa na podlagi 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) posebno varstvo pred odpovedjo. Tako ji zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca skladno s 4. odstavkom 115. člena ZDR lahko preneha delovno razmerje le po predhodnem soglasju inšpektorja za delo. Tožena stranka je za izdajo soglasja zaprosila. Inšpektorat RS za delo, Območna enota ... je dne 26. 1. 2010 izdal odločbo št. ..., s katero je dal k odpovedi soglasje, vendar pa je bila ta odločba z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 7. 6. 2010 odpravljena in vrnjena v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Tudi ponovna odločba Inšpektorata RS za delo, Območna enota ... št. ... z dne 9. 9. 2010 je bila z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 28. 12. 2010 odpravljena in vrnjena v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Kot izhaja iz poročila Inšpektorata RS za delo, Območna enota ... z dne 22. 4. 2011 (A 25) v zadevi inšpektorat do izdaje poročila ni ni dopolnil postopka in izdal nove odločbe. Res je, da je bila odločba Inšpektorata RS za delo, Območna enota ... št. ..., s katero je ta dal k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici soglasje, na dan 5. 2. 2010, ko je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, dokončna in da je bila odpravljena šele z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 7. 6. 2010. Kljub temu, da je bila odločba, s katero je tožena stranka pridobila soglasje za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, odpravljena šele po izdaji redne odpovedi tožnici, je taka odpoved nezakonita, saj tožena stranka nima soglasja inšpektorja za delo, da lahko tožnici preneha delovno razmerje zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca in je tako tožnici pogodbo o zaposlitvi dne 5. 2. 2010 odpovedala nezakonito Zaradi materialno pravno zmotne presoje sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita, je nepravilna tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica postavila na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR, s katerim zahteva ugotovitev trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki do odločitve sodišča prve stopnje, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in plačilo odškodnine. V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo dokaznega postopka.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in ugotovilo, da je pritožba utemeljena. Zaradi tega je sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka v točki 1, sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo, saj je ugotovilo, da je sklep tožene stranke z dne 5. 2. 2010 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 nezakonit in ga je razveljavilo (351. člen ZPP ter 5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ugotovilo je, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da samo ne more dopolniti postopka, saj sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni izvajalo dokaznega postopka in bi ga moralo v celoti izvesti pritožbeno sodišče. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju izvesti vse potrebne predlagane dokaze in odločiti o trajanju tožničinega delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, o priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja in o višini odškodnine, do katere je tožnica na podlagi določb 118. člena ZDR upravičena.

Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.