Jedro

Upravičenci do odškodnine zaradi smrti bližnjega so po prvem odstavku 180. člena OZ le najožji družinski člani. Pogoj za priznanje odškodnine tem sorodnikom je čustvena prizadetost zaradi smrti ožjega družinskega člana, ne pa obstoj družinske skupnosti. Za bližnje sorodnike, kot so bratje in sestre, pa je še pogoj, da je med njima obstajala trajnejša življenjska skupnost (tretji odstavek 180. člena OZ). Termina trajnejša življenjska skupnost OZ podrobneje ne definira. Predstavlja torej pravni standard, katerega vsebino s konkretnimi okoliščinami napolni sodišče. Trajnejša življenjska skupnost je okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost. Slednje pomeni v smislu sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v delu, kjer je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2012 dalje do plačila, tožeča stranka pa sama trpi svoje pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 423,00 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan od vročitve sodbe sodišča druge stopnje dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 2. 2014 pod točko I izreka razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati znesek 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2012 dalje, pod točko II izreka pa tožbeni zahtevek tožnika v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.000,00 EUR od 18. 2. 2012 do 3. 5. 2012 zavrnilo. Pod točko III izreka je odločilo o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 1.067,16 EUR, v primeru zamudnega plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje.

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko I in III izreka sodbe. V pritožbi je zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne in tožniku naloži v povrnitev pravdne stroške tožene stranke, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je med tožnikom in pokojno sestro v času njene smrti obstajala trajnejša življenjska skupnost. Slednja praviloma pomeni skupno življenje oziroma fizično in čustveno odvisnost ljudi, ki v takšni skupnosti prebivajo, oziroma fizično oziroma lokacijsko povezano bivanje. Med tožnikom in pokojno sestro pa takšna ni obstajala. Sodišče prve stopnje je kot bistveno upoštevalo, da si v času do smrti pokojne niti tožnik niti pokojna nista ustvarila samostojnega življenja v drugi življenjski skupnosti, ki bi bila ločena od prejšnje. Vendar četudi do tragičnega dogodka ne bi prišlo, ni nujno, da bi si tožnik ali pokojna kdaj sploh ustvarila drugačno skupnost. Tožnik in pokojna sestra sta od tožnikovega osmega leta starosti živela v ločenih skupnostih, v katerih je za tožnika skrbel oče, za pokojno pa mati. Običajni odnosi, medsebojna naklonjenost, videvanje zaradi stikov, ki jih je pokojna imela z očetom, kasneje pa enkrat mesečno ob nedeljskih kosilih pri mami in občasno popoldansko druženje, ne predstavljajo trajnejše življenjske skupnosti, ki je pogoj za upravičenost do odškodnine po tretjem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pokojna in tožnik sta 4 do 5 let pred smrtjo pokojne kratek čas živela skupaj pri očetu, to pa zato, ker se pokojna ni razumela z maminim fantom, ne pa zaradi želje po skupnem življenju. Tožnik sam je tudi povedal, da se pri 18. letih ni odločil, da bi šel živet k mami, zato, da je finančno ne bi obremenjeval. Njegova mati pa je povedala, da je njeno takšno povabilo tožnik odklonil zato, ker si je v očetovi hiši želel narediti kotiček zase, kupil pa si je tudi posteljo. Tožnik se je iz življenjske skupnosti matere in pokojne sestre fizično, čustveno in ekonomsko izselil, oziroma ločil pri starosti 8 let in se vanjo ni imel namena vrniti, strmel je celo k cilju, da bi se osamosvojil od očeta. Sicer pa je prisojena višina odškodnine glede na intenzivnost tožnikovega trpljenja in višine, kot jih prisoja sodna praksa, prisojena previsoko. Pravno zmotno je sodišče prve stopnje ob uporabi 20.a člena ZOZP prisodilo od dosojene odškodnine tudi zakonske zamudne obresti.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prisojeni znesek predstavlja denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (po prvem in tretjem odstavku 180. člena OZ), ki jo je tožniku prisodilo sodišče v zvezi s smrtjo njegove sestre, saj je zaključilo, da je med njima v času sestrine smrti obstajala trajnejša življenjska skupnost. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitev, da sta bila tožnik in pokojna sestra A. A. otroka razvezanih staršev, ki sta po razvezi vsak na svoji lokaciji živela svoje življenje; tožnik, ki je bil ob razvezi star 7 let in njegova sestra, ki je bila ob razvezi stara 6 let, sta bila dodeljena materi in sta eno leto po razvezi živela skupaj z materjo; pri osmih letih se je tožnik po svoji želji odselil k očetu v A. in vse do sestrine tragične smrti (ta je bila ob smrti stara devetnajst let) živel v življenjski skupnosti z očetom, od katerega je bil tudi ekonomsko odvisen (saj mama ni plačevala preživnine); pokojna sestra je od razveze staršev do svoje smrti živela pri materi in skupaj z njo na različnih bivališčih in v ekonomski odvisnosti od matere in očeta, ki je zanjo plačeval preživnino; tožnik se je v času od njegove odselitve k očetu s sestro videval, ko je ta prihajala (vsaka dva tedna ob vikendih) k očetu do sestrine starosti petnajstih let, ko je ta zaradi nerazumevanja z materinim fantom prišla živet k očetu in tam skupaj s tožnikom živela približno eno leto, ob očetovem nasilju pa se preselila nazaj k materi; tožnik se kljub nasilnosti očeta in večkratnem bežanju od doma ter kljub materinem prigovarjanju, naj se preseli k njej (in sestri), pri osemnajstih letih ni želel preseliti k materi, v času obiskovanja srednje šole pa sta se s sestro čustveno zbližala in povezala tako, da sta skupaj hodila v družbo in občasno na koncerte, se družila ob vikendih, komunicirala pa sta tudi preko telefona in družabnega omrežja. Kljub lokacijski ločenosti bivanja je bila čustvena navezanost med njima velika, še zlasti zaradi očetovega nasilja, ki sta ga bila oba deležna in zaradi katerega je tožnik glede sestre čutil, da je del njegove družine, saj je v težki situaciji iskal podporo pri njej in je bil z njo povezan bolj kot z materjo. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče zaključilo, da je med tožnikom in pokojno sestro v času njene smrti obstajala trajnejša življenjska skupnost, pri čemer je kot bistveno štelo, da si v času do smrti sestre niti tožnik niti pokojna nista ustvarila samostojnega življenja v drugi življenjski skupnosti, ki bi bila ločena od prejšnje, sicer zaradi razveze staršev razčlenjene skupnosti, v okviru katere pa sta zadovoljevala svoje čustvene in ekonomske potrebe.

6. Upravičenci do odškodnine zaradi smrti bližnjega so po prvem odstavku 180. člena OZ le najožji družinski člani (zakonec, otroci, starši). Pogoj za priznanje odškodnine tem sorodnikom je čustvena prizadetost zaradi smrti ožjega družinskega člana, ne pa obstoj družinske skupnosti. Za bližnje sorodnike, kot so bratje in sestre, pa je ob čustveni prizadetosti zaradi smrti enega od njih, še pogoj, da je med njima obstajala trajnejša življenjska skupnost (tretji odstavek 180. člena OZ). Termina trajnejša življenjska skupnost OZ podrobneje ne definira. Predstavlja torej pravni standard, katerega vsebino s konkretnimi okoliščinami napolni sodišče. Trajnejša življenjska skupnost je okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost. Slednje pomeni v smislu sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi.1 Trajnejše življenjske skupnosti sodna praksa sicer ne razume kot stalnega skupnega bivanja bratov in sester, vendar pa skupno, torej fizično oziroma lokacijsko povezano bivanje predstavlja praviloma odločilen oziroma konstitutiven element tega pojma.2 Tožnik in pokojna sestra zadnja štiri leta pred sestrino smrtjo nista živela skupaj (pred tem pa sedem let tudi ne, saj je to zadnje skupno življenje pri očetu trajalo manj kot leto dni), ampak vsak v svoji skupnosti, ki lokacijsko in fizično nista bili povezani. Tožnik pri očetu v skupnosti, kjer mu je ekonomsko varnost zagotavljal oče, pokojna sestra pri materi, ki ji je nudila čustveno, skupaj s preživnino, ki jo je zanjo plačeval oče, pa tudi ekonomsko varnost. V življenjsko skupnost matere in sestre, ki jo je tožnik, ko je bil star 8 let, sicer samovoljno zapustil, se kljub čustveno nezadovoljivem odnosu v skupnosti z očetom in izrecnemu pozivu matere tudi ob polnoletnosti ni želel vrniti. Zato pa čustvena navezanost med tožnikom in pokojno sestro, ki se je razvijala v zadnjih letih pred njeno smrtjo in odraz katere so bila tudi njuna občasna druženja ter čustvena podpora sestre tožniku v odnosu z nasilnim očetom, in kar sicer ne predstavlja nekaj neobičajnega v odnosih med brati in sestrami, ne more njuni takšni dejansko neobstoječi življenjski skupnosti dati narave trajnejše življenjske skupnosti v smislu tretjega odstavka 180. člena OZ. Pritožbene trditve tožene stranke o materialno pravni zmotnosti takšnega zaključka sodišča prve stopnje in posledični zmotnosti ugoditve zahtevku in prisoji odškodnine tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, so tako utemeljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi o glavni stvari na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika tudi v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo, zavrnilo.

7. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari je pritožbeno sodišče (na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP) moralo poseči tudi v odločitev o stroških. Glede na odločitev pritožbenega sodišča tožnik pred sodiščem prve stopnje s svojim zahtevkom ni uspel, zato pa bi glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP moral sam trpeti svoje pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, toženki pa povrniti njene potrebne pravdne stroške. Kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 17. 2. 2014 (list. št. 27 spisa) je toženka svoje pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje priglasila kot: materialne stroške v višini 20,00 EUR in kilometrino Ljubljana - Celje - Ljubljana. Po določbah prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP sodišče o povrnitvi stroškov odloči na zahtevo stranke, stranka pa mora v svoji zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. V zgoraj predstavljeni zahtevi toženka ni opredeljeno navedla stroškov, za katere zahteva povračilo oziroma teh ni določno opredelila. Zato njenemu zahtevku za povrnitev stroškov ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče je tako glede dolžnosti povrnitve stroškov pred sodiščem prve stopnje odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške.

8. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od bistvenih kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Glede na pritožbeni uspeh je tožnik dolžan toženki povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Glede na specificiran stroškovnik toženke v pritožbi ti znašajo 423,00 EUR, kolikor sicer znaša taksa za pritožbo.

1 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 79/97, II Ips 620/2006 in II Ips 406/2007. 2 Primerjaj tudi odločbo VSL III Cp 3050/2010 in odločbe pod opombo 1.