Jedro

S sklenitvijo nove pogodbe je za kritje (plačilo zavarovalnine) – (do)plačilo zdravstvenih storitev in zdravil – zavezana tudi nova zavarovalnica; to je lahko razlog, da je tožeča stranka kljub sklenjeni in veljavni pogodbi v potrdilu omenjala prenehanje kritja. V primeru dodatnega zdravstvenega zavarovanja pri dveh zavarovalnicah je obveznost pri izvajalcu pokrita, če zdravstveno storitev ali zdravilo (do)plača ena od njiju.

Zavezanka iz zavarovalne pogodbe je toženka in ne njen delodajalec. Ona je dolžna poskrbeti za obveznost plačila premij; njen riziko je, če delodajalec njenega naloga za plačilo premij ni izvajal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je v veljavi vzdržan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 129817/2012 z dne 10.9.2012, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila 212,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2012 dalje in 41,63 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2012 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 10,00 EUR.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa njeno spremembo tako, da je toženka premijo dolžna plačati le za čas do 30.4.2012. Sklicuje se na potrdilo tožeče stranke in meni, da je z njim dokazala, da je njeno zavarovanje pri tožeči stranki prenehalo 30.4.2012. Povzema vsebino tega potrdila. Graja dokazno oceno te listine in navaja, da je po prekinitvi zavarovanja tožeča stranka še naprej zaračunavala nekaj, česar ni bilo; štiri mesece neupravičeno pošiljala račune. Meni, da bi tožeča stranka odpoved pogodbe morala poslati s priporočenim pismom. Opozarja, da sodišče ni preverilo, ali je bila toženka obveščena o tožničini odpovedi pogodbe. Gre za enako situacijo kot v primeru očitka toženki, da ni izkazala priporočeno oddane odpovedi pogodbe. Zatrjuje, da si nasprotujeta ugotovitev o prenehanju kritja 30.4.2012 in ugotovitev o obveznosti plačila premije do konca avgusta 2012. Če bi sodišče zares preučilo in pravilno uporabilo Splošne pogoje, bi ugotovilo, da je prenehanje kritja hkrati razdor pogodbe po določilih 4. odstavka 14. čl. Splošnih pogojev. Zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava in se sklicuje na 8. člen Splošnih pogojev, ki določa, da jamstvo zavarovalnice preneha ob 24.00 uri dneva prenehanja zavarovanja. Če jamstvo preneha, preneha veljati tudi polica. Sklicuje se na 14. čl. Splošnih pogojev, ki predvideva razdor pogodbe zaradi neplačila premije. Iz tega člena je razvidno, da prenehanje jamstva pomeni hkrati razdor zavarovalne pogodbe. Meni, da ta člen ne bi smel biti uporabljen, ker tožeča stranka ni izkazala, da je toženko o odpovedi pogodbe priporočeno in pisno obvestila. Trdi, da sodišče o zadevi ni pristojno določati in bi jo moralo odstopiti v reševanje mediacijskemu centru Slovenskega zavarovalnega združenja. Navaja dogovor s tožečo stranko, da plačevanje premije poteka z odtegljaji od toženkine plače. Zatrjuje, da toženka ni preklicala ali prekinila tega pooblastila, zato je za neplačevanje premije odgovoren delodajalec. Trdi, da bi sodišče moralo preveriti, ali je delodajalec vsa leta premijo odtegoval od toženkine plače. Ker tožnica ni predložila dokaza kdaj, če sploh je priporočeno poslala obvestilo o zapadlosti premije, se te navedbe ne smejo upoštevati. Potrdilo o skupni dobi trajanja kritja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pa se mora upoštevati, ker je po 14. čl. Splošnih pogojev to dokaz o prenehanju kritja in razdoru pogodbe. Šestdesetdnevni rok, računan od 30.4.2012, bi se iztekel 30.6.2012 in ne 1.9.2012. Zatrjuje, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju in nerazumljivost sodbe v 10. vrstici na 3. strani sodbe ter v 10. vrstici na 4. strani sodbe. Sklicuje se na 937. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa, da polica preneha veljati s prenehanjem kritja v primeru, da je zavarovalnica o tem prej obvestila zavarovanca. Ker zavarovalnica s priporočenim pisanjem obvestila ni poslala, ta del ne velja in je zavarovanje prenehalo 30.4.2012. Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bila pritožnica s pravnim poukom tudi poučena. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Prvostopenjska ugotovitev, da med strankama sklenjena pogodba o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju ni prenehala na podlagi toženkine odpovedi pogodbe, ampak je trajala do dne 1.9.2012, je zato za pritožbeno sodišče danost. To dejstvo utemeljuje ugoditev zahtevku. Tožeča stranka zahteva plačilo mesečno zapadajoče premije, kar je toženkina obveznost, ki je obstajala vse do 1.9.2012, ker toženka ni dokazala, da bi pogodba prenehala prej. Višina premije ni bila sporna.

Iz potrdila z dne 30.4.2012 (listinski dokaz B4) je razvidno, da je bilo izdano na dan, do katerega se potrjuje trajanje kritja po sklenjenih policah za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Kritje, s tem pa tudi trajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ni moglo biti potrjeno za daljši čas – za čas po 30.4.2012, saj je bilo potrdilo tega dne izdano. Naslovljeno je: Potrdilo o skupni dobi trajanja kritja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Iz dohodnega žiga na potrdilu je razvidno, da ga je prejela konkurenčna zdravstvena zavarovalnica. Ker toženka trdi, da je s 1.5.2012 sklenila dodatno zdravstveno zavarovanje pri konkurenčni T. zdravstveni zavarovalnici, je mogoče sklepati, da je bilo potrdilo izdano v zvezi s sklenitvijo pogodbe o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju pri konkurenčni zavarovalnici. S sklenitvijo nove pogodbe je za kritje (plačilo zavarovalnine) – (do)plačilo zdravstvenih storitev in zdravil – zavezana tudi nova zavarovalnica; to je lahko razlog, da je tožeča stranka kljub sklenjeni in veljavni pogodbi v potrdilu omenjala prenehanje kritja. V primeru dodatnega zdravstvenega zavarovanja pri dveh zavarovalnicah je obveznost pri izvajalcu pokrita, če zdravstveno storitev ali zdravilo (do)plača ena od njiju. V potrdilu z dne 30.4.2012 je torej tožeča stranka prenehanje kritja lahko omenjala z namenom, da bi (do)plačila izvajala konkurenčna zavarovalnica, ki ima v primeru istovrstnega zavarovanja enake obveznosti; prenehanje veljavnosti pogodbe se v potrdilu ne omenja. Pritožba pravilno navaja, da je tožeča stranka obveznost plačila zavarovalnine (kritje oz. (do)plačilo zdravstvenih storitev in zdravil) imela vse do izteka veljavnosti pogodbe, torej tudi v času, na katerega se nanašajo premije, ki so predmet tožbenega zahtevka. Kolikor je prvostopenjsko obrazložitev na deveti strani sodbe mogoče razumeti, da v času trajanja pogodbe tožeča stranka obveznosti plačila zavarovalnine ni imela, prvostopenjskemu sodišču ni mogoče slediti. Sicer pa so razlogi, s katerimi se prvostopenjsko sodišče opredeljuje do potrdila z dne 30.4.2012, skladni z ostalimi razlogi, ki ravno tako zanikajo izkazanost toženkine odpovedi pogodbe. Nasprotja med razlogi sodbe zato ni.

Ali je tožeča stranka s 1.9.2012 pravno veljavno odpovedala pogodbo o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, ni odločilno, ker so predmet zahtevka premije, ki so zapadle pred tem datumom. Z utemeljevanjem, da tožeča stranka pogodbe ni odpovedala na v Splošnih pogojih predviden način (priporočeno poslana odpoved, odpovedni rok) pritožnica drugačne odločitve ne more doseči. Pritožba ne navaja, na podlagi katerega določila Splošnih pogojev sodišču odreka stvarno pristojnost za odločanje o sporu iz obravnavane zavarovalne pogodbe. Z 21. čl. Splošnih pogojev je določeno, da stranki spore prvenstveno rešujeta sporazumno ob pomoči za to predvidenih shem in institucij (2. odstavek), v primeru nerešljivosti spornega razmerja na sporazumen način pa spore rešuje sodišče v Ljubljani (3. točka). Sporazumna rešitev spora ni bila možna, celo v teku pravdnega postopka ne.

Zavezanka iz zavarovalne pogodbe je toženka in ne njen delodajalec. Ona je dolžna poskrbeti za obveznost plačila premij; njen riziko je, če delodajalec njenega naloga za plačilo premij ni izvajal. V povzetku navedb strank – na tretji in četrti strani sodbe („Tožena stranka je zahtevala tudi stroške ...“ in „Trdila je, da je tožena stranka kljub večkratnim ...“) – je očitna pisna pomota. V obeh primerih je govor o tožeči in ne toženi stranki. Stranki sta napačno poimenovani v delu sodbe, v katerem so povzete trditve strank in ne v delu, ki vsebuje razloge za odločitev, zato nelogičnost in nerazumljivost pritožba neutemeljeno pripisuje razlogom sodbe. Zaradi očitne pisne pomote pri povzemanju trditev sodba ni nejasna ali nerazumljiva.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu, ki ga opravi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo nepravilnosti, je pritožba zavrnjena (353. čl. in 442. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.