Jedro

Z odškodninsko tožbo zaradi razžalitve v intervjuju ni treba vložiti zoper intervjuvanca in novinarja, ker nista ne nujna ne enotna sospornika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi zaradi toženčevega posega v čast in dobro ime tožnikov je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati prvemu tožniku 800.000 SIT in drugemu tožniku 700.000 SIT z zakonskimi obrestmi od sodbe dalje in jima nerazdelno povrniti pravdne stroške. V presežku do zneska 3,000.000 SIT, kolikor sta zahtevala odškodnine vsak izmed njiju, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po opravljenem dokaznem postopku se je prepričalo, da je prav toženec resnično izjavil novinarju revije ... na njegovo vprašanje: "Mislite, da so gospodje A., B. in C., ki jih imate vi za prodajalce orožja, prodali orožje za svoj žep ali za žep svojih ministrstev?" naslednje: "Saj to je tisto. Če bi ga prodali za žep ministrstev, bi bilo to kje zabeleženo." In še: "Prepričan sem, da je najdeno orožje na mariborskem letališču še iz časov, ko so se gospodje A., B. in C. skupaj ukvarjali s prodajo orožja, nakar so si fevde razdelili.

Orožje je pač ostalo na mariborskem letališču, ker je bil prodajalec preveč pogolten." To prepričanje si je ustvarilo na podlagi novinarjeve izpovedi, izpovedi prvega tožnika, objave intervjuja ter toženčevega vedenja po objavi, ko ni zahteval popravkov objavljenega besedila. Avtorizacija članka, ki je ni bilo, ni edini dokaz o izrečenih spornih besedah.

Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, ker ni ugotovilo ne kršitev postopka ne materialnega prava, dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je sprejelo kot pravilno dognano.

Zoper ti sodbi je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagal vrhovnemu sodišču, naj spremeni sodbi, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa naj ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, naj zniža višino odškodnine. Trdi, da tožnika nista dokazala, da je toženec izrekel sporne besede v intervjuju, saj bi bila edini dokaz magnetogram ali avtorizacija članka, kot to narekuje Kodeks novinarjev Republike Slovenije. Uporabljeni so bili le posredni dokazi. Pri novinarjevi izpovedi gre za saniranje novinarske neprofesionalnosti. Izpovedi prvega tožnika ne morejo biti dokaz, ker ob intervjuju ni bil navzoč. Samo objava intervjuja ni nedvoumen dokaz. Toženec z intervjujem sploh ni bil seznanjen prej, preden je dobil zasebno tožbo, zahteva po popravku objavljenega intervjuja pa je le pravica in ne dolžnost intervjuvanca. Nepravilna je ugotovitev o odgovornosti toženca na podlagi četrtega odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj ni videti, kako naj bi bil povezan z novinarjem. Tožba ni bila vložena v skladu z veljavnimi zakonskimi določbami, saj bi morala biti tožena oba - toženec in novinar. Bistveno je, da intervju ni bil avtoriziran in zato ni dokaz, da je toženec izrekel sporne besede. Kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977) vidi v tem, da v sodbi citiranega dela izjave ni v zapisniku z glavne obravnave. Sodišče je upoštevalo kot dokaz za obstoj odškodninske odgovornosti toženca le njegovo navedbo ne pa izpovedi. Tožnikoma prisojena zneska sta previsoka in nesorazmerna z morebitno škodo. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe določno zapisalo na osmi strani, da gre pri besedah, da toženec ni "zahteval popravka, ker mu je popolnoma vseeno, kaj se objavlja na račun tožnikov, še posebej ob upoštevanju, da gre za drugo politično stranko, ki je tekmec stranki, kateri pripada sam", za njegovo trditev, ne pa torej za izpoved, dano med dokazom za zaslišanje strank. Tako je jasno, da citiranih besed ni v zapisniku z glavne obravnave. Ko je že beseda o tem, naj bo še povedano, da sodišče opisane trditve ni štelo kot dokaz marveč le kot pojasnilo, zakaj ne verjame toženčevi izpovedi, da intervjujev ne bere, saj je v nasprotju s citirano trditvijo izpovedal, da "izjav v intervjuju ni preklical zato, ker ne gre za njegove izjave in ker je zato štel, da mu ni treba reagirati". Soočanje dokazov, in tako tudi izpovedi iz dokaza z zaslišanjem strank, in trditev je ne le dopustno, marveč tudi nujno v iskanju materialne resnice. Dokazujejo se namreč zatrjevana dejstva (razlog iz 221. člena, prvi odstavek 264. člena in četrti odstavek 338. člena ZPP 1977). Pri oceni verodostojnosti izpovedi stranke je tako zelo pomembna okoliščina, ali se njene trditve in izpovedi ujemajo ali ne. Tu obravnavanih pravno opredeljenih procesnih kršitev torej ni.

Ne gre niti za procesne kršitve, ki jih revizija kot takšne vsebinsko opiše. V našem civilnem procesnem pravu je sprejeto kot temeljno načelo iskanja materialne resnice. Nujen nasledek ali pa že sama sestavina tega načela je načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP 1977), po katerem je sodišču prepuščeno, da odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva je šteti za dokazana. Prepuščeno mu je tudi, da odloči o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 220. člena ZPP 1977). Ti načeli pomenita, da ne sme biti formalnih, zakonskih pravil o tem, kateri dokazi smejo biti podlaga za ugotavljanje dejstev. Kot vsako načelo tudi tu obravnavano ni dosledno izpeljano in ima zaradi drugih načel svoje omejitve. Vendar ne takšnih, na katere meri revizija. Tako ni nikjer določeno, da se sme dokazovati skladnost izpovedi intervjuvanca z objavljenim intervjujem le z avtoriziranim intervjujem. Tudi vsebina smernice 2.4. Kodeksa novinarjev Republike Slovenije s temeljno določbo - da je intervju novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo - nikakor ne vsebuje dokaznega pravila o tem, kakšen intervju sme biti dokazno sredstvo. Povedano velja tudi za magnetofonski zapis. Gotovo je sicer, da avtorizirani intervju oziroma pravkar omenjeni zapis olajšata dokazovanje, ga pa, če ju ni, ne preprečujeta.

Ni videti razloga, zakaj sodnik ne bi smel pri ugotavljanju dejstva, kaj je dejansko izjavil toženec novinarju, upoštevati izpovedi o tožnikovem srečanju s tožencem in pogovoru o izjavah, danih med intervjujem, in o toženčevi reakciji na tožnikov očitek v zvezi z intervjujem. V zvezi z drugimi dokazi (izpovedjo novinarja, objavljenim intervjujem) je tudi takšna toženčeva reakcija lahko eden izmed dokazov, ki jih sme uporabiti sodišče. Prav tako je smelo sodišče presojati toženčevo verodostojnost po njegovih izjavah, navedbah in izpovedi o tem, kdaj se je seznanil z intervjujem.

Revizija ima sicer prav, da pomeni možnost popravka intervjuja pravico in ne obveznost intervjuvanca, vendar pa sta sodišči upravičeno upoštevali, seveda le v zvezi z drugimi (ne)posrednimi dokazi, tudi to okoliščino - da toženec ni reagiral na objavljeno izjavo, ki je po lastnem zatrjevanju ni podal. Dokazovanje je bilo po povedanem korektno opravljeno, rezultata dokazovanja, se pravi na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja pa revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 ni smelo presojati (čeprav dobršen del revizije meri prav na to). Tudi zaradi pravilne uporabe materialnega prava ni videti, da bi bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

Revizijsko stališče, da bi morala tožnika s tožbo zajeti tako toženca kot novinarja, ni sprejemljivo. Ni materialnopravnega predpisa, iz katerega bi sledilo, da gre pri teh dveh osebah za takšno tesno medsebojno povezavo, da bi morala biti v odškodninskem sporu tožena oba hkrati, če naj bi bila tožena prava stranka. Skratka, ne gre za nujno sosporništvo kot obliko enotnega sosporništva (201. člen ZPP 1977). Tudi revizija sama ne pove, kateri predpisi določajo kaj takšnega.

V zvezi z revizijsko grajo uporabe zakonske določbe o odgovornosti več oseb za isto škodo po četrtem odstavku 206. člena ZOR je treba povedati, da sta nižji sodišči ugotovili, da je toženec izrekel sporne besede. K svoji obrazložitvi sta le dodali glede na vztrajno zatrjevanje tožene stranke, da je novinar sam zapisal obravnavano izjavo, tudi hipotetično možnost, da bi toženec odgovarjal solidarno z novinarjem po navedni zakonski določbi. Ta obrazložitev je bila podana potemtakem le kot dodatek, mimogrede, in na njej ne temelji odločba sodišča. Zato tudi ne terja odgovora revizijskega sodišča na tu obravnavani del revizije.

Poleg teh revizijskih ugovorov materialnopravne narave je sodišče še po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bilo materialno pravo, kar zadeva toženčevo odškodninsko odgovornost, pravilno uporabljeno, vendar ni ugotovilo nobene takšne nekorektnosti.

Pravkar povedano velja tudi za preizkus pravilnosti odločitve o višini odškodnin, prisojenih tožnikoma. Na splošno trditev, da sta zneska previsoka in nesorazmerna z morebitno škodo, je dovolj odgovoriti, da to nista.

Del revizije, ki izpodbija stroškovno odločitev, ne terja vsebinskega odgovora. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP 1977). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je sicer dovoljena, vendar le zoper takšen, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena ZPP 1977). Sklep o stroških pa ni takšne narave.

Povsem neutemeljeno revizijo je bilo treba, tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).