Jedro

ZObr v 92. členu ureja le najdaljša obdobja sklepanja pogodb o zaposlitvi in najdaljša obdobja, za katera je mogoče že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi podaljšati. To ne pomeni, da ni mogoče skleniti pogodbe o zaposlitvi z osebami, ki poklicno opravljajo vojaško službo, tudi za krajša časovna obdobja. Zato je imela tožena stranka na podlagi prvega odstavka 92. člena ZObr pravico, da je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas 4 mesecev in ni bila dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas 5 let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da mu je pogodba o zaposlitvi 7. 5. 2013 nezakonito prenehala, da mu delovno razmerje ni prenehalo in z vsemi pravicami še traja in s katerim je zahteval reintegracijo, reparacijo ter prijavo v zavarovanje (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožnik krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP ter zaradi kršitve pravic iz 14., 22., 23. in 49. člena Ustave RS (URS). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in v nasprotju z URS razlagalo prvi odstavek 92. člena Zakona o obrambi (ZObr), na kateri temelji svojo odločitev. Pritožnik je ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2012 (neuspešno) uveljavljal že v pravdnem postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani (opr. št. I Pd 370/2013), ki je sicer pravnomočno zaključen, vendar je zoper odločitev vložil še ustavno pritožbo. Pritožbeno sodišče naj zato v pritožbenem postopku ponovno presoja, ali je predmetna pogodba o zaposlitvi nična, saj je v nasprotju s prvim odstavkom 92. člena ZObr in 1. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008. Stranki sta namreč pogodbo o zaposlitvi sklenili za določen čas 4 mesecev, čeprav je pomenila podaljšanje prvotne pogodbe o zaposlitvi za določen čas 5 let. Tožnik sicer pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zavezana k podaljšanju pogodbe o zaposlitvi, vendar pa se ne strinja z njegovo razlago, da se lahko delodajalec v primeru podaljšanja odloči po svoji volji, za koliko časa bo delavcu pogodbo o zaposlitvi podaljšal. Meni, da delodajalec pogodbo o zaposlitvi lahko podaljša le za enako časovno obdobje, kot je bila sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi. Po prepričanju tožnika bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati resničen namen zakonodajalca, ki je bil izkazan že v prvotnem zapisu besedila prvega odstavka 92. člena ZObr. Delavec je v delovnem razmerju tudi šibkejša stranka, zato je treba vsa nejasna določila razlagati njemu v korist. Nadalje pritožnik izpostavlja, da je bil v postopku podaljšanja pogodbe o zaposlitvi v neenakopravnem položaju z nekaterimi drugimi delavci, saj je tem tožena stranka podaljšala pogodbo o zaposlitvi za obdobje 5 let. Sodišče se do njegovih navedb glede diskriminacije ni opredelilo, kot tudi ni sprejelo njegovih dokaznih predlogov v tej smeri, čeprav mora tožena stranka dokazati, da je vse svoje delavce obravnavala enako. Sodišče prve stopnje bi moralo določbo v pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008 razlagati v skladu z 82. členom Obligacijskega zakonika ter upoštevati izpovedbo tožnika, da je bil ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008 prepričan, da mu bo v primeru podaljšanja pogodba o zaposlitvi podaljšana za 5 let. Tožena stranka tudi ni upoštevala 120 dnevnega roka (prvi odstavek 61. člena ZSSloV), v katerem mora biti delavec obveščen, ali bo njegova pogodba o zaposlitvi podaljšana. Navedeni rok je po tožnikovem mnenju analogen institutu odpovednega roka pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR, saj je namen obeh odpravljanje negotovosti delavca o njegovem zaposlitvenem statusu, zato morajo imeti kršitve obeh rokov tudi enake posledice. Tožnik je bil pogodbo o zaposlitvi dne 28. 11. 2012 prisiljen podpisati, sicer bi mu prejšnja pogodba o zaposlitvi dne 7. 1. 2013 prenehala in bi ostal brez sredstev za preživljanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) je v prvem odstavku 52. člena omejeval sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, s tem da v 13. alineji dopuščal možnost, da se pogodba o zaposlitvi sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa ZDR ali kakšen drug zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. list RS, št. 82-2980/1994 in naslednji) je tak specialni predpis, ki na področju poklicnega opravljanja vojaške službe ureja sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V prvem odstavku 92. člena ZObr je določeno, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko z ministrstvom kot kandidat za vojaka sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 10 let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je med istima pravdnima strankama že pravnomočno zaključen (drug) individualni delovni spor, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. V tej zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 370/2013 z dne 16. 5. 2013 v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja, s katerim je med drugim zahteval ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena dne 28. 11. 2012 (priloga A 1), nična. Tožnikova pritožba zoper navedeno sodbo je bila s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 738/2013 z dne 12. 9. 2013 zavrnjena, prav tako je Vrhovno sodišče RS v predmetni zadevi zavrnilo njegovo revizijo (sodba VSRS opr. št. VIII Ips 14/2014 z dne 10. 3. 2014). Pritožnik navaja, da je zoper odločitev Vrhovnega sodišča RS vložil ustavno pritožbo, ki se vodi pod opr. št. Up 495/14, vendar pa vložitev te ustavne pritožbe po ugotovitvi pritožbenega sodišča nima vpliva na presojo utemeljenosti tožnikove pritožbe v tem individualnem delovnem sporu. Ker Ustavno sodišče RS o vloženi ustavni pritožbi še ni odločalo, so brez pravne podlage tudi pritožbene navedbe v zvezi z „neutemeljeno in arbitrarno“ sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 370/2013 z dne 16. 5. 2013, s katero naj bi sodišče prve stopnje kršilo tudi njegovo ustavo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS, Ur. list RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 8. 1. 2008 za obdobje 5 let do 7. 1. 2013 (priloga A 2), nato pa je dne 28. 11. 2012 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi (priloga A 1), s katero mu je bilo podaljšano delovno razmerje še za 4 mesece, to je do 7. 5. 2013. Po navedenem datumu pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama ni bila več podaljšana.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je imela tožena stranka na podlagi prvega odstavka 92. člena ZObr pravico, da je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas 4 mesecev in ni bila dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas 5 let. Vrhovno sodišče RS, ki skrbi za enotno sodno prakso, je že v številnih zadevah

(1)

, in tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 14/2014 z dne 10. 3. 2014, zavzelo jasno stališče, da 92. člen ZObr ureja le najdaljša obdobja sklepanja pogodb o zaposlitvi in najdaljša obdobja, za katera je mogoče že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi podaljšati. To pa ne pomeni, da ni mogoče skleniti pogodbe o zaposlitvi z osebami, ki poklicno opravljajo vojaško službo, tudi za krajša časovna obdobja. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožena stranka na podlagi te določbe zavezana k podaljševanju pogodbe o zaposlitvi za isto obdobje, za katero je bila s tožnikom sklenjena prva pogodba o zaposlitvi. Ta obveznost iz citirane zakonske določbe ne izhaja, kot tudi ne izhaja iz drugega odstavka 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008 (priloga A 2) in tretjega odstavka 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2012 (priloga A 1). V skladu z navedenim so pritožbene navedbe glede zmotne in neustavne razlage prvega odstavka 92. člena ZObr neutemeljene.

ZObr predstavlja specialno ureditev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas na obrambnem področju oz. področju poklicnega opravljanja vojaške službe, ki je utemeljena na specifičnosti te službe. Tožena stranka ima dejansko široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov po izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR, saj iz 2. alineje prvega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Navedenemu pritrjuje tudi pritožnik, čeprav nadalje v pritožbi zatrjuje, da je bil s strani delodajalca neenakopravno obravnavan v primerjavi z drugimi delavci, kar utemeljuje zgolj s tem, da mu je bila pogodba o zaposlitvi podaljšana za krajše obdobje kot drugim delavcem. Drugih dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila v konkretnem primeru kršena prepoved diskriminacije iz 6. člena ZDR, pritožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval. Pritožbeno sodišče zato ponovno poudarja, da ZObr delodajalca ne obvezuje k podaljševanju veljavnosti pogodb, kot tudi ne, za kakšno obdobje mora pogodbo o zaposlitvi podaljšati (glej 8. točko obrazložitve), posebna ureditev pa zaradi specifičnosti vojaške službe ne pomeni kršitve enakosti pred zakonom (14. člen URS), enakega varstva pravic (22. člen URS), ali svobode dela (49. člen URS)

(2)

, za kar se zavzema pritožba. Ker so vse navedbe tožnika v zvezi z neenakopravnim obravnavanjem s strani tožene stranke neutemeljene, sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je tožnikove dokazne predloge v povezavi z njimi kot nepotrebne zavrnilo.

Glede pritožbenih navedb, da je tožena stranka kršila 120 dnevni rok iz prvega odstavka 61. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Uradni list RS, št. 68/2007), pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zaradi diskrecijske ureditve podaljševanja pogodb o zaposlitvi vojaškim osebam, zamuda tega roka ne pomeni avtomatičnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi. Sankcijsko pravilo iz navedenega člena zaradi nepravočasnega obvestila ali ponudbe nastopi le ob kumulativnem pogoju nadaljevanja dela po izteku pogodbenega časa, o čemer se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče RS

(3)

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevana sila, pod vplivom katere naj bi bil tožnik prisiljen podpisati pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 11. 2012, ne predstavlja pravno priznane sile, zaradi katere bi bila navedena pogodba o zaposlitvi izpodbojna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. sam krije svoje pritožbene stroške.

(1) Glej npr. sodbo VSRS, opr. št. VIII Ips 68/2008 z dne 6. 4. 2009, sodbo VSRS, opr. št. VIII Ips 90/2011 z dne 14. 9. 2011 in sodbo VSRS, opr. št. VIII Ips 78/2010 z dne 23. 1. 2012. (2) Glej tudi sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 90/2011 z dne 14. 9. 2011. (3) Glej sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 136/2013 z dne 2. 9. 2013.