Jedro

Zakonska določba toženi stranki določa le možnost podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za največ 10 let, jo pa ne zavezuje k takemu podaljšanju, niti ne pomeni, da bi bilo z vojakom mogoče pogodbo o zaposlitvi podaljšati zgolj za obdobje, za kakršno je bila sklenjena z njim prva pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev, da mu je pogodba o zaposlitvi z dne 7. 5. 2013 nezakonito prenehala, da mu delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter njegov reparacijski in reintegracijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da določba druge alineje prvega odstavka 92. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) predvideva zgolj možnost podaljšanja pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas med vojakom in toženo stranko, ki slednje ne obvezuje k podaljševanju veljavnosti pogodb niti ne določa, da bi bilo z vojakom mogoče pogodbo podaljšati zgolj za obdobje, za kakršno je bila z njim sklenjena prva pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka naj bi ravnala nezakonito, ko je tožniku ob poteku pogodbe o zaposlitvi za obdobje petih let, v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje štirih mesecev, saj bi mu morala poteklo pogodbo o zaposlitvi podaljšati za enako obdobje, kot je bila ta sklenjena, torej za pet let. Veriženje pogodb, ki ga dopušča 92. člen ZObr naj bi bilo v duhu Direktive Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (v nadaljevanju Direktiva 1999/70/ES, UL ES L 175, 10. 7. 1999, str. 43) omejeno tako, da se sme pogodbe za določen čas sklepati le za enako obdobje in vse do 45. leta starosti delavca. Zmotno naj bi bilo stališče, da lahko delodajalec podaljšuje pogodbo za krajši delovni čas od tistega, za katerega je bila sklenjena prva pogodba o zaposlitvi in da je to diskrecijska pravica delodajalca. Razlogi sodišč prve in druge stopnje pa tudi Vrhovnega sodišča RS v sodbah VIII Ips 90/2011 in VIII Ips 14/2014, na kateri se sklicuje sodišče druge stopnje, naj bi bili v nasprotju s 14., 22., 23. in 49. členom Ustave RS. Tožniku naj bi delovno razmerje nezakonito prenehalo, saj naj bi tožena stranka s tožnikom nezakonito, v nasprotju s prisilnimi predpisi, sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas štirih mesecev, kot podaljšanje prvotne pogodbe o zaposlitvi za določen čas petih let. Delodajalec naj bi res imel diskrecijsko pravico, ali bo pogodbo o zaposlitvi podaljšal ali ne, če pa se za podaljšanje odloči, bi jo moral podaljšati za enako časovno obdobje, za katerega je bila sklenjena prvotna pogodba o zaposlitvi. Delavec naj bi imel pričakovano pravico do podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za enako obdobje. Zakon naj bi jasno določal, da se pogodba o zaposlitvi podaljšuje za enako časovno obdobje, tak namen zakonodajalca pa naj bi izhajal tudi iz primerjave prvotnega besedila ZObr in kasnejše spremembe ZObr-C. Tako stališče naj bi izhajalo tudi iz drugega odstavka 61. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (v nadaljevanju ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007) (1), ki določa, da če poteče pogodbeno dogovorjeni rok, pa pogodba o zaposlitvi ni podaljšana, niti ni bila vojaška oseba obveščena v roku 120 dni pred iztekom, da ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana in ostane na delu, se šteje, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje kot prvotno pogodbo. Tožena stranka naj bi kršila tudi svoje pogodbene obveznosti, saj je bilo v pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008 določeno, da se ta lahko podaljšuje za enako časovno obdobje (torej za 5 let). Sodišče bi moralo upoštevati določila Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), zlasti določbe 82. člena, česar pa ni storilo.

4. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Tožnik ni določno opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Ugotovljeno je bilo, da je bil med istima pravdnima strankama že pravnomočno zaključen drug individualni delovni spor, kjer je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas štirih mesecev z dne 28. 11. 2012 in za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za obdobje petih let od 8. 1. 2013 do 7. 1. 2018. Navedeni spor se je nanašal na isti dogodek, t.j. na potek petletne pogodbe o zaposlitvi in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za štiri mesece. Revizijsko sodišče je v njem odločilo s sodbo VIII Ips 14/2014 z dne 10. 3. 2014, v zvezi s sodbo Pdp 738/2013 z dne 12. 9. 2013 in že takrat zavzelo stališče, ki velja tudi v predmetnem sporu, da ZObr v 92. členu ureja le najdaljša obdobja sklepanja pogodb o zaposlitvi in najdaljša obdobja, za katera je mogoče že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi podaljšati. To velja tudi za podobno določbo drugega odstavka 1. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 8. 1. 2008. Navedena zakonska določba toženi stranki določa le možnost podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za največ 10 let, jo pa ne zavezuje k takemu podaljšanju, niti ne pomeni, da bi bilo z vojakom mogoče pogodbo o zaposlitvi podaljšati zgolj za obdobje, za kakršno je bila sklenjena z njim prva pogodba o zaposlitvi. Brez dvoma taka ureditev zaposlovanja oseb na obrambnem področju uveljavlja široko diskrecijo tožene stranke pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Taka ureditev ni v nasprotju z ustavnimi načeli svobode dela, enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic niti v nasprotju z duhom Direktive 1999/70/ES. Tak, za delavca res manj ugoden način zaposlovanja v primerjavi z ureditvijo po ZDR, je utemeljen glede na posebno naravo vojaške službe, skupno trajanje delovnih razmerij za določen čas pa je tudi omejeno – do vojakovega 45. leta starosti (2). Glede vprašanja zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas štirih mesecev, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko pa je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo Pdp 738/2013 z dne 12. 9. 2013, v zvezi z I Pd 370/2013 z dne 13. 5. 2013. 8. V zvezi z zamudo 120-dnevnega roka za podajo obvestila, je revizijsko sodišče že zavzelo stališče, da niti iz jezikovne razlage niti iz namena zakonodajalca ne izhaja, da bi lahko zamudo z obvestilom s strani delodajalca šteli za samodejno podaljšanje pogodbe o zaposlitvi vojaške osebe za enako obdobje kot po obstoječi pogodbi (3).

9. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Tožnik v reviziji na več mestih zmotno poudarja, da ZSSloV velja že od leta 1997, torej že pred ZObr.

Op. št. (2): Primerjaj sodbi VIII Ips 90/2011 z dne 14. 9. 2011 in VIII Ips 68/2008 z dne 6. 4. 2009. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VIII Ips 136/2013 z dne 2. 9. 2013.