Jedro

Tožena stranka tožniku ni očitala samo storitve kaznivega dejanja goljufije, temveč tudi kršitev obveznosti dolžnega ravnanja v primeru seznanitve s storitvijo kaznivega dejanja. Zato ugotovitev sodišča, da odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni dokazan, ne preprečuje sodišču, da presoja tudi utemeljenost odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo ter reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ker tožena stranka ni dokazala obstoja znakov kaznivega dejanja izsiljevanja, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni utemeljena. Ugotovilo pa je, da tudi če tožnik ni storil očitanega kaznivega dejanja, ni ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi, določenimi tudi v 148. členu Zakona o kazenskem postopku v primeru odkritega kaznivega dejanja. Ravnal je na lastno pest in v nasprotju z obveznostmi iz 31. in 32. člena ZDR, ki od delavca zahtevajo vestno opravljanje dela v skladu z navodili delodajalca. Kršil je tudi obveznost določeno v 35. členu ZDR, po kateri se je bil dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo njegovega dela škodujejo interesom delodajalca. Tožena stranka ne more dopuščati takega ravnanja tožnika, zato je nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom nemogoče. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da 30. člen Zakona o policiji nalaga policistom dolžnost, da v vsakem času, torej tudi takrat, kadar ni v službi, preprečuje nezakonita ravnanja. Kot neutemeljen je zavrnilo očitek, da je bila odpoved podana prepozno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvostopenjska sodba ne vsebuje nikakršnih razlogov o subjektivnem elementu tožnikove kršitve (neprijave kaznivega dejanja), drugostopenjska sodba pa zaključuje, da naj bi ravnal naklepno oziroma iz hude malomarnosti in se ne opredeli za krivdno obliko. Po mnenju tožnika pa gre le za navadno malomarnost. Zgolj opustitev formalne prijave kaznivega dejanja nikakor ne predstavlja tako grobe kršitve pogodbe o zaposlitvi, da delovnega razmerja ne bi bilo moč nadaljevati. Izrek prvostopenjske sodbe je v diametralnem nasprotju z razlogi iste sodbe, kar izpodbijana sodba potrjuje. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala očitka, ki izhaja iz konkretnega dela izreka sklepa delodajalca. Sodišče pa ni imelo mandata presojati nezakonitosti odpovedi zaradi nekega tretjega ravnanja (opustitve prijave kaznivega dejanja), ki ga delodajalec v izreku tožniku sploh ni očital in mu zaradi tega tudi ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pa je bila podana tudi izven zakonsko določenega časa, saj je delodajalec izvedel za tožnikovo kršitev najkasneje 12. 6. 2007, ko je že izvajal preiskovalne ukrepe zoper tožnika. V tem delu so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, saj se nanašajo na očitek, za katerega je dokazano, da je neutemeljen (storitev kaznivega dejanja), ne pa na očitek, zaradi katerega je sodišče tožniku odpovedalo pogodbo (opustitev ovadbe).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Predmet revizijske presoje je pravnomočna sodba sodišča druge stopnje, ne pa morebitne formalne pomanjkljivosti prvostopne sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša le na prvostopno sodbo in njene pomanjkljivosti. Na to kršitev sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V zvezi s presojo o takšni kršitvi pred sodiščem druge stopnje je treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče v obrazložiti sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Da sodišče druge stopnje tega ne bi storilo (kar bi lahko pomenilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP) pa tožnik ne uveljavlja. Izpodbijana drugostopna sodba ni nejasna in nima zatrjevanih neskladij: ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ali je ob takem dejanskem stanju odločitev pravilna in zakonita, pa je vprašanje preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. ZDR v 86. členu za izredno odpoved predpisuje le pisno obliko, glede vsebine pa, da se v odpovedi navede odpovedni razlog in se ga pisno obrazloži. Ker gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, je treba upoštevati tudi posebnosti, določene z ZJU, ki pa drugače določa le, da gre za pisno odločitev v obliki sklepa, ki mora biti obrazložen. To pomeni, da je povsem pravilen in zakonit tudi sklep, ki v izreku navede odpovedne razloge, v obrazložitvi pa jih nato konkretno opiše in obrazloži. Drugače povedano, pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre za formalno ločevanje med izrekom odpovedi (oziroma po ZJU sklepa o odpovedi) in obrazložitvijo, temveč za to, da je iz odpovedi kot celote jasno razviden odpovedni razlog in da so navedena vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo o utemeljenosti navedenega razloga.

9. Po dejanskih ugotovitvah sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), pa je bistveno za presojo naslednje: tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi tožniku odpovedala tako iz razloga po prvi kot po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, sodišče je ugotovilo, da razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni dokazan (in v tem delu tožnik revizije niti ne vlaga), čeprav ni bilo ugotovljeno (dokazano), da bi tožnik bil udeležen pri storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja, pa je zanj vedel, vendar ni ravnal tako, kot bi kot policist v takem primeru moral, s čimer je kršil svoje obveznosti, ob upoštevanju kaj bi moral tožnik storiti, ko je zvedel za kaznivo dejanje in kako je dejansko ravnal, je sodišče presojalo tudi, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. 10. Tožena stranka tožniku ni očitala samo storitve kaznivega dejanja goljufije temveč tudi kršitev obveznosti dolžnega ravnanja v primeru seznanitve s storitvijo kaznivega dejanja. Zato ugotovitev sodišča, da odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni dokazan, ne preprečuje sodišču, da presoja tudi utemeljenost odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V zvezi s tem razlogom pa iz revizijskih navedb izhaja, da se tožnik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno sodišča, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

11. Ne drži navedba v reviziji, da se izpodbijana sodba ne opredeli glede oblike krivde. Izpodbijana sodba (na tretji strani) povzema ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik ravnal naklepno oziroma iz hude malomarnosti. Toda v nadaljevanju se sodišče druge stopnje povsem jasno in izrecno opredeli do oblike krivde (stran pet) in v tem delu potrdi odločitev tožene stranke, ki je očitala tožniku naklepno ravnanje.

12. Revizija zmotno uveljavlja, da je zamujen subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katero je bila tožena stranka na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR dolžna podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo. Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera. Izpodbijana sodba ugotavlja, da se je tožena stranka seznanila s tem razlogom dne 5. 7. 2007. Ker dokazne ocene v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, da je bila tožena stranka z razlogom za odpoved seznanjena že pred tem. Sploh pa ne že 12. 6. 2007, ko je oškodovanec šele podal ustno ovadbo, katere utemeljenost je bilo šele treba preveriti.

13. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.