Jedro

Za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali delodajalcu zaradi delavčeve kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja nastane škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 16. 7. 2007 in sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 1... z dne 12. 9. 2007 ter ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu obračunati za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, pripadajoče plače z vsemi dodatki in od njih odvesti prispevke za zdravstveno, pokojninsko zavarovanje ter plačati vse davčne obveznosti iz naslova delovnega razmerja ter tožeči stranki izplačati neto plače z zakonskim zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsake posamezne plače do plačila ter mu povrniti stroške predhodnega postopka pri delodajalcu, v višini 167,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vložitve tožbe do plačila ter povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki ni dokazala, da ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja izsiljevanja po 218. členu KZ ter da je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, nezakonita, Sodišče je nepravilno zaključilo, da naj bi tožena stranka dokazala, da je izredna odpoved utemeljena iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni konkretizirala očitane kršitve, niti je ni časovno opredelila, tako da se kršitve ne da preizkusiti. V skladu z veljavno zakonodajo, bi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi morala vsebovati, med drugim tudi izrek s konkretno očitano kršitvijo, ki naj bi jo delavec storil ter bi moral biti določen tudi kraj in čas storjene kršitve. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se tudi ne more preizkusiti iz naslova pravilne in zakonite uvedbe disciplinskega postopka pri delodajalcu ter glede zastaranja uvedbe disciplinskega postopka. Po mnenju pritožitelja je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 15 dnevnega prekluzivnega roka. Ker iz sodbe ni mogoče ugotoviti kdaj naj bi tožnik izvedel za kaznivo dejanje izsiljevanja na škodo U.G., ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je tudi povsem zanemarilo dejstvo, da tožnik v času zaznave eventualnega suma storitve kaznivega dejanja na škodo U.G, ni bil v službi in je za to dejstvo izvedel kot civilna oseba. Zato zanj takrat ni veljal Zakon o policiji in Zakon o javnih uslužbencih. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo 178. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da mora delodajalec pri izbiri disciplinske sankcije upoštevati stopnjo krivde, pomembne subjektivne in objektivne okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena in individualne lastnosti delavca. Tožnik je bil zelo prizadeven na delovnem mestu in je bil za to tudi posebej odlikovan ter glede na njegovo nekaznovanost, bi sodišče prve stopnje, ob upoštevanju, da tožena stranka ni dokazala, da naj bi s kršitvijo nastala kakršnakoli škoda, moralo upoštevati, da gre za dejanje majhnega pomena in bi moralo tožnikovemu zahtevku ugoditi. Pritožitelj je še navajal, da je sodna praksa že zavzela stališče, da morajo biti tako imenovane kvalifikatorne okoliščine in tudi oteževalne okoliščine ugotovljene pred disciplinskimi organi delodajalca ter da jih v sodnem postopku ni dopustno ugotavljati, saj bi slednje predstavljalo škodo za delavca, kar je po veljavnem pravu prepovedano.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da se tožnik neutemeljeno sklicuje, da v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedena konkretna kršitev in da ni časovno ter krajevno opredeljena. Dejstvo je namreč, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu dejanje, ki ga je očitala tožniku natančno opisala v izreku in še podrobneje v obrazložitvi sklepa. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka zamudila 15 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka pravilno štela 15 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od dneva odvzema prostosti tožniku, torej od 5. 7. 2007. Po novem ZDR je izredna odpoved, zlasti iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR možna šele, ko se ugotovi tudi delavčev subjektivni odnos do kršitve, saj šele tedaj lahko delodajalec oceni, ali so pogoji za izredno odpoved izpolnjeni ali ne. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na sodno prakso in sicer sodbi VS RS opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006 in opr. št. VIII Ips 345/2006 z dne 29. 5. 2007, kjer je Vrhovno sodišče RS navedlo, da mora delodajalec po določbi 2. odstavka 110. člena ZDR zaradi kršitev, ki imajo znake kaznivega dejanja, podati izredno odpoved v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev in storilca, pri čemer je vprašanje, kdaj je delodajalec izvedel za storilca, dejansko vprašanje. Prav tako so po mnenju tožene stranke neutemeljene pritožbene navedbe, da se je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot tudi napadena sodba ne moreta preizkusiti, iz naslova pravilne in zakonite uvedbe disciplinskega postopka pri delodajalcu. Dejstvo je namreč, da zoper tožnika ni bil uveden disciplinski postopek, saj uvedba disciplinskega postopka ni določena kot pogoj za uporabo instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožene stranke so tudi neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče nepravilno zaključilo, da naj bi tožena stranka dokazala, da je izredna odpoved utemeljena iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Dejstvo je namreč, da je tožnik ravnal v nasprotju z določbo 148. člena Zakona o kazenskem postopku, pri čemer je sam priznal, da je vedel kakšne so njegove dolžnosti v primeru, ko izve za kaznivo dejanje. Prav tako Zakon o policiji določa naloge, ki jih ima policist in sicer med drugim tudi varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanje, odkrivanje in prikazovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanj in prejemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov drugih, iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom ter zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivega dejanja. Samo dejstvo, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja izrecen datum kdaj bi naj tožena stranka izvedela za kaznivo dejanje izsiljevanja, še ne pomeni, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, s čimer bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Popolnoma neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati tako olajševalne kot oteževalne okoliščine, na podlagi katerih bi ugotovila pogoje za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izenačena z disciplinskim postopkom po starem Zakonu o delovnih razmerjih. Tožena stranka je ugotovila, da je ravnanje tožnika tako hudo, da ga ne more šteti za dejanje majhnega pomena, saj bi se javni uslužbenec kot policist namreč moral zavedati, da je dolžan tako v prostem, kot v službenem času, ravnati v skladu s predpisi, saj kot policist predstavlja organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami določeno ravno varovanje življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi ter preprečevanje in odkrivanje storilcev kaznivega dejanja in prekrškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava, poleg tega pa še na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je v sodbi nazorno in dosledno povzelo zaključilo, da je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti, s tem, ko je bil seznanjen z kaznivim dejanjem, ki se je preganjalo po uradni dolžnosti ter ni obvestil pristojne policijske enote, da bi lahko uvedla predkazenski postopek. Takšno ravnanje materialno škoduje interesom delodajalca, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakon o policiji (Ur. l. RS, št. 107/2006 – UPB6; ZPol) v 30. členu med drugim določa, da je policist dolžan ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega ravnanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi. Tožnik kot policisti bi se torej moral zavedati, da so na podlagi 3. člena ZPol policisti tisti, ki morajo varovati življenje, osebno varnost in premoženje ljudi ter preprečevati, odkrivati in preiskovati kazniva dejanja in prekrške, odkrivati in prejemati storilce kaznivih dejanj in prekrškov. Torej policisti kot javni uslužbenci morajo vedno ravnati tako, da ohranijo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovito opravljanje javnih nalog.

Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja. Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Po tej določbi se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje je oprta na prepričljive izpovedi prič R.B., P.P., D.P. in U.A., ki so izpovedale, da tožnik ni prijavil kaznivega dejanja izsiljevanja na Policijski postaji ..., prav tako kaznivega dejanja ni prijavil U.G. in da so se s tožnikom o kaznivem dejanju pogovarjali le informativno. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik v času zaznave oziroma suma storitve kaznivega dejanja na škodo U.G., ni bil v službi in je zato o kaznivem dejanju dejansko izvedel kot civilna oseba ter zato ni mogoče uporabiti Zakona o policiji in Zakona o javnih uslužbencih za tožnika, v času, ko ne opravlja del in nalog policista. Tožnik je ravnal v nasprotju z določbo 148. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami), ki določa, kaj vse mora policist ukreniti kadar ugotovi, da so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Policist mora v vsakem primeru ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilca kaznivega dejanja in da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, ter da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila koristiti za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Prav tako 30. člen Zakona o policiji določa, da so policisti dolžni ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi zakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi. Torej je dolžan policist, ob vsakem času, torej tudi takrat, kadar ni v službi, preprečevati nezakonita ravnanja. Tudi iz izjave tožnika in priče B.R. izhaja, da je tožnik bil seznanjen z načinom dela in da se je tudi zavedal kakšne so njegove dolžnosti v primeru odkritja kaznivih dejanj.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka pred izdajo odpovedi ni ugotavljala, v skladu s 178. členom ZDR, stopnje krivde oziroma pomembne subjektivne in objektivne okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena in individualne lastnosti delavca. Povsem zmotna je pritožbena trditev, da bi tožena stranka morala zoper tožnika uvesti disciplinski postopek in v disciplinskem postopku ugotavljati kvalifikatorne okoliščine, katerih ugotovitev bi bila pogoj za izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZDR iz leta 2002 je povsem drugače uredil vprašanje disciplinskega postopka in v kolikor delavec huje krši pogodbene ali druge obveznosti je to razlog za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V disciplinskem postopku, ki je tako dejansko prihranjen za lažje kršitve, pa ima delodajalec na voljo le opomin ali druge disciplinske sankcije, kot so npr. denarna kazen ali odvzem bonitet, zato ni mogoče disciplinskega postopka primerjati z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da glede na dejstvo, da toženi stranki z očitano kršitvijo ni nastala nobena škoda, ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bi sodišče tožnikovo dejanje moralo šteti kot dejanje majhnega pomena. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in podana iz utemeljenih razlogov, saj je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in pri tem mu je mogoče očitati naklep, saj se je tožnik zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti. Dejstvo, da tožnik po tem, ko je bil seznanjen, da obstaja sum kaznivega dejanja, o tem ni sprožil nadaljnjih uradnih postopkov, ampak se je reševanja lotil sam, je ravnal v nasprotju z 31. in 32. členom ZDR, ki določata, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, ob upoštevanju zahtev in navodil delodajalca, v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik pa je s svojim ravnanjem kršil tudi 35. člen ZDR, ki določa, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pri tem gre za prepoved škodljivega ravnanja tako v službi, kot tudi izven službe. Tožnik je s svojim ravnanjem tudi kršil določbe Kodeksa policijske etike, ki določa, da mora policist varovati in utrjevati ugled policije, tako pri opravljanju uradnih nalog, kot tudi v zasebnem življenju. V skladu s 3. členom ZPol pa morajo policisti kot javni uslužbenci tudi ravnati tako, da ohranijo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog.

Prav tako je neutemeljen očitek pritožbe, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega 15 dnevnega roka in je zato nezakonita. ZDR v 2. odstavku 110. člena določa, da mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je U.G. tožniku izročil 8.500,00 EUR, na parkirišču pred trgovino H.N. dne 5. 7. 2007 in ob predaji denarja so tožnika nato aretirali pooblaščeni delavci policije in mu odredili pridržanje, do privedbe k preiskovalnemu sodniku. Tožena stranka je pravilno štela 15 dnevni rok od tega datuma in sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v zakonskem roku.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo..

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot to določa 154. člen ZPP, sam krije stroške pritožbenega postopka.