Jedro

Tudi pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženca je treba izhajati iz temeljnih načel obligacijskega prava: načela vestnosti in poštenja, prepovedi povzročanja škode, načela, da mora stranka v obligacijskem razmerju ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je toženec tožniku odškodninsko odgovoren za škodo, nastalo tožniku zaradi izginotja spalničnega pohištva, hladilnika in lesenih polic in zaradi odstranitve 14,92 m2 parketa, kar vse je bilo ob sklenitvi najemne pogodbe pravdnih strank za hišo in ob toženčevem prevzemu hiše dejansko v hiši in za katere zahteva tožnik s tožbenim zahtevkom od toženca odškodnino.

Toženec je zoper takšno vmesno sodbo vložil pravočasno pritožbo. V njej uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da je pohištvo, ki je predmet spora, spravil v garažo in je o tem tudi obvestil tožnika. Prepričan je bil, da je pohištvo tožnik odpeljal sam, saj ga po približno tednu dni v garaži ni bilo več. Toženec na podstrešje določenih delov razstavljenega pohištva sploh ne bi mogel spraviti. Prilaga izjavo že zaslišane priče M. N., ki je bil angažiran v konkretni zadevi kot cenilec in ki se je po pogovoru s tožencem spomnil, kaj sta se dejansko toženec in tožnik pogovarjala.

Meni, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno ponovno zaslišati M. N. in po potrebi napraviti soočenje s tožencem in tožnikom. Za ugotovitev dejanskega stanja bi bil potreben tudi ogled hiše, zlasti, da bi se ugotovilo dejstvo ali bi toženec sploh lahko izpolnil naročilo tožnika, da naj pohištvo spravi na podstrešje. Sicer pa poudarja, da so bile police za ozimnico v kleti in hrastov parket v tako slabem stanju, da niso predstavljali nikakršne vrednosti več.

Toženec je tožniku opravil koristno delo, saj mu je pospravil celotno hišo, pojavi pa se tudi vprašanje, kdo je odstranjen parket in razsekane lesene police odpeljal oziroma pokuril. Toženec meni, da je tožnik sam porabil odstranjeni neuporabni parket in razsekane police za kurjavo. Nadalje opozarja, da je ugotovitev sodišča, da je tožnik prvič ugotovil, da omenjenega pohištva in opreme ni več v hiši, ko je v letu 1990 prenehalo najemno razmerje, zmotna. Tožnik je imel vseskozi ključ hiše, ki jo je oddal v najem. Večkrat je bil v hiši, nenazadnje je prišel tudi po najemnino za leta 1988, 1989 in 1990. Tudi sam tožnik je na obravnavi izjavil, da jeseni 1987 ni prišel k tožencu z namenom, da odpelje pohištvo, pač pa povprašat, kje se pohištvo nahaja. Nerazčiščeno je zato, kdaj je tožnik zvedel oziroma ugotovil, da pohištva ni več. Zato je toženec tudi ugovarjal zastaranje zahtevka. Napačna je obrazložitev v izpodbijani sodbi, da je bila dolžnost najemnika varovati v najem vzeto stvar in da bi jo moral po prenehanju najema vrniti nepoškodovano tožniku, saj pohištvo ni bilo predmet najemnega razmerja. Toženec predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeno očita toženec v pritožbi prvostopnemu sodišču, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Po mnenju pritožbenega sodišča je bistveno za odločitev o toženčevi odškodninski odgovornosti napram tožniku dejstvo, ali je toženec poskrbel za ustrezno hrambo predmetov, ki so ob toženčevem prevzemu hiše v posest dejansko še bili v hiši, čeprav niso bili predmet najema. Med pravdnima strankama ni sporno, da so bili predmeti, za katere zahteva tožnik od toženca odškodnino, ob podpisu najemne pogodbe pravdnih strank in ob toženčevem prevzemu hiše v posest, dejansko v hiši. Prvo sodišče je ugotovilo na osnovi toženčeve lastne izpovedbe, da je sam razstavil pohištvo iz spalnice na posamezne elemente in vse skupaj spravil v garažo, garažnih vrat pa ni zaklenil, ker nobeden od ključev, kot je izpovedal, ki jih je dobil od tožnika, ni ustrezal ključavnici na garažnih vratih. Ugotovilo je nadalje, prav tako na osnovi toženčeve lastne izpovedbe, da je toženec zamenjal ključavnico na garažnih vratih nekaj pred prvim majem, preden se je vselil v hišo. Toženec je torej točno vedel, da je shranil pohištvo v garažo, ki je ni bilo mogoče zakleniti in ki je bila torej nezaklenjena. Ni pomislekov v ugotovitve prvega sodišča, da je toženec s takim ravnanjem kršil načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), načelo prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR) in da ni ravnal v skladu z običajno skrbnostjo, ki se zahteva od dobrega gospodarja (prvi odstavek 18. člena ZOR). Pritožbeno sodišče se torej strinja s stališčem prvega sodišča, da bi toženec mogel in moral poskrbeti za ustreznejšo hrambo pohištva in bi s tem možnost za odtujitev pohištva bistveno zmanjšal. Dokazna ocena prvega sodišča, da je tožnik zahteval od toženca naj pohištvo in opremo shrani na podstrešju stanovanjske hiše, je sicer prepričljiva. V izpovedbi priče Kovača je imelo prvo sodišče oporo za tak svoj zaključek. Priča je namreč kuhinjsko pohištvo, ki je bilo tudi še v hiši, odpeljal k tožniku, tedaj pa naj bi tožnik priči naročil, naj obvesti toženca, da naj ostalo pohištvo, ki ga ne potrebuje, shrani na podstrešju.

Dejstvo je, da toženec preostalih predmetov, ki so ostali v hiši, ni pošiljal k tožniku v V., kar dejansko potrjuje, da je tožnikovo naročilo, posredovano s strani, sprejel in bi torej lahko ravnal v skladu z njim. Toženec sicer v pritožbi prilaga izjavo M. N., kateri naj bi se naknadno spomnil, da sta se toženec in tožnik ob podpisu najemne pogodbe pogovarjala o izpraznitvi in čiščenju hiše in da je tedaj tožnik rekel tožencu naj vse stvari in tudi pohištvo spravi v garažo. Vendar pritožbeno sodišče meni, da dodatno zaslišanje M. N., četudi bi izpovedal tako, kot je razvidno iz njegove priložene izjave, ne bi moglo pretehtati v prid toženčevemu stališču ob oceni vseh ostalih izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče pa končno tudi meni, da četudi bi dejansko ne bilo mogoče spraviti pohištva na podstrešje, kar zatrjuje toženec (predlagani ogled zato po oceni pritožbenega sodišča sicer ni potreben, glede na spodaj obrazloženo), in četudi bi res tožnik rekel tožencu naj pohištvo shrani v garažo, glede na to, da garažnih vrat ni bilo mogoče zakleniti, zgolj toženčevo obvestilo tožniku naj odpelje pohištvo in opremo, ne razbremeni toženca dolžnosti zavarovanja shranjenih predmetov na tak način, da ne bi bil mogoč neoviran dostop do teh predmetov vsakomur.

Toženec torej nedvomno ni shranil tožnikovega pohištva kot dober gospodar in v ta namen ni ukrenil vsega, kar bi moral storiti, da tožnik ne bi pretrpel škode, ne glede na to, da pohištvo ni bilo predmet najemnega razmerja.

Ni pa tudi pomislekov, da je toženčev ugovor zastaranja neutemeljen.

Četudi je tožnik dejansko prišel že jeseni 1987 vprašat, kje se nahaja pohištvo, kajti tožnik je tožbo vložil že 2.4.1990 in torej triletni zastaralni rok v nobenem primeru še ni mogel preteči (376. člen ZOR).

Toženec v pritožbi izrecno opozarja, da so bile police za ozimnico v kleti in hrastov parket v tako slabem stanju, da niso predstavljali nikakršne vrednosti več. Vendar, četudi bi vse to držalo, je treba pritrditi stališču prvega sodišča, da je bila presoja ali imajo parket in police še kakšno vrednost ali ne, v pristojnosti tožnika.

Zato bi moral toženec glede razpolaganja z odstranjenim parketom in glede polic postopati po nalogu tožnika. Ker tako ni ravnal, je tožniku odškodninsko odgovoren za izginuli parket in police. Prav nobenih dokazov pa ni toženec ponudil za svoje trditve, da je vse to tožnik pokuril. Po vsem obrazloženem torej uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prvostopno sodišče pa v postopku in v sodbi tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP). Vse pritožbene navedbe so neutemeljene in s tem je neutemeljena pritožba v celoti. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in hkrati potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).