Jedro

Glede na odločilna dejstva je treba pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da bi toženec kot najemnik tožnikove hiše moral s premičninami, ki niso bile predmet najema (pohištvom spalnice, policami v kleti in hladilnikom), ravnati s takšno skrbnostjo, kakršno je v takem primeru treba pričakovati od najemnika nepremičnine v enakem položaju. Pritrditi pa je treba tudi presoji, da toženec ni ravnal s takšno skrbnostjo in da je zato odškodninsko odgovoren za "izginotje teh predmetov".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano vmesno sodbo ugotovilo, da je podana toženčeva odškodninska odgovornost za škodo, ki jo uveljavlja tožnik. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po določbah 390. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakonom o valorizaciji denarnih kazni itd., Uradni list RS 55/92), je tožnik na vročeno revizijo odgovoril in meni, da ni utemeljena, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija se formalno sicer sklicuje na kršitve iz 1. in 2. točke 1. odst. 385. člena ZPP, vsebinsko opredeljeno pa zatrjuje le, da so navedbe v zapisnikih v nasprotju z navedbami v obeh sodbah glede odločilnih dejstev. Vendar pa tudi ta očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP) ni tako konkretiziran, kakor terja za revizijo 386. člen ZPP, in ga zato ni mogoče vsebinsko obravnavati. V povezavi z drugimi revizijskimi navedbami se za pravkar obravnavani revizijski razlog izkaže, da gre v resnici za toženčevo nezadovoljstvo z oceno izvedenih dokazov in nanjo oprtimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, sprejetimi na drugi stopnji za dejansko podlago izpodbijane sodbe. Toda revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odst. 385. člena ZPP). Zato tudi ni treba odgovarjati na nadaljnje revizijske razloge, ki se neposredno ukvarjajo z grajo dokazne ocene in dejanske podlage sodbe - torej na toženčevo sklicevanje na izpovedi pravdnih strank in prič ter na pismeno izjavo izvedenca; na navedbe o dimenzijah vhoda na podstrešje tožnikove hiše; na navedbo o tožnikovem dopuščanju, da je imel hišni ključ tudi prejšnji najemnik. Na upoštevni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava se nanaša dejansko le revizijska navedba, da pohištvo ni bilo predmet najemne pogodbe in da je bil zato tožnik sam dolžan varno spraviti pohištvo. S takim razlogom utemeljena graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena, temu revizijskemu razlogu pa tudi pri uradnem preskusu (386. člen ZPP) ni mogoče pritrditi, glede na ugotovljena dejstva.

V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da pohištvo spalnice ni bilo predmet najema po najemni pogodbi pravdnih strank. Toda ugotovljeno je tudi, da je to pohištvo ob toženčevem prevzemu posesti bilo v najeti hiši, prav tako kot so bile v njeni kleti tožnikove lesene police in hladilnik. Za vse te premičnine je nadalje glede toženčevega ravnanja ugotovljeno: da je tožnikovo pohištvo postavil v nezaklenjeno garažo in se nato zanj ni več menil, le tožnika je obvestil o tem; da od tožnika sicer ni dobil ključa garaže, je pa zamenjal ključavnico garaže takoj, ko se je v hišo vselil; da je imel za varnejšo hrambo pohištva na razpolago podstrešje iste hiše; da ni storil ničesar za zavarovanje in varno hrambo hladilnika in polic. Končno je glede parketa, katerega je v eni izmed sob najete hiše toženec odstranil, ugotovljeno, da je po pogodbi sicer imel pravico zamenjati pod, a ga je toženec dal odpeljati v smeti, ne da bi dovoljenje za to dobil od tožnika.

Glede na pravkar povzeta odločilna dejstva je treba pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da bi toženec kot najemnik tožnikove hiše moral s premičninami, ki niso bile predmet najema (pohištvom spalnice, policami v kleti in hladilnikom), ravnati s takšno skrbnostjo, kakršno je v takem primeru treba pričakovati od najemnika nepremičnine v enakem položaju. Pritrditi pa je treba tudi presoji, da toženec ni ravnal s takšno skrbnostjo in da je zato odškodninsko odgovoren za "izginotje teh predmetov", kakor je sodišče prve stopnje opredelilo ugotovljeno dejansko okoliščino, da tožnik teh premičnin ni našel, ko jih je hotel prevzeti (zaradi česar je po njegovi prijavi glede pohištva zadevo raziskovala tudi policija). Prav tako je končno treba pritrditi presoji, da je podana toženčeva odškodninska odgovornost za izgubo (preostale) vrednosti odstranjenega parketa - pri čemer za izpodbijano vmesno sodbo v tem delu zadošča ugotovitev, da bi bilo ta odstranjeni parket mogoče uporabiti vsaj za kurivo, kar pomeni, da ni bil popolnoma brez vrednosti.

Pravne opredelitve te presoje v izpodbijani sodbi z določbami splošnih načel, tj. določbami 12., 16. in 18. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ 29/78-57/89, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I), s katero se revizija ne ukvarja, pri uradnem preskusu izpodbijane sodbe ni mogoče šteti za zgrešeno. Revizijsko sodišče ob ugotovljenih dejstvih nima pomislekov niti glede uporabe 376. člena ZOR, katere revizija prav tako ne graja, čeprav je bil na tej podlagi zavrnjen toženčev ugovor, da je tožbeni zahtevek zastaran.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.