Jedro

V okoliščinah konkretnega primera, upoštevaje predvsem, da so bili skoki iz višine na blazino organizirani v sklopu množične prireditve ("Večerov piknik"), da je tega dne bilo izvedenih "več kot 300 skokov" in da se je poškodovala zgolj tožnica, takšen rekvizit pa je namenjen množični uporabi, torej brez posebnih omejitev pri uporabnikih in za zabavo, pri katerem je tudi statistična verjetnost nastanka poškodbe zelo majhna, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zavarovanka toženke ni odgovorna za tožničino poškodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 25.600,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2015 do plačila ter plačilo pravdnih stroškov (tč. I. izreka). Tožnici je naložilo 587,40 € pravdnih stroškov toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. II. izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnica in sicer iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v že pravnomočnem delu 5.620,00 €. Isto kršitev uveljavlja tudi zato, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o objektivni odgovornosti oz. se zgolj sklicuje na razloge iz sklepa VSMB z dne 12.12.2017. V zvezi s to vrsto odgovornosti nato poudarja določena dejstva in razlaga, katera so oz. niso dokazana oz. nesporna ter razlaga pojem „nevarna dejavnost“. Posebej omenja odločitev VSRS II Ips 249/2012 ter utemeljuje stališče, da v tem primeru ni razlogov za odstop od sodne prakse. Obsežno pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju krivdne odgovornosti zavarovanca toženke. Pri tem ponavlja podane trditve in očita sodišču prve stopnje bodisi zmotno dokazno oceno; kršitev iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, ker ni razlogov glede izpovedb prič in tožnice, ki so izpovedovali drugače; pojasnjuje, zakaj ni utemeljeno sklicevanje na sodbo VSRS II Ips 291/2012; posebej graja tudi dokazno oceno glede višine, iz katere je bil izveden skok ter se opredeljuje do očitka tožnici, da ni upoštevala navodil pri skoku. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba pravilno opozarja, da zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zajema tudi del izreka, ki je že pravnomočen po sklepu sodišča druge stopnje z dne 12.12.2017 (5.400,00 €), vendar zmotno meni, da gre za kršitev iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Ker to kršitev oz. pritožbeni razlog v pritožbi uveljavlja večkrat, sodišče druge stopnje na tem mestu pojasnjuje, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s to kršitvijo. Slednja je tudi sicer del uradnega preizkusa. Njeno osnovno izhodišče (zakonski dejanski stan) je, da vsebuje takšne pomanjkljivosti, ki objektivno onemogočajo njen preizkus. Ta predpostavka vsebuje čisti funkcionalni kriterij, ki se mu podrejajo vse tiste kršitve, ki so ovira (vzrok) preizkusa sodbe. Prav po tem se tovrstne kršitve ločujejo od drugih. Tako npr. ne gre za tovrstno procesno kršitev, če sodišče prve stopnje, zaradi razlage materialnega prava, v sodbo ne vključi vseh dejstev1. Procesni položaj, ki ga pritožba graja, zato ne sodi med obravnavano kršitev. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ponovno delno zavrnilo dajatveni tožbeni zahtevek na plačilo, takšen izrek pa ni dajatvena sodna odločba, ki bi bila izvršljiva. Nastali procesni položaj zato ne sodi niti med kršitve iz 12. tč. drugega odst. 339. člena ZPP.

7. Pravica do obrazložene sodne odločbe je upravičenje, ki izhaja tako iz 5. člena ZPP, ima pa tudi ustavnopravni temelj in sicer v upravičenjih, ki sodijo v 22. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, v 21. tč. obrazložitve zapisalo, da se:“...v celoti sklicuje na obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 12.12.2017, opr. št. I Cp 874/2017, ki je obrazložilo, da zavarovanec tožene stranke ni objektivno odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka.“. V sodni (in ustavnopravni) praksi je uveljavljena razlaga, da je dopustno, da je odločitev instančnega sodišča manj obsežna (nižja) v primerih, ko pritrjuje razlogom nižjega sodišča, slednji pa so obširni, torej takšni, da je z njimi že to sodišče odgovorilo na vse bistvene, argumentirane, razumne (in procesno pravilno uveljavljane) navedbe, stranka pa v pravnem sredstvu tudi ne navaja ničesar (utemeljeno) novega2. V obravnavani zadevi je položaj obraten - instančno sodišče je obširne razloge o tem, čemu ni podana objektivna odgovornost že podalo in sedaj se nižje sodišče, pri ponovni presoji, sklicuje nanje. Sodišče druge stopnje meni, da je tudi takšen položaj ustavnopravno dopusten. Z vidika omenjenega upravičenja je bistveno to, da so strankine navedbe bile upoštevane, torej slišane in so se sodišča do njih izrecno opredelila in se je torej stranka lahko z njimi seznanila. Tudi sicer je pri presoji ali je postopek ustrezal vsem procesnim upravičenjem, ki jih varuje 22. člen Ustave RS in so združene v besedni zvezi „pošteno sojenje“, potrebno upoštevati postopek kot celoto; del te celote je tudi že citirani sklep sodišča druge stopnje, ki je prav zaradi sklicevanja sodišča prve stopnje nanj, ostal del te celote.

8. Procesni položaj, ko se je torej instančno sodišče že izreklo o materialnopravni razlagi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, nato pa sodišče prve stopnje ponovno odloči, je potrebno torej obravnavati kot del celotnega postopka. Ob tem je potrebno upoštevati, da je potem, ko je sodišče druge stopnje odločilo z navedenim sklepom, v obravnavani zadevi, pri ponovnem pritožbenem preizkusu, potrebno upoštevati spremenjena procesna pravila, ki veljajo v postopku pred sodiščem druge stopnje (novela ZPP-E, ki kot presečni datum, po katerem mora biti izdana odločba sodišča prve stopnje, določa 14.9.2017). Ta pravila so sedaj še zaostrena in omejujejo možnost razveljavitev odločb sodišč prve stopnje. Iz navedenih razlogov bi torej moralo sodišče druge stopnje očitano kršitev materialnega prava3 odpraviti samo.

9. Ker pa, kot je sodišče druge stopnje to že zapisalo v tč. 8. obrazložitve sklepa z dne 12.12.2017, v pravdnem postopku sodišča razlagajo materialno pravo na podlagi pravočasnih trditev o odločilnih dejstvih, ki so bodisi dokazana ali pa se kot taka štejejo (če so priznana, domnevana ali splošno znana), torej na podlagi pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ker pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni del uradnega preizkusa, ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi, mora pred preizkusom pravilne uporabe materialnega prava (tudi uradni preizkus), pritožbo preizkusiti glede pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Med tožnico in zavarovancem toženke je bilo dne 31.8.2013 vzpostavljeno pogodbeno razmerje. Za storitev (skok iz višine na blazino) je tožnica plačala. Pogodbeno pravo je dogovor strank, ki izraža njuno pogodbeno voljo; vsebina medsebojnega dogovora je torej dejstvo in zanj ne velja pravilo iura novit curia. Pogodbeno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga tja (s pravočasnimi navedbami) uvedejo stranke4. Za obravnavani primer je pomembno predvsem vprašanje, ali je zavarovanec toženke poskrbel za primerno, ustrezno varnost udeležencev. Kadar ne obstaja izrecno pravno pravilo, ki to vprašanje ureja ali, kot v obravnavanem primeru, ni izrecnega dogovora o tem, se tovrstna presoja opravi z uporabo splošnega merila protipravnosti (10. člen OZ), ki se konkretizira (vsebinsko napolni) z merilom skrbnosti (6. člen OZ)5. 11. Pritožbene trditve o tem, da je lahko skok izvedel „kdorkoli, brez omejitev, le da je plačal“ ter, da bi morala osebe imeti predhodne izkušnje oz. bi zavarovanec toženke moral „demonstrirati“ kako se pravilno skoči, preden takšni osebi dopusti skok, so neutemeljene. Deloma te trditve ostajajo na nivoju posploševanja in tudi z očitnim pretiravanjem skušajo omajati razloge sodišča prve stopnje. Ali približek števila 300 oseb, ki so kritičnega dne izvedli skok, ustreza pojmu „kdorkoli, brez omejitev“, sodišča ne moremo razumno odgovoriti, lahko pa z gotovostjo zaključimo, da glede tožnice ni bilo prav nobenih trditev o njenem fizičnem in tudi psihičnem stanju, ki bi bila kakorkoli omejitveni dejavnik pri njeni odločitvi, da skok izvede in pri odločitvi organizatorja, da ji tak skok dopusti. Tožnica, kot oseba z opisanimi lastnostmi, je dovolj samostojna, zrela in odgovorna oseba, da lahko oceni tveganja, ki izhajajo iz opisane dejavnosti. O tem, kako je potrebno skočiti, je tožnica dobila ustrezna navodila in to „celo večkrat, zadnjič še tik pred skokom“; pred tem je tudi podpisala pisno izjavo, da je bila z navodili seznanjena (tč. 17. in 18. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje); ker je pred njo skočilo že več ljudi6, in se tudi nihče ni poškodoval, je lahko tudi videla, kako se skok izvede v praksi. Zato ni obstajala dolžnost zavarovanca toženke, da bi tudi s slikovnim gradivom pojasnjeval, kako se skok pravilno izvede ali ga, za tožnico, demonstrira. Ker gre v obravnavanem primeru za, kot je bilo pojasnjeno, individualno presojo razmerja, je povsem nepomembno tudi, ali je tožnica že kdaj prej skočila iz podobne naprave ali ne. Očitno ta okoliščina tudi za tožnico ni bila pomembna, ker sicer pogodbe z zavarovancem toženke tudi ne bi sklenila (ne bi plačala in skočila).

12. Prav ima sodišče prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati bistvenega dejstva, da blazina, na katero je doskočila, ni bila pravilno napolnjena (napihnjena). To je bilo njeno dokazno breme, torej trditve in dokazi, da zavarovanec toženke v tem segmentu skoka (doskok na blazino) ni poskrbel za ustrezno varnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je:“...zavarovanec ves čas skrbel, da je bila blazina dovolj napihnjena in da je imel dva inštruktorja oz. nadzornika, ki sta se med seboj usklajevala in sporazumevala, kdaj je bil varno skočiti....“ (citirano iz tč. 20. obrazložitve); v dokazno oceno je vključilo tudi izpovedbo priče M., v zvezi z izpovedbo:“...da se mu je zdela blazina manj napihnjena.“ (citirano iz tč. 17. obrazložitve):“...da je padla čisto skupaj....da je bila bolj prazna...“ (citirano iz tč. 13. obrazložitve); ali priča A.:“...je bila blazina bolj pri tleh, kar se tiče njene napihnjenosti...“(prav tam). Vendar je v dokazni oceni pojasnilo, kaj je vzrok teh izpovedb, ki so resnične kajti, po vsakem doskoku:“...se je blazina malo spustila, da je lahko oseba po opravljenem skoku zapustila blazino..“ (citirano iz 17. tč. obrazložitve), kot je izpovedala priča K., da ima blazina dva prekata, ki se nenehno polnita s tremi puhalniki in v času, ko mora skakalec po skoku priti z blazine:“...se nato zrak iz blazine malo izpiha“ (povzeto in citirano iz tč. 15. obrazložitve). Ker se pritožba sklicuje tudi na pisno mnenje izvedenca F., lahko sodišče druge stopnje odgovori, da je bilo njegovo mnenje veliko bolj v prid zavarovancu toženke, kot tožnici, kajti njegovo primarno stališče je:“Ker gre za poškodbo po indirektnem mehanizmu, je bila lahko blazina dovolj napihnjena.“ (tč. XII). Sodišče druge stopnje še zgolj dodaja, da se je tožnica tudi strinjala s procesno odločitvijo sodišča prve stopnje, da se dokaz z izvedencem ustrezne stroke „zavrže kot prepozen“ (l. št. 164).

13. Sodišče prve stopnje je glede višine, s katere je tožnica skočila:“...sledilo priči I.K. in A.R., ki sta organizirala skoke in dejansko imata natančnejše podatke glede višine, kot pa tožeča stranka...“ (citirano iz 17. tč. obrazložitve). Ugotovilo je tudi, da je bila možnost skoka iz dveh različnih višin:“...en iz štirih in drugi iz osmih metrov“, glede višine blazine pa:“...ki mora biti med tremi in štirimi metri...“(citirano iz tč. 15. obrazložitve). Na podlagi teh dejstev, je edini logičen zaključek, da se ti podatki nanašajo na višinsko razliko, ki jo je tožnica premagala ob skoku; podatek, da je skočila iz višine „osmih metrov“ je potrebno razumeti torej tako, da gre za razdaljo med robom ploščadi, iz katere je tožnica skočila ter višino blazine, na katero je doskočila.

14. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbi, ki se sklicuje na sodno prakso in sicer odločitev VSRS v zadevi II Ips 249/2012. Dejanske okoliščine iz te sodbe so skope, kajti iz njih izvemo le, da je prostovoljni gasilec v okviru vaje, skočil iz „višine 15 m“. Že zgolj pri razlagi te besede lahko pride do enakih pomislekov, kot izhajajo iz prejšnje točke obrazložitve. Zato med tem primerom in obravnavano zadevo ne moremo zaključiti, da gre za „bistveno enako dejansko stanje“, ki bi ga morali zato obravnavati enako. Razen tega pa obstoj ene same odločitve praviloma ne more pomeniti, da je dosežen standard „ustaljene sodne prakse“.

15. Primerjava okoliščin v obravnavani zadevi s športnimi aktivnostmi v svojem izhodišču ni napačna. Sodba VSRS, ki jo je citiralo sodišče prve stopnje (II Ips 291/2012) v poudarjenem jedru, obravnava vprašanje razlage materialnega prava v zvezi z varnostnimi zahtevami, zato so ta načelna izhodišča v materialnopravnem smislu uporabna tudi v tej zadevi7. 16. Pritožba mestoma tudi zmotno enači dejstva in pravo. Sklepanje o tem, ali lahko pri cca 300 izvedenih skokih in eni poškodbi, zaključimo o tem ali je statistična verjetnost nastanka poškodbe večja ali manjša, ni dejanske narave. Sodi namreč v zakonski dejanski stan, torej materialno pravo, ki pa ga je, zaradi pomenske odprtosti, potrebno določiti, glede na okoliščine konkretnega primera. Z vidika vprašanja objektivne odgovornosti sodi v pojem „večje škodne nevarnosti za okolico“, ki se lahko uporabi tudi za primer, ko ima pogodbeno izpolnitveno ravnanje takšne značilnosti.

17. Sodišče druge stopnje torej ugotavlja, da vse tiste pritožbene navedbe, ki sodijo v pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in so izrecno in jasno uveljavljane, niso podane. Na takšno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer v obravnavani zadevi ni bistveno, da je kot izhodišče razlage vzelo zakonsko pravo, 131. člen OZ, ne pa pogodbeni temelj. V tč. 11. obrazložitve je namreč pravilno razložilo metode konkretizacije zakonskega dejanskega stanja, sodišče druge stopnje pa jih je dopolnilo v tej sodbi. Kot je bilo napovedano v tč. 8. obrazložitve te sodbe, in zgolj za primer, če razlaga sodišča druge stopnje v zvezi z upravičenjem do obrazložitve sodbe odločbe ne bi bila pravilna, sodišče druge stopnje dopolnjuje razloge sodišča prve stopnje v zvezi z neobstojem objektivne odgovornosti z razlogi iz sklepa z dne 12.12.2017: „Sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje, glede na okoliščine konkretnega primera (trditve o dejstvih) zmotno uporabilo materialno pravo in, da v obravnavanem primeru, odgovornost zavarovanca toženke ni objektivna. Pri razlagi citirane določbe je potrebno upoštevati, da je objektivna odgovornost izjema in ne pravilo; da je utemeljena le takrat, ko imamo opravka s stvarmi ali dejavnostmi, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča posledice; da podlaga te odgovornosti niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihove uporabe ali opravljanja, niso pa nevarne že same po sebi; zato tudi ni možno utemeljevati obstoj odškodninske obveznosti po obeh vrstah odgovornosti.

Kot je bilo v tč. 8. obrazložitve tega sklepa pojasnjeno, so del dejanske podlage tudi trditve strank, ki so bile pravočasno zatrjevane, a jih sodišče prve stopnje ni uvrstilo med odločilna dejstva (ostala so prezrta). V tem primeru so takšne okoliščine, da je bilo skakanje organizirano v sklopu množične prireditve („Večerov piknik“) in da je tega dne bilo izvedenih „več kot 300 skokov“ in, da se je poškodovala zgolj tožnica. Takšen rekvizit, kot pravilno tudi poudarja pritožba toženke, namenjen množični uporabi, torej brez posebnih omejitev pri uporabnikih in za zabavo; pri katerem je tudi statistična verjetnost nastanka poškodbe zelo majhna, ne ustreza citiranemu pravnemu standardu iz drugega odst. 131. člena OZ. Sodišče prve stopnje je zmotno okoliščine obravnavanega primera primerjalo z okoliščinami iz zadeve II Ips 249/2012. V tej zadevi namreč ni šlo za množično uporabo blazine kot doskočišča (torej ne v namene za zabavo, temveč za reševalno vajo); skok je bil izveden iz višine 15 m; zato tudi obrazložitev te odločbe poudarja:“...saj pri vsakem skoku s take višine obstaja določeno tveganje za nastanek poškodbe.“. Pritožba toženke ima prav, da je med tožnico in njenim zavarovancem nastalo pogodbeno razmerje, in tudi iz takšnega razmerja (predmeta pogodbene obveznosti oz. izpolnitvenega ravnanja) lahko izvira objektivna odgovornost pogodbenika, vendar ne v obravnavanem primeru.“.

18. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 Glej podrobneje Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 306-311. 2 Med novejšimi glej Up-489/15 z dne 6.6.2018. 3 Pojasnjeno je že bilo, da če sodišče prve stopnje zaradi razlage materialnega prava ne ugotavlja tistih dejstev, ki po njegovem materialnopravnem naziranju niso odločilna, in zato sodba ne vsebuje odločilnih dejstev (ki so odločilna po mnenju sodišča druge stopnje) ne gre za bistveno kršitev iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. 4 Sodba VSRS II Ips 50/2010 z dne 14.7.2011. 5 Kranjc V., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 100; VSRS Sklep II Ips 46/2016 z dne 1.2.2018. 6 Iz listin, ki jih je dokazno ocenilo sodišče prve stopnje izhaja, da so bili skoki organizirani v času od 10. do 20. ure (A5), tožnica pa se je poškodovala ob 15. uri (A6). 7 „Presoja, ali bi moral organizator treninga konkretne športne aktivnosti izvajati ukrepe za zagotovitev varnosti udeležencev treninga, je tako odvisna od ocene, kakšne nevarnosti so povezane z izvajanjem te aktivnosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb pri tem. Organizator mora poskrbeti predvsem za varnostne ukrepe proti tistim nevarnostim, ki presegajo običajno tveganje, ki je povezano z izvajanjem posamezne športne dejavnosti in ki udeležencem niso brez nadaljnjega razvidne oziroma se jim lahko izognejo.“.