Jedro

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah OZ oz. ZOR ni pravno priznana škoda, temveč jo je priznal šele ZVPSBNO.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval 3.338,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 do plačila, zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se je od primarnega razlikoval le glede obrestnega dela. Tožnik je zahteval odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in zaradi kršitve enakosti pred zakonom.

Zoper sodbo se z obsežnimi razlogi pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, popolno je ugotovljeno dejansko stanje in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Ker se zahtevek nanaša na postopek, ki je bil končan pred 1.1.2007, torej pred uveljavitvijo Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da določbe tega zakona v konkretni zadevi ne pridejo v poštev, pač pa je treba uporabiti splošna pravila civilnega prava o škodi in odškodnini v skladu z Obligacijskim zakonikom – OZ. Sodišče prve stopnje je štelo, da je zato treba ugotavljati vse elemente odškodninske odgovornosti. Štelo je, da je pravica do sojenja v razumnem roku osebnostna pravica, duševne bolečine zaradi kršenja te pravice pa pravno priznana škoda. Ugotovilo je, da ravnanje Delovnega in socialnega sodišča v Kranju ni bilo protipravno. Tako torej tega elementa ni ugotovilo, zato tudi ni ugotovilo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ugotovilo je tudi, da pravica do učinkovitega pravnega sredstva ni bila kršena, saj so bila tožniku vsa pravna sredstva na razpolago. Če naj bi bila ta kršitev v dolgotrajnosti postopka, pa gre za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. V zvezi z zatrjevano kršitvijo enakosti pred zakonom pa je ugotovilo, da tožnik niti ni vedel, da ni bil obravnavan enako kot drugi, zato mu ta škoda ni mogla nastati.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo na podoben način in s podobnimi razlogi že odločeno v najmanj dveh primerljivih zadevah (sodba VSL II Cp 4236/2008 in VSL II Cp 861/2009). V obeh primerih je bilo ugotovljeno, da bi po splošnih določbah 179. člena OZ tožnika sicer lahko zahtevala odškodnino zaradi duševnih bolečin v zvezi z okrnitvijo osebnostnih pravic, vendar duševne bolečine niso bile dokazane. V obeh primerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

V danes obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v ravnanju Delovnega in socialnega sodišča v Kranju ni bilo protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče sicer sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka v vseh treh postavkah. Na dan izdaje sodbe 19.3.2009 so bili ti razlogi tudi v skladu z do tedaj uveljavljeno sodno prakso, da je glede morebitne odškodninske odgovornosti države treba ugotoviti vse elemente odškodninskega delikta po 1. odstavku 131. člena OZ, upoštevaje tudi določbo 1. odstavka 179. člena OZ v zvezi z duševnimi bolečinami, ki se nanašajo na okrnitev osebnostne pravice. Tožbeni zahtevek v celoti je torej pravilno zavrnjen.

Po izdaji omenjene sodbe pa je Vrhovno sodišče RS 24.6.2009 izdalo dve sodbi, in sicer II Ips 591/2008 in II Ips 305/2009. V obeh je zavzelo izrecno stališče, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v določbah OZ in tudi v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR ni pravno priznana škoda. To škodo je vpeljal šele ZVPSBNO.

Glede na navedeno stališče VS RS, ki je torej strožje od stališča sodišča prve stopnje, ni treba odgovarjati na obširne pritožbene trditve, s katerimi pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba se ne strinja z odločitvijo o pravdnih stroških, češ da tožena stranka ni upravičena do 20 točk nadomestila za končno poročilo stranki. V tem delu je pritožba kontradiktorna oziroma ima zase drugačna merila: Ko gre za stroške tožene, šteje, da ji 20 točk za končno poročilo ne gre. Ko gre za njene lastne stroške, za končno poročilo zahteva 50 točk (list. št. 36) v zvezi s pritožbenimi stroški pa 20 točk za poročilo o prejeti sodbi, 20 točk za poročilo o vloženi pritožbi in 20 točk za poročilo o uspehu pritožbe, skupaj torej 60 točk. Nelogično je torej, zakaj meni, da toženi stranki zahtevanih 20 točk ne gre. Kakor koli že: pritožbeno sodišče nima pomislekov v zvezi s tem, da gre toženi stranki tudi 20 točk za končno poročilo stranki.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.