Jedro

Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja sodnika, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 886.257,37 EUR odškodnine za škodo za katero tožeča stranka zatrjuje, da jo je utrpela, ker je leta 2011 in 2014 na državnozborskih volitvah prejela bistveno nižje število glasov kot bi jih sicer, posledično pa je prejela manj sredstev iz proračuna zaradi tako imenovane „afere“ kar je trikrat neposredno vplivalo na volilni rezultat, ker se je „afera“ pričela pred rednimi volitvami leta 2008, sojenje pa se je pričelo neposredno po tem, ko je bilo jasno, da bodo v letu 2011 predčasne volitve; predsednik tožeče stranke pa je bil na prestajanju zaporne kazni pozvan pred ponovnimi izrednimi volitvami leta 2014 (dne 13. 7. 2014), dne 20. 6. 2014. Tožeča stranka je v posledici opisanih dogodkov na predčasnih volitvah leta 2011 in leta 2014 dobila manj glasov - morala bi jih dobiti vsaj toliko, kot jih je dobila leta 2008. Navaja, da je v posledici, ker je predsednik stranke od 20. 6. 2014 bil na prestajanju zaporne kazni, izredne volitve dne 13. 7. 2014 bojkotiralo večje število volilcev tožeče stranke. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 5.855,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vključno z zahtevkom za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka polemizira s pritožbenimi izvajanji tožeče stranke, ter se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (350/II Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno pravilno uporabilo materialno pravo pri tem pa ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih ali v pritožbi uveljavljanih procesnih pravil. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje v točkah 7 do 19 , v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja: V obravnavani zadevi je že iz postopka na prvi stopnji nesporno, da je bil predsednik tožeče stranke I.J. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 2457/2010 z dne 5. 6. 2013 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril po prvem odstavku 269. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ, zaradi ravnanj, opisanih na str. 4 do 7 navedene sodbe, zaradi česar mu je bila izrečena kazen 2 leti zapora in stranska denarna kazen v višini 37.000,00 EUR, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse; Relevantna dejstva: - Da je bila pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2457/0010 z dne 21. 3. 2014 zavrnjena; - da je bila zahteva za varstvo zakonitosti s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014 zavrnjena; - da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča Up 879/2014-35 z dne 20. 4. 2015 ustavni pritožbi ugodeno in da so bile sodba Vrhovnega sodišča I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2457/2010 z dne 21. 3. 2014 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 2457/2010 z dne 5. 6. 2013, kolikor se nanašajo na predsednika tožeče stranke I.J., razveljavljene, zadeva pa vrnjena Okrajnemu sodišču v Ljubljani (pred drugim sodnikom) v novo odločanje; - da je bil v novem odločanju kazenski postopek zoper predsednika tožeče stranke s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 2457/2010 z dne 4. 9. 2015 ustavljen iz razloga absolutnega zastaranja kazenskega pregona, navedeni sklep pa je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 2457/2010 z dne 25. 11. 2015. Ustavno sodišče je v zadevi št. Up 879/2014-35 svojo odločitev argumentiralo s sledečimi argumenti: - Po prvem odstavku 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanja, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še predej je bilo dejanje storjeno. S to določbo Ustava ureja načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je mednarodni skupnosti priznano tudi kot splošno načelo mednarodnega prava (lex certa). Ustava ga ureja kot materialnopravno jamstvo v kazenskem postopku - kot človekovo pravico, katere spoštovanje naj državi prepreči arbitrarno in samovoljno uporabo kazenskopravne represije zoper posameznika. Kot je navedlo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 16), ta določba Ustave postavlja več pogojev, in sicer: prepoved določenih kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta); prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa); prepoved analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta); prepoved povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia), - svojo odločitev pa je nato Ustavno sodišče RS skrajšano obrazložilo še v tiskovnem sporočilu Ustavnega sodišča glede odločitve v zadevi X. z naslednjimi argumenti: - Ustavno sodišče je v vseh treh odločbah opravilo presojo z vidika prvega odstavka 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu), ki določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Ta določba Ustave je najprej usmerjena k zakonodajalcu: pri opredeljevanju kaznivega dejanja v zakonu mora zakonodajalec povsem jasno razmejiti med ravnanji, ki so kazniva, in tistimi, ki v polje kaznivosti ne spadajo. Posebna jamstva, ki izhajajo iz načela zakonitosti v kazenskem pravu, pa morajo spoštovati tudi sodišča, ko sodijo v konkretnih kazenskih postopkih. Glede teh jamstev je Ustavno sodišče prvič celovito izoblikovalo ustavnopravna stališča, ki jih je nato uporabilo pri presoji v obravnavanih zadevah.

- Načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je kot tako tudi človekova pravica, se nanaša na kazensko materialno pravo, od sodišča pa med drugim zahteva, da mora v opisu kaznivega dejanja konkretizirano navesti vse znake kaznivega dejanja. Za kršitev tega načela bi šlo, če bi v opisu kaznivega dejanja kakšen znak manjkal ali če bi sodišče posamezen znak razložilo tako, da bi s tem širilo polje kaznivosti, ki ga je v zakonu opredelil zakonodajalec. Sodišče ne sme opustiti konkretizacije katerega izmed znakov kaznivega dejanja, tako da iz sodbe ni jasno razvidno, katera ugotovljena dejstva konkretizirajo posamezen zakonski znak kaznivega dejanja. Če konkretizacijo opusti, krši načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Zaradi te opustitve tudi Ustavno sodišče ne more preveriti, ali so bile pri razlagi zakonskih znakov kaznivega dejanja spoštovane zahteve prvega odstavka 28. člena Ustave.

- Pri presoji, ali so sodišča ravnala v skladu z ustavnimi zahtevami, Ustavno sodišče ne preverja, ali so sodišča odločilna dejstva kaznivega dejanja pravilno ugotovila oziroma ali so ta dejstva dokazana. Na dejansko stanje, ugotovljeno pred rednimi sodišči, je Ustavno sodišče vezano.

- V obravnavanih zadevah sta bila pritožnika obsojena za kaznivo dejanje po prvem odstavku 269. člena Kazenskega zakonika (sprejemanje daril za nezakonito posredovanje), pritožnik pa za kaznivo dejanje po prvem odstavku 269.a člena Kazenskega zakonika (dajanje daril za nezakonito posredovanje). Bistvo očitkov vseh pritožnikov v ustavnih pritožbah je bilo, da izvršitvena ravnanja, s katerimi naj bi bila storjena kazniva dejanja, v sodbi v opisu kaznivega dejanja niso konkretizirana. Pri prvih dveh pritožnikih je šlo za vprašanje, ali je v sodbi konkretiziran sprejem (obljube nagrade), pri tretjem pritožniku pa za vprašanje, ali je konkretizirana obljuba (nagrade).

- Ustavno sodišče je v odločbah poudarilo, da sta sprejem (obljube nagrade) oziroma obljuba (nagrade) samostojna znaka kaznivih dejanj, na obstoj katerih ni dopustno avtomatično sklepati iz obstoja drugih znakov kaznivega dejanja. Gre za objektivna znaka kaznivega dejanja, ki pomenita izvršitveno dejanje in ju je mogoče konkretizirati samo z ravnanjem storilca, ki mora biti v zunanjem svetu zaznavno. Komunikacijski način, tj. način sprejema oziroma dajanja obljube ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato je vseeno, na kakšen način je bila obljuba nagrade "dana" ali "sprejeta". Ne glede na to pa mora sodišče v opisu kaznivega dejanja opredeliti, katera so tista v zunanjem svetu zaznavna ravnanja storilca, s katerimi se sprejem oziroma dajanje obljube nagrade izvršuje. Zahteva po konkretizaciji terja, da sodišče opredeli ravnanja storilca, iz katerih je mogoče v okoliščinah danega primera zanesljivo sklepati, da je storilec obljubo nagrade dal oziroma jo je sprejel. Če ravnanja, ki pomenijo neposredno uresničitev sprejema oziroma obljube nagrade, niso zaznana, pa je treba v sodbi konkretizirati ravnanja storilca, ki lahko v okoliščinah danega primera logično in izkustveno zanesljivo utemeljijo, da je bila izražena volja za dajanje obljube nagrade oziroma za njen sprejem.

- Ustavno sodišče je ugotovilo, da že prvostopenjsko sodišče iz vseh ugotovljenih dejstev zgodovinskega dogodka – v katerih resničnost oziroma dokazanost se Ustavno sodišče ne sme spuščati – ni izluščilo tistih dejstev o ravnanju pritožnikov, ki omogočajo zanesljivo sklepanje o obstoju zakonskih znakov "sprejem" oziroma "dajanje" obljube nagrade. Ker sodišče ni ravnalo v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz načela zakonitosti v kazenskem pravu, Višje sodišče in Vrhovno sodišče pa teh kršitev nista odpravili, je Ustavno sodišče vse sodbe razveljavilo zaradi kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave.

- V zadevi pritožnika je Ustavno sodišče ugotovilo tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pri sojenju na Vrhovnem sodišču je namreč sodeloval tudi predsednik Vrhovnega sodišča, ki je v javnem govoru, v katerem se je odzval na napade na sodstvo, kritiziral tudi ravnanje pritožnika. Ustavno sodišče je poudarilo, da ne gre oporekati možnosti predsednika Vrhovnega sodišča, da se kot najvišji predstavnik sodne veje oblasti in vseh sodnikov oglasi v primerih, ko meni, da je treba sodstvo zaščititi pred napadi nanj. Vendar če se pri tem kritično odzove na izjave konkretnega obsojenca, to lahko kasneje pri sojenju vzbudi dvom o videzu njegove nepristranskosti, če sodeluje pri odločanju o njegovem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. Tu ne gre za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti predsednika Vrhovnega sodišča, temveč za ohranjanje videza nepristranskosti sodišča zaradi utrjevanja zaupanja javnosti v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi. Kljub temu, da je navedena okoliščina vzbudila dvom o videzu nepristranskosti sodnega odločanja Vrhovnega sodišča, pri katerem bi sodeloval predsednik Vrhovnega sodišča, občna seja Vrhovnega sodišča ni sprejela njegove izločitve.

6. Vendar pa je potrebno poudariti, da Ustavno sodišče ne preverja, ali so redna sodišča odločilna dejstva kaznivega dejanja pravilno ugotovila oziroma ali so ta dejstva dokazana. Na dejansko stanje ugotovljeno pred rednimi sodišči je Ustavno sodišče vezano. Ustavno sodišče ugotavlja le, ali opis kaznivega dejanja (konkretni dejanski stan, če ga primerjamo z zakonskim dejanskim stanom kaznivega dejanja), vsebuje vse znake kaznivega dejanja. Če kateri izmed njih v njem manjka, gre za kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu1. Načelo zakonitosti v kazenskem postopku pa se nanaša le na sodbe rednih sodišč in ne morebiti na obtožne akte. Kontrola obtožnih aktov je v pristojnosti rednih sodišč, zato se Ustavno sodišče z njihovo presojo ne ukvarja. Prav tako iz vidika ustavne odločbe ni pomembno, ali je opis kaznivega dejanja v celoti vsebovan v izreku, ali pa so posamezna odločilna dejstva konkretizirana v njeni obrazložitvi, ključno je le, da je kaznivo dejanje v sodbi konkretno opisano (več v sodbi Up 879/2014 z dne 20. 4. 2015). Ustavno sodišče je nato v citirani sodbi ugotovilo v točkah 39 do 43 citirane odločbe, da redna sodišča pri razlagi zakonskega znaka sprejem (obljuba nagrade iz prvega odstavka 269. člena KZ) niso upoštevala zahtev iz 28. člena Ustave Republike Slovenije in je bila zato v izpodbijani sodbi I.J. kršena pravica, ki jo Ustava zagotavlja obdolženemu v kazenskemu postopku, zaradi česar je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje tako, da o zadevi odloči drug sodnik Okrajnega sodišča v Ljubljani2. 7. Pritožbena izvajanja v zvezi s sprejemom obljube nagrade po prvem odstavku 269. člena KZ, ki mora biti sklicujoč se na točko 27. odločbe Ustavnega sodišča številka Up 879/2014 z dne 20.4.2015, navzven v zunanjem svetu vidno; ter da iz citirane odločbe izhaja jasna zahteva, da je treba na ravni konkretnega dejanskega stanu opredeliti, katera so tista ravnanja storilca, s katerimi storilec izvršuje prav ta zakonski znak kaznivega dejanja, so relevantna za odločanje v kazenskem postopku zoper storilca kaznivega dejanja, pri čemer je Ustavno sodišče v citirani zadevi Up 879/2014 odločbe v škodo I.J. razveljavilo.

8. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da so bila z zatrjevanjem predsednika tožeče stranke, da zakonski znak sprejem (obljuba nagrade) le ponavlja zakonski znak kaznivega dejanja, ne da bi konkretiziral pritožnikovo ravnanje, ki bi naj pomenilo sprejem (obljube nagrade), ter da so bila s tem soočena vsa sodišča, ki so odločala o utemeljenosti pritožbe zoper pritožnika, prav tako predstavlja dejstva, ki so relevantna za kazenski postopek zoper storilca kaznivega dejanja, pri čemer je zaradi navedenega Ustavno sodišče sodbe nižjih sodišč, s katerimi je odločeno o kazenski odgovornosti I.J., razveljavilo.

9. Za razliko od kazenskih zadev pa se je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ukvarjalo s civilno odgovornostjo tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, pri čemer je pravilno ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke, kljub okoliščini da je Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi kazenske sodbe zoper I.J. razveljavilo, ni podan eden od elementov civilne odgovornosti, to je protipravnost. Tožeča stranka v zvezi z „očitno samovoljnim“ - arbitrarnim ravnanjem vseh sodnikov, ter očitno napačnim odločanjem ter namerno razlago predpisov v nasprotju s sodno prakso (zaradi pristranskosti) le pavšalno navaja, da bi naj sodnik M.Š. rekel, da je odločitev Višjega sodišča v Ljubljani „posledica komande z vrha“, pri čemer ni zatrjevala, kako bi naj slednje vplivalo še na druga dva člana senata Višjega sodišča v Ljubljani, ki je odločalo o pritožbi zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje v kazenski zadevi zoper I.J.. Iz podatkov v spisu namreč sledi, da je bil sodnik M.Š. v obravnavani zadevi predsednik senata, v katerem sta poleg njega sodelovali še višji sodnici M.L. in S.V.A.. Trditve, da bi naj celotni senat ravnal samovoljno in arbitrarno pa so ostale na pavšalni ravni.

10. Okoliščina, da bi naj sodnik B.M. sovražno govoril o I.J., o čemer naj bi bilo govora v listini priloženi pod prilogo A 48 (notarski zapis M.M. in R.M.), pa tudi ne govori o konkretnem vplivu na sojenje v kazenski zadevi v postopku na prvi in drugi stopnji. Prvostopna sodba v kazenski zadevi zoper I.J. je bila izdana že 5. 6. 2013, medtem ko je višje sodišče o pritožbi I.J. odločilo 21. 3. 2014, Ustavno sodišče pa je dne 11. 6. 2014 zavrglo ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 2457/2010 z dne 21. 3. 2014, iz razloga, ker niso bila izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva (razlogi v točki 9 izpodbijane sodbe), medtem ko je Vrhovno sodišče, katerega predsednik je B.M., o zadevi odločalo šele 1. 10. 2014, kar je daleč po izvedenih predčasnih državnozborskih volitvah dne 13. 7. 2014 (pri čemer je bil predsednik tožeče stranke I.J. na prestajanju zaporne kazni pozvan 20. 6. 2014 - razlogi v točki 10 izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje povzema); zaradi česar odločanje na Vrhovnem sodišču na sam potek predčasnih volitev in število udeleženih volilcev na predčasnih volitvah sploh ni moglo več vplivati. Zaradi tega se sodišču prve stopnje o zatrjevanih ravnanjih predsednika B.M., ki jih pritožba ocenjuje kot „očitno pristransko sojenje“ na katerega bi naj direktno vplival B.M., ni bilo potrebno ukvarjati, in je zato ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju R. in M.M., s katerim bi naj tožeča stranka dokazovala „politično diskreditacijo“ I.J. - predsednika tožeče stranke in očiten zli namen oziroma pristranskost vseh sodnikov pri sojenju v kazenski zadevi. Pri tem sodišče druge stopnje še poudarja, da tudi iz pisnih izjav imenovanih prič M.M. in R.M. ne izhaja, s kom bi se naj B.M. pogovarjal o tem, da je potrebno I.J. „sfu...“, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse tiste dokaze, ki so namenjeni dokazovanju njenih trditev.

11. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva niti ugotovitev Ustavnega sodišča, ko je zapisalo „da je bila I.J. kršena tudi ustavno zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člen Ustave RS, ter da so podane okoliščine ki vzbujajo dvom v nepristranskost sojenja“, saj se slednje nanaša na ravnanja sodišča v kazenskem postopku, zaradi katerih je Ustavno sodišče sodbe zoper I.J. razveljavilo.

12. Zgolj sklicevanja tožeče stranke na ustavno odločbo in smiselno pritožbeno zatrjevanje, da so posledično nižja sodišča ravnala protipravno in da so se sodniki pregrešili zoper profesionalne standardne sodniške službe ne zadošča. Ustavno sodišče se o teh okoliščinah v svoji odločbi ni izjasnilo v tej smeri, kot se zavzema pritožba. Sklicevanje na sodno prasko Vrhovnega sodišča III Ips 123/2009 z dne 19. 3. 2011 pa je neustrezno, ker citira sodno prakso, ki govori o odgovornosti države za sistemsko pogojene sodne zaostanke; v obravnavani zadevi pa se zatrjuje očitno samovoljno in arbitrarno ravnanje vseh sodnikov rednih sodišč, ki so zadevo obravnavali v kazenskem postopku, tako v okviru rednih kot izrednih pravnih sredstev. Očitno napačno odločanje ter namerna razlaga predpisov v nasprotju s sodno prakso (pri čemer se pritožba sklicuje na številno sodno prakso, ki se nanaša na kazenski postopek), v nadaljevanju pa očita še, da redno sodišče ni ugotavljalo na primer, ali je sodnik M.Š. res rekel, da je odločitev Višjega sodišča v Ljubljani posledica „komande z vrha“, pri čemer pritožba niti ne vztraja pri zaslišanju omenjenega sodnika, ne zadošča. Tožeča stranka namreč v svoji trditveni podlagi le pavšalno navaja , da so redna sodišča ravnala samovoljno in arbitrarno, s čemer bi naj sodniki grobo kršili sodniško dolžnost. 13. Ključnega pomena v obravnavani zadevi je dejstvo, da je v sodni praksi v zvezi s protipravnostjo sodnika bilo že večkrat zavzeto stališče, da je treba pri presoji protipravnosti ravnanja sodnika izhajati iz same narave sodnikovega dela, zato pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja sodnika, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti (ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona, ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, oziroma, ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti)3. 14. Tako se pokaže, da pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni navedlo razlogov, oziroma ni upoštevalo sodne prakse, ki jo je navajala tožeča stranka4, ni utemeljen. Sodišču prve stopnje se tudi ni bilo potrebno izreči prav o vseh navedbah in trditvah pravdnih strank - tudi tožeče stranke; temveč le za odločbo v predmetni zadevi relevantnih trditvah in dokazih, kar pa je sodišče storilo.

15. Kar zadeva pritožbene navedbe, da bi morala redna sodišča v kazenskem postopku upoštevati opozorila pravnih strokovnjakov, še zlasti mag. M.K., dr. K.J. in dr. M.A., pa sodišče druge stopnje pripominja, da redna sodišča ne sodijo na podlagi morebitnih opozoril oziroma člankov pravnih strokovnjakov, temveč na podlagi podatkov v spisu, s katerimi pravni teoretiki, ki komentirajo sodne odločbe, ne razpolagajo. Zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno navedenih oseb zaslišati v postopku na prvi stopnji, saj ne gre za dokaze, s katerimi bi se dokazovala pravno relevantna dejstva.

16. Tudi ni utemeljena pritožbena graja, da si je državna tožilka dokaze „preprosto izmislila in vložila nezakoniti obtožni akt“, s tem, ko je dne 6. 8. 2010 vložila obtožni predlog. Presoja utemeljenosti obtoženega predloga, po tem, ko je kazenski postopek končan z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ni v pristojnosti pravdnega sodišča, temveč o utemeljenosti obtoženega predloga odloča redno sodišče, ki sodi v kazenskem postopku v okviru rednih in izrednih pravnih sredstev (razlogi v točki 15 izpodbijane sodbe).

17. Glede trditev, da je sodišče v kazenskem postopku z izdajo sodbe zavlačevalo, z odločitvijo v zadevi, pa se tovrstne trditve pokažejo kot neutemeljene; hkrati pa se prav tako nanašajo na okoliščine relevantne v kazenskem postopku, pri čemer tovrstne trditve, in sicer, da bi redno sodišče v kazenskem postopku namenoma zavlačevalo z odločitvijo, tudi niso dokazane.

18. Po povedanem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določil 353. člena ZPP.

19. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo ostala neuspešna, nosi na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama svoje pritožbene stroške.

1 Točka 23 odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-879/2014 z dne 20. 4. 2015. 2 Odločitev je Ustavno sodišče sprejelo soglasno, pritrdilni ločeni mnenji sta dali sodnica dr. J.S., ki se ji je pridružil mag. M.M. in sodnik dr. M.D., sodnik J.Z. pa je bil pri odločanju izločen. 3 Odločba Vrhovnega sodišča RS, v zadevi II Ip 49/2017. 4 Odločba Vrhovnega sodišča RS, v zadevi I Ips 324/2007 se nanaša na kaznivo dejanje po členu 235. KZ RS in govori o vožnji zaradi prevelike hitrosti; odločba v zadevi II Ips 80/2010 pa govori o kaznivem dejanju zlorabe položaja po prvem odstavku 184. člena KZ RS in se nanaša na kršitev spolne nedotakljivosti.