Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: − ali je sodišče druge stopnje zaradi odsotnosti obrazložitve oziroma zaradi pomanjkljive obrazložitve zagrešilo kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, − ali je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo in pomanjkljivo ugotavljalo pravno relevantna dejstva s tem, ko ni upoštevalo pritožbenih razlogov, ki so se nanašali na utemeljevanje, da so odločitve sodišč vseh stopenj, ki so odločala o kazenskem postopku, odstopale od jasnih odločb in dotedanje ustaljene sodne prakse ter da je šlo za grobo kršenje postopka in namerno razlago jasnih predpisov v nasprotju s sodno prakso.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: − ali je sodišče druge stopnje zaradi odsotnosti obrazložitve oziroma zaradi pomanjkljive obrazložitve zagrešilo kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP? − ali je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo in pomanjkljivo ugotavljalo pravno relevantna dejstva s tem, ko ni upoštevalo pritožbenih razlogov, ki so se nanašali na utemeljevanje, da so odločitve sodišč vseh stopenj, ki so odločala o kazenskem postopku, odstopale od jasnih odločb in dotedanje ustaljene sodne prakse ter da je šlo za grobo kršenje postopka in namerno razlago jasnih predpisov v nasprotju s sodno prakso?

Obrazložitev

1. Tožeča politična stranka s tožbo od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je tožena država dolžna plačati odškodnino v znesku 886.257,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek uveljavlja na podlagi prvega odstavka 26. člena Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Zatrjuje, da so pravosodni organi v zadevi „Patria“ ravnali protipravno, da je to imelo neposreden vpliv na državnozborske volitve v letih 2011 in 2014, ko je prejela manj glasov kot leta 2008 in posledično manj sredstev iz proračuna, zaradi česar je oškodovana.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je, da niti državni tožilki niti sodnikom, ki so sodili v obravnavani kazenski zadevi na vseh treh stopnjah, ni mogoče očitati protipravnosti, ki bi lahko bila podlaga za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave RS. Ocenilo je, da so se vsi opirali na dotedanjo sodno prakso o tem, kakšna je zadostna konkretizacija posameznega zakonskega znaka kaznivega dejanja iz prvega odstavka 269. člena Kazenskega zakonika in ni mogoče govoriti o samovolji pri razlagi materialnega kazenskega ali procesnega prava in zato o arbitrarnosti. Ocenilo je tudi, da ravnanje pristojnih pri odločanju ni odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti in da zgolj dejstvo, da so bile vse tri sodbe z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljene, še ne utemeljuje zaključkov o protipravnosti ravnanj državne tožilke in sodnikov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da tožeča stranka z večino pritožbenih navedb izpodbija pravilnost razlogov v kazenskih sodbah, ki so bile razveljavljene z odločbo Ustavnega sodišča in zavzelo stališče, da niso relevantne za oceno o obstoju odškodninske odgovornosti. Navedlo je tudi, da presoja utemeljenosti obtožnega predloga potem, ko je kazenski postopek končan z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ni v pristojnosti pravdnega sodišča. 4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga predlog za dopustitev revizije glede vprašanj: − ali obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ustreza standardom obrazloženosti sodb, kot so se uveljavili v praksi Ustavnega sodišča RS ter Vrhovnega sodišča ter ali je sodišče druge stopnje zaradi odsotnosti obrazložitve oziroma zaradi pomanjkljive obrazložitve zagrešilo kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP? − ali je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo in pomanjkljivo ugotavljalo pravno relevantna dejstva s tem, ko ni upoštevalo pritožbenih razlogov, ki so se nanašali na utemeljevanje, da so odločitve sodišč vseh stopenj, ki so odločala o kazenskem postopku, odstopale od jasnih odločb in dotedanje ustaljene sodne prakse ter da je šlo za grobo kršenje postopka in namerno razlago jasnih predpisov v nasprotju s sodno prakso? − ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je popravilo oziroma nadomestilo razloge o zavrnitvi dokaznega predloga, zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter tožeči stranki odvzelo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jo prikrajšalo za pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave; − ali je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov in opustitvijo navedbe izčrpnih in prepričljivih razlogov, zaradi katerih je opustilo izvedbo dokazov, zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji, ki jih določa prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), izpolnjeni glede prvih dveh predlaganih vprašanj in je zato revizijo v tem delu dopustilo.