Jedro

Tožnik v času odsotnosti z dela zaradi poškodbe ni spoštoval navodil osebnega oziroma imenovanega zdravnika, ko je v določenih dneh opravljal pridobitno delo in brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika odpotoval iz kraja bivanja. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na strani delavca z dne 17. 6. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, da obstaja delovno razmerje tožnika pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto skladiščnik - šofer za nedoločen čas za polni delovni čas tudi v času od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do dneva izdaje sodbe, da je tožena stranka dolžna priznati tožniku veljavnost pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu skladiščnik - šofer in obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas tudi v času od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prejšnje točke dalje do dneva izdaje te prvostopne sodbe ter mu za čas od 17. 6. 2014 do dneva izdaje prvostopne sodbe v tej zadevi plačati za vsak mesec neto znesek plače obračunane iz bruto zneska 1.116,21 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, za isto obdobje pa je dolžna za tožnika za vsak mesec od bruto zneska plače 1.116,21 EUR obračunati in plačati tudi vse davke in prispevke, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec v roku 8 dni, ter mu plačati tudi 20.091,78 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 6. 2014 (točka II izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka po vročitvi odločbe o odmeri stroškov do plačila.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zato, ker sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve navaja, da med strankama naj ne bi bilo sporno, da je tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo 17. 6. 2014, s tem pa prihaja v nasprotje s samim seboj, saj samo ugotavlja, da je bila tožniku izredna odpoved vročena 19. 6. 2014. Nadalje navaja, da so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Priče namreč niso skladno izpovedale, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 17. 6. 2014. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da naj bi bila tožniku istočasno vročena tako izredna odpoved kot tudi zapisnik o očitku kršitev. Ta izpoved pa ovrže razlogovanja sodišča, da naj ne bi šlo za vnaprej spisane dokumente. Ta priča je bila pod očitnim vplivom direktorice, ki ji je sugerirala datum 17. 6. 2014. Nelogična je tudi njena izpoved, da bi tožnik podpisal zapisnik, s katerim priznava očitane kršitve, ne bi pa hotel podpisati vročitve odpovedi. Da ni res, da je bila vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljena 17. 6. 2014, izhaja tudi iz protislovne izpovedi priče B.B., ki je naučeno povedal, da je bila vročitev opravljena 17. 6. 2014, kar ni moglo biti res, saj je detektiv izpovedal, da je bil tega dne že ob 12.00 uri v C., na vročilnici pa je navedena ura 13.21. Tako je sklicevanje sodišča na skladnost izpovedi prič A.A. in B.B. evidentno protispisno. Tudi sklicevanje sodišča na korespondenco elektronske pošte odvetnice D.D. je kršitev določb pravdnega postopka, saj je bila sodišču predložena po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker tožena stranka odvetnici šele z elektronsko pošto z dne 17. 6. 2014 ob 9.56 uri naroča izdelavo izredne odpovedi, je nemogoče, da bi odvetnica, glede na splošno znano dejstvo o njeni prezasedenosti, spisala in toženi stranki poslala izredno odpoved. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved vročila 19. 6. 2014 in ne prej.

Nadalje navaja, da tožena stranka ni niti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa tudi ne v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zato so drugačne navedbe in zaključki sodišča prve stopnje protispisni in gre za kršitev postopkovnih določb, katerih posledica je nezakonita sodba. Sodišče prve stopnje je tako redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je takšna po vsebini odpoved z dne 17. 6. 2014 dejansko bila, prekvalificiralo v izredno odpoved. V objektivnem smislu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitana ravnanja ne predstavljajo podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj zgolj enkratna kršitev delovne discipline načeloma ne zadošča za odpoved in zgolj ena kršitev se je zgodila v času, ko je bil tožnik v bolniškem staležu za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedi tožnikove lečeče zdravnice, ki je izpovedala, da je pri tožniku očitanih delih šlo za lažja opravila. Tožena stranka tudi ni izkazala subjektivnega elementa za odpovedni razlog, saj ni zatrjevala, da se je tožnik zavedal, ali bi se vsaj moral zavedati, da krši delovnopravna pravila in da bi to kršitev hotel udejanjiti oziroma da je privolil vanjo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da tožnik s pritožbenimi grajanji prihaja sam s sabo v nasprotje, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitane kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2014 vročena istega dne, vendar pa tožnik vročitve ni hotel podpisati. Vročitve ni opravil prokurist E. d. o. o. B.B., ampak jo je opravila tožena stranka, in o tem sestavila tudi zapisnik, ki sta ga kot priči, poleg zakonite zastopnice tožene stranke, podpisala še A.A. in B.B., ki sta bila ob vročitvi tudi prisotna. Pritožbene navedbe, da je bila priča B.B., kot je sama izpovedala, ob 12.00 uri že v C., in da zato ne drži na vročilnici navedena ura 13.21, so po stališču pritožbenega sodišča nepomembne. Iz zapisnika o zvočnem zaslišanju priče izhaja, da se v zvezi z vročanjem izredne odpovedi tožniku natančnega časa ne spomni, da bi to lahko ugotovil iz svojih potnih nalogov, da pa drži čas, ki je zapisan (izpoved na l. št. 91-92). B.B. je tudi izpovedal, da so tistega dne, če se prav spomni, prvi zapisnik podpisali v trenutku, ko se je zadeva vročila, drugega pa kasneje, saj so morali dodati „neke stvari“, ki so v prejšnjem zapisniku manjkale. Iz izpovedi A.A. (l. št. 87-90) pa izhaja, da je najprej zapisnik pisala na roko in ga je potem prepisala. Tako je na podlagi teh izpovedi sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka zapisnik o zagovoru in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročila dne 17. 6. 2014 in ta ugotovitev ni v nasprotju ne z izpovedmi prič pa tudi z listinskimi dokazi v spisu ne. Sodba tudi vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti si med seboj niso v nasprotju, zato prav tako ni podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku dne 17. 6. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, spoštovala 2. odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), saj mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in da je bil odpovedni razlog utemeljen (1. odstavek 109. člena ZDR-1 in 8. alineja 110. člena istega zakona), spoštovala pa je tudi določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1, saj je tožnika s pisno obdolžitvijo seznanila z očitanimi kršitvami in ga pravočasno vabila na zagovor dne 17. 6. 2014, ki se ga je tožnik udeležil. Istega dne je tožniku tožena stranka vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja, da mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, ker v času bolniške odsotnosti z dela zaradi poškodbe v času od 23. 5. 2014 do vključno 5. 6. 2014 ni spoštoval navodil pristojnega in imenovanega zdravnika, saj je opravljal pridobitno delo in odpotoval iz kraja bivanja brez odobritve osebnega in imenovanega zdravnika.

8. Sodišče prve stopnje ni le na podlagi korespondence elektronske pošte odvetnice A.A. ugotovilo, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 17. 6. 2014, kar izhaja iz točke 6 obrazložitve te sodbe. Iz izpovedi zaslišanih prič je razvidno, da je bil tožnik dne 17. 6. 2014 v prostorih tožene stranke dvakrat in sicer je bil prvikrat na zagovoru, drugikrat pa mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi če sodišče prve stopnje v sodbi sploh ne bi omenilo korespondence elektronske pošte odvetnice tožene stranke, bi bil zaključek enak. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da zaradi splošno znane prezasedenosti odvetnice tožene stranke, dvomi, da bi lahko spisala in toženi stranki poslala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je čisto verjetno, da si je pooblaščenka tožene stranke našla čas in spisala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato takšen tožnikov dvom, ne more izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 17. 6. 2014. 9. Tožena stranka je tožniku dejansko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi kršitev bolniškega staleža v obdobju od 23. 5. 2014 do vključno 5. 6. 2014, kar je kršitev po 8. alineji 110. člena ZDR-1. Ne gre le za eno kršitev, kot skuša prikazati pritožba, ampak za kršitve dne 23. 5. 2014, 26. 5. 2014, 27. 5. 2014, 28. 5. 2014 in 5. 6. 2014. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da so kršitve takšne narave, da ni mogoče ohraniti pogodbe o zaposlitvi. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izrecno navedla, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče in da je sodišče prve stopnje samo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (to naj bi izhajalo iz vsebine izredne odpovedi) spremenilo v izredno odpoved. Iz izredne odpovedi nedvoumno izhaja, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče, zato je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. 10. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res ni izrecno zapisala ali je tožnik kršitve storil naklepoma ali iz malomarnosti, vendar se ji skladno z 8. alinejo 1. odstavka 110. člena ZDR-1 do njih ni bilo potrebno izrecno opredeliti. Dejstvo je, da tožnik v času odsotnosti z dela zaradi poškodbe ni spoštoval navodil osebnega oziroma imenovanega zdravnika, da je opravljal pridobitno delo in brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika odpotoval iz kraja bivanja, s tem pa je storil kršitev iz navedene določbe ZDR-1. 11. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.