Jedro

Tožnik nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni uveljavljal iz razloga, da ni obstajal pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 do konca prvega naroka za glavno obravnavo. To je uveljavljal šele kasneje - v pripravljalni vlogi z dne 12.1.2015, pa še to pod napačno predpostavko, da mora zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi z utemeljevanjem obstoja tega pogoja najprej zatrjevati tožena stranka, ne da bi tožnik na to nezakonitost sploh opozoril oziroma jo utemeljil. Tožena stranka je v svoji prvi kasnejši pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2015 (pravilno) opozorila na prekluzijo tožnika, vendar v tej vlogi tudi dovolj jasno navedla, da je obstajal tudi navedeni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, o tem pa je že prej izpovedala tudi zakonita zastopnica tožene stranke. Tožena stranka je torej na sicer prepozne navedbe tožnika (kar sta sodišči spregledali) takoj podala ustrezne trditve glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku 17. 6. 2014 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker v času bolniške odsotnosti z dela zaradi poškodbe od 23. 5. 2014 do 5. 6. 2014 ni spoštoval navodil pristojnega in imenovanega zdravnika in je odpotoval s kraja bivanja brez odobritve ter opravljal tudi pridobitno delo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po osmi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Izguba zaupanja tudi ni omogočala nadaljevanja delovnega razmerja (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zato je kljub temu, da bi tožniku sicer prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi predhodne redne odpovedi te pogodbe iz razloga nesposobnosti, zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2014 in zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da naj bi sodišče brez trditvene podlage tožene stranke presodilo, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Izpoved zakonite zastopnice tožene stranke ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Svoje odločitve v tem delu naj ne bi obrazložilo, sicer pa naj bi bila tudi materialno pravno zmotna. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje štelo, da naj med strankama ne bi bilo sporno, da je tožniku 17. 6. 2014 na podlagi izredne odpovedi prenehalo delovno razmerje, v nadaljevanju pa je kljub temu ugotavljalo, kdaj mu je bila vročena izredna odpoved. Izraža nestrinjanje s presojo, da mu je bila izredna odpoved vročena 17. 6. 2014. Zaradi nasprotij v izpovedbah prič, ki jih povzema, naj bi bila presoja sodišča protispisna. Zmotna naj bi bila tudi presoja sodišča, da je podana kršitev tudi za čas, ko mu je bil priznan bolniški stalež za štiri ure dnevno, saj je bil za preostali čas sposoben opravljati delo. Poleg tega je zaradi iskanja nove zaposlitve v času odpovednega roka opravljal določena dela, do česar ima delavec pravico na podlagi določb ZDR-1; tudi zato kršitev ni podana. Sodišče naj ne bi ugotavljalo njegovega subjektivnega odnosa do storjene kršitve; zmotno naj bi presodilo, da se naklep ali huda malomarnost pri izredni odpovedi ne ugotavljata. Prav tako naj ne bi presojalo njegovih navedb glede domnevne goljufije tožene stranke. Sodišče ne sme prekvalificirati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v izredno odpoved.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "skladiščnik - šofer". Tožena stranka mu je 17. 4. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ker je bil v času odpovednega roka v bolniškem staležu, bi mu delovno razmerje prenehalo s prenehanjem bolniškega staleža, kar se je zgodilo dne 18. 6. 2014. Vendar mu je tožena stranka v času odpovednega roka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (1). V izredni odpovedi mu je očitala, da v času bolniške odsotnosti z dela zaradi poškodbe od 23. 5. 2014 do 5. 6. 2014 ni spoštoval navodil pristojnega in imenovanega zdravnika, opravljal pridobitno delo in odpotoval iz kraja bivanja brez odobritve.

8. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do pritožbenih navedb tožnika oziroma naj jih ne bi obrazložilo. Bistvena kršitev ni podana, saj je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tožnik v reviziji izrecno izpostavlja, da naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do pritožbenih navedb o domnevni goljufiji tožene stranke. Tožena stranka naj bi ga preslepila z obljubo, da ne bo izvedla postopka izredne odpovedi, če bo umaknil tožbo zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar naj te obljube ne bi spoštovala kljub predhodnim obljubam in umiku tožbe. Ta očitek ni utemeljen, saj odgovor na te navedbe tožnika - glede na to, da razen pogovorov med strankama niti ni obstajal nek dovolj jasen, dokončen in zavezujoč (pisni) dogovor med strankama in ga v tem smislu tudi tožnik ni zatrjeval - ni bil bistven. Le morebitne obljube delodajalca, kako bo postopal, ne predstavljajo veljavne zaveze. Zato v okoliščinah tega primera pritožbene navedbe o domnevni goljufiji tožene stranke niso odločilnega pomena, s tem v zvezi pa zato tudi ne izostanek izrecne opredelitve pritožbenega sodišča. 10. Sodišče prve stopnje je res navedlo, da med strankama ni sporno, da je tožniku na podlagi izredne odpovedi dne 17. 6. 2014 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, vendar v nadaljevanju nasprotno ugotavljalo, ali je bila tožniku izredna odpoved vročena 17. 6. 2014, kot je to zatrjevala tožena stranka, ali 19. 6. 2014, kot je to zatrjeval tožnik. Kljub temu očitana bistvena kršitev ni podana. Gre le za nepravilen zapis sodišča o nespornem dejstvu, ki ga že sodišče dejansko ni štelo za nesporno in je prav z namenom ugotovitve dejstev glede vročitve odpovedi tudi izvedlo dokazni postopek. Napačen zapis sodišča o nespornem dejstvu ni imel nobenega pomena in ni vplival na dokazni postopek, dokazno presojo in odločitev sodišča. 11. Sodišče je na podlagi izpovedb prič A. A., B. B., zakonite zastopnice tožene stranke in C. C. ter listinskih dokazov ugotovilo, da je bila tožniku izredna odpoved vročena 17. 6. 2014 in ne 19. 6. 2014. Po prepričanju tožnika naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ocenilo izpovedbe prič kot skladne, čeprav naj bi se razhajale. Res so nekateri deli izpovedi priče A. A. sporni, ob tem da je tudi B. B. izpovedal, da naj bi se vrnil v svojo pisarno že okoli 12 ure, med tem ko izhaja iz listinskih dokazov, da naj bi bil še ob 13.21 uri prisoten na naslovu tožene stranke pri vročanju izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Na drugi strani tudi iz ostalih dokazov izhaja, da je bila tožniku vročena odpoved že 17. 6. 2014, vročanje in način vročanja tega dne (ob 13.21 uri) pa je jasno opisal tudi B. B. Pravni standard skladnosti izpovedbe prič ne pomeni, da se morajo izpovedi prič dobesedno ujemati. Naloga sodišča je, da oceni pomen in težo nekoliko nejasnih, različnih oziroma glede določenih dejstev tudi neskladnih izpovedi in presodi, ali takšne izpovedi (delno ali celoti) izključujejo možnost upoštevanja pri dokazni presoji. V tej zadevi sta sodišči takšno oceno podali in svojo odločitev oprli tudi na nekatere izpovedi teh prič, vendar pa tudi na ostale dokaze. V tem primeru ne gre za nasprotje med razlogi sodbe o izpovedih in med samimi izpovedmi, temveč za vprašanje oblikovanja dokazne ocene. Nestrinjanje s to oceno ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka, temveč nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Ni utemeljen očitek, da je sodišče brez trditvene podlage tožene stranke presodilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Tožena stranka tega res ni jasno navedla v izredni odpovedi z dne 17. 6. 2014, saj je navedla le, da so kršitve takšne narave, da ni mogoče ohraniti pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 izhaja, da je pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja (ohraniti pogodbe) do izteka odpovednega roka in ne le da ni mogoče ohraniti pogodbe o zaposlitvi. Vendar je treba upoštevati, da iz 87. člena ZDR-1, ki določa obliko in vsebino odpovedi, ne izhaja, da mora delodajalec v odpovedi poleg pisne obrazložitve dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi navesti tudi obstoj dodatnega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Obrazložitev pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja glede na 87. člen ZDR-1 zato ni obvezna sestavina pisne odpovedi, zaradi česar delodajalec ta pogoj lahko dokazuje tudi v sodnem postopku (2).

13. Tožnik nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni uveljavljal iz razloga, da ni obstajal pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 do konca prvega naroka za glavno obravnavo. To je uveljavljal šele kasneje - v pripravljalni vlogi z dne 12.1.2015, pa še to pod napačno predpostavko, da mora zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi z utemeljevanjem obstoja tega pogoja najprej zatrjevati tožena stranka, ne da bi tožnik na to nezakonitost sploh opozoril oziroma jo utemeljil. Tožena stranka je v svoji prvi kasnejši pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2015 (pravilno) opozorila na prekluzijo tožnika, vendar v tej vlogi tudi dovolj jasno navedla, da je obstajal tudi navedeni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, o tem pa je že prej izpovedala tudi zakonita zastopnica tožene stranke. Tožena stranka je torej na sicer prepozne navedbe tožnika (kar sta sodišči spregledali) takoj podala ustrezne trditve glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato tožnik z nasprotnimi revizijskimi navedbami ne more uspeti. Ob tem je bilo tudi vseskozi jasno, da gre za izredno in ne redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je tudi jasen naslov same odpovedi.

14. Podobno velja tudi za tožnikove (sicer prepozne) trditve o njegovem subjektivnem odnosu do kršitve, ki jih je spet podal šele z vlogo po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje se je do teh pritožbenih navedb opredelilo (10. točka obrazložitve).

15. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 temelji na ugotovitvi, da delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Ob ugotovljenih navodilih zdravnika oz. komisije (v zvezi s tem tožnik v reviziji ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka) in siceršnjem priznanju kršitev s strani tožnika samega (da se ni držal navodil in da je odpotoval s kraja bivanja), to predpostavlja obstoj naklepnega dejanja. Zato posebnega subjektivnega odnosa tožnika sodišče ni bilo dolžno še dodatno utemeljiti.

16. Na drugačno presojo ne morejo vplivati navedbe, da je tožnik opravljal delo v okviru pravice do iskanja nove zaposlitve v času odpovednega roka iz prvega odstavka 97. člena ZDR-1. Med pravico do iskanja zaposlitve in očitanim delom v nasprotju z navodili ni prav nobene povezave. Tožnik očitno tudi ni izvajal del v nasprotju z navodili zdravnikov zato, ker je iskal ali na ta način iskal zaposlitev. Revizijske navedbe so povsem zgrešene.

17. Tudi revizijske navedbe v smeri, da njegovo ravnanje ni podaljševalo zdravljenja in bolniške odsotnosti, ker bi mu tudi sicer naslednji dan prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (na podlagi redne odpovedi), za presojo obstoja kršitev niso bistvene. Na obstoj kršitev prav tako ne vpliva dejstvo, da je imel tožnik od 8. 5. 2014 do 30. 5. 2014 bolniški stalež za štiri ure dnevno. Revident si zmotno razlaga, da priznanje bolniškega staleža za skrajšani delovni čas (štiri ure dnevno) pomeni dovoljenje za opravljanje pridobitnega dela izven polnega delovnega časa. Tudi v takšnem primeru je namreč delavec še vedno začasno delno nezmožen za delo in lahko dela le štiri ure in ne več. Njegovo zdravstveno stanje še ni takšno, da bi omogočalo daljše delo, oziroma je še vedno takšno, da zahteva (delno) rehabilitacijo. To pomeni, da delavec izven tega okvira ne sme delati pri delodajalcu, tretji osebi ali v lastni režiji. Začasna zadržanost od dela bi sicer tudi izgubila svoj pomen.

18. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen v zvezi s presojo, da naj sama teža kršitev ne bi bila takšna, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi po presoji revizijskega sodišča teža in narava kršitev utemeljujeta presojo o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Predvsem so bistvene ugotovitve, da je storil obe našteti kršitvi iz 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki sta predpisani alternativno in je več dni zaporedoma (v času ko je bil opazovan) tudi dalj časa opravljal gradbena dela. Tudi nekritičen odnos tožnika do kršitev je pripomogel k izgubi zaupanja tožene stranke, ki spada med majhne delodajalce. Da bi tožniku naslednji dan po vročitvi izredne odpovedi prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi, ni odločilno. Ob tem ni mogoče spregledati dejstva, da je bil tožniku sprva podaljšan bolniški stalež do 30. 6. 2014 (odločba z dne 16. 6. 2014), nato pa je bila (šele 27. 6. 2014) ta odločba spremenjena, s tem da mu je bila šele takrat in za nazaj priznana ustrezna zavarovalna podlaga le do 18. 6. 2014. Sodišče druge stopnje se je do pritožbenih navedb s tem v zvezi tudi opredelilo (9. točka obrazložitve); zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

19. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

(1) Pogodba o zaposlitvi, čeprav je redno odpovedana, v času odpovednega roka še velja in jo je tudi delavec dolžan izpolnjevati enako kot pred odpovedjo. Zato je tudi v času odpovednega roka mogoče podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

(2) Primerjaj sodbo VIII Ips 184/2015 z dne 11. 1. 2016.