Jedro

Toženka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala ji je, da je nepoklicani osebi A.A. nezakonito sporočala tajne podatke in mu omogočila, da je prišel do njih (s posredovanjem svojega uporabniškega imena in gesla za informacijski sistem Policije). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka očitek dokazala in da so v ugotovljenem ravnanju vsi znaki kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov iz prvega odstavka 260. člena KZ-1. Tako znakov drugega v odpovedi navedenega kaznivega dejanja nevestno delo v službi iz 258. člena KZ-1 utemeljeno ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za: (1) ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa toženke št. ... z dne 15. 10. 2019 v zvezi s sklepom Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 11. 12. 2019; (2) priznanje delovnega razmerja za čas od 8. 1. 2020 do 6. 2. 2020 in od 7. 3. 2020 do 26. 8. 2020 z nadomestilom plače in drugimi pravicami iz delovnega razmerja; (3) plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 548,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2020 do plačila; (4) obračun osnovne bruto plače za čas od 8. 1. 2020 do 6. 2. 2020 in od 7. 3. 2020 do 26. 8. 2020 v višini 1.544,88 EUR, povečane za dodatek za delovno dobo do 30. 4. 2020 v višini 4,95 % in od 1. 5. 2020 v višini 5,28 % ter dodatek za stalnost do 31. 5. 2020 v višini 3,30 % in od 1. 6. 2020 v višini 3,63 %, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v naslednjem mesecu do plačila, vse zmanjšano za neto denarno nadomestilo za brezposelnost; (5) izplačilo denarnega nadomestila v višini 39.036,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila; (6) plačilo stroškov izvensodnega in sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da bi morala toženka dokazati vse elemente kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov oziroma bi jih moralo ugotoviti sodišče prve stopnje. Tega ni storilo. Izpodbijana sodba je neobrazložena. A.A. ni tretja oseba, ampak kriminalistični inšpektor specialist z dovoljenjem za dostop do tajnih podatkov. Sodeloval je v vseh izpostavljenih akcijah. Kvečjemu je prišlo do kršitve načela "need to know", kar predstavlja prekršek in ne kaznivo dejanje. Tajni podatek mora biti kot takšen opredeljen skladno z zakonom. Toženka ni dokazala, da so bili konkretni podatki pravilno opredeljeni kot tajni. Za podatke, ki niso opredeljeni kot tajni, ni nobene ovire, da bi jih policisti izmenjevali ustno, pisno, preko elektronske pošte ali drugih kanalov. O tem sta izpovedala priči B.B. in C.C.. Toženka je prepozno predložila ocene ogroženosti in sklepe, ki jih potrjujejo. Ocen ogroženosti ni sprejel pristojen organ, toženka pooblastil sploh ni predložila. Mnenje Urada RS za tajne podatke jasno določa, kdo lahko opredeli podatek s stopnjo STROGO TAJNO. Zaradi njegovih ugotovitev je bil v letu 2020 zakon spremenjen. V tem sporu je bistveno, ali je toženka z ocenami ogroženosti seznanila delavce. Oznake tajnosti so se spreminjale. Tožnici ni mogoče očitati, da je izdala tajne podatke, če sploh ni bila seznanjena, da je podatek opredeljen kot tajen. Bistveno je razlikovati med varovanimi in tajnimi podatki. Do te razlike se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Uporabniško ime in geslo za vstop v računalnik sta varovana podatka. Priča D.D., nekdanja generalna direktorica Policije, je izpovedala, da so bili v mapi oddelka E., do katere je dostopal A.A., le varovani podatki. Te mape ni preslikal na svoj zasebni, ampak službeni računalnik. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nezakonitosti pridobljenih dokazov, in sicer je Policija pri preiskavi elektronskih naprav A.A. presegla časovno obdobje iz odredbe. Prav tako se ni opredelilo do posameznih kršitev, ki jih je toženka očitala tožnici v odpovedi (devet kršitev). Ni utemeljilo svoje presoje, zakaj z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Predlog za zaslišanje priče F.F. je neutemeljeno zavrnilo. Priča F.F. bi potrdil odlične ocene tožnice. Bila je izrecno pohvaljena, kar je potrdila priča D.D.. Niti D.D. niti B.B., ki je podal odpoved, nista bila seznanjena z vsemi okoliščinami na strani tožnice, kot je odlično delo in pa preteklo profesionalno sodelovanje z A.A., ki je bil celo odlikovan za požrtvovalnost. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo izpovedim tožnice in priče A.A.. V škodo tožnice je tolmačilo dejstvo, da posredovanja tajnih podatkov najprej ni zanikala. Tako je ravnala, ker si je z A.A. izmenjala ogromno število sporočil in fotografij, od očitanih ravnanj je minilo skoraj štiri leta, s telefonom ne razpolaga (je zasežen). Toženka ji vpogleda v podatke ni omogočila. Tako se do očitkov niti ni mogla opredeliti. Utemeljeno je predlagala, da toženka predloži vso komunikacijo med tožnico in A.A., da bi se ugotovil namen, in da predloži vsa njegova operativna poročila. Tako bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je A.A. z vsemi podatki že sam razpolagal, pridobil jih je od svojih virov. Neutemeljeno je verjelo izpovedi priče C.C., ki je kot tožnici nadrejeni zainteresiran za izid tega spora. Odgovoren bi bil za opustitev nadzorne funkcije. A.A. pri toženki ni več zaposlen, obsodba za kaznivo dejanje ni pravnomočna. A.A. ni bil obsojen za kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je toženka tožnici omogočila zagovor. Očitki so bili vezani na operativne operacije, zaradi česar je tožnica utemeljeno zahtevala tajnost postopka odpovedi in odvezo molčečnosti. Odgovor je prejela šele z dopisom z dne 23. 10. 2019. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, vključno s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno in pravilno utemeljilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo jasno razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje.

6. Toženka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Očitala ji je, da je nepoklicani osebi A.A. nezakonito sporočala tajne podatke in mu omogočila, da je prišel do njih (s posredovanjem svojega uporabniškega imena in gesla za informacijski sistem Policije). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka očitek dokazala in da so v ugotovljenem ravnanju vsi znaki kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov iz prvega odstavka 260. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Tako znakov drugega v odpovedi navedenega kaznivega dejanja nevestno delo v službi iz 258. člena KZ-1 utemeljeno ni ugotavljalo.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve povzelo določbo prvega odstavka 260. člena KZ-1, ki opredeljuje kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov kot dejanje, ki ga stori uradna oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja tajnih podatkov sporoči ali izroči komu tajne podatke ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke, zato da jih izroči nepoklicani osebi. Do tožničinih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da ni šlo za tajne podatke in da A.A. ni nepoklicana oseba, se je opredelilo predvsem v točkah 30 in 31 obrazložitve.

8. Že pritožba pravzaprav priznava, da je A.A. nepoklicana oseba, pri čemer zmotno navaja, da bi šlo za kaznivo dejanje le, če bi se tajni podatek posredoval osebi, ki nima dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, ne pa če se posreduje osebi, ne da bi bilo to potrebno za 0pravljanje funkcije ali delovnih nalog. Že prvi odstavek 31. člena Zakona o tajnih podatkih (ZTP; Ur. l. RS, št. 87/2001 in nadalj.), na katerega je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, jasno določa, da imajo pravico dostopa do tajnih podatkov samo tiste osebe, ki imajo dovoljenje in se morajo s temi podatki seznaniti zaradi opravljanja funkcije ali delovnih nalog, torej določa dva pogoja za pravico dostopa do tajnih podatkov, ne le dovoljenja, ampak tudi izpolnjevanje načela "need to know". Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da – tudi če bi sodeloval v izpostavljenih akcijah – je bilo sodelovanje A.A. v okviru njegovega oddelka, pri čemer do mape oddelka E., v kateri so bili tajni podatki z oznako INTERNO, ni bil upravičen in tega tudi tožnica ni zatrjevala. Če bi bil upravičen, bi dostopal do nje sam in ne z uporabo tožničinega uporabniškega imena ter gesla.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da sploh ni šlo za tajne podatke oziroma da toženka tega ni dokazala. V zvezi s tovrstnimi navedbami se je sodišče prve stopnje predvsem v točkah 23 in 25 obrazložitve izrecno opredelilo, za katere listine je šlo in kakšno oznako tajnosti so imele (INTERNO, ZAUPNO). Opredelilo se je za osem od devetih zadev, ki jih je navedla toženka v odpovedi. Ni šlo le za varovane podatke, kot skuša prikazati tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo njen ugovor prekluzije za listine, ki jih je predložila toženka – ocene škodljivih posledic za določitev stopnje tajnosti. Toženka je listine predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, ker jih brez svoje krivde ni mogla prej (listine so bile pri Specializiranem državnem tožilstvu in jih niso posredovali izven spisa zaradi varovanja tajnosti predkazenskega postopka), izvedba dokaza z listinami pa tudi ni zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP).

10. Za presojo tožnici očitanega ravnanja je nebistveno, ali je bila tožnica pred odpovedjo z listinami – ocenami škodljivih posledic za določitev stopnje tajnosti seznanjena in kako so bile te listine kreirane. To za presojo njenega ravnanja ni bistveno. Bistveno je, da je neupravičeni osebi posredovala oziroma omogočila dostop do tajnih podatkov. Kot kriminalistka oddelka E. je glede na svoje delo tudi vedela, da so vsaj podatki, pridobljeni iz prikritih preiskovalnih ukrepov, tajni podatki, pri čemer v pritožbi neutemeljeno izpostavlja siceršnjo komunikacijo med kriminalisti (preko aplikacije G.). Srž očitka, ki ga vsebuje izredna odpoved, ni, da je tajne podatke posredovala na način, na katerega jih ne bi smela, ampak da jih je posredovala oziroma omogočila dostop do tajnih podatkov osebi, ki do njih ni bila upravičena. Pri tem je nebistveno, ali je ta neupravičena oseba, konkretno A.A., podatke preslikala na zasebni ali službeni računalnik, saj do njih sploh ne bi smela dostopati, prav tako nebistvena je vsebina siceršnje komunikacije med tožnico in A.A.. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (nespecificiran) predlog tožnice, naj toženka predloži vso komunikacijo med tožnico in A.A., da bi se ugotovil namen. Enako velja za (nesprecificiran) predlog, da predloži vsa njegova operativna poročila, saj, tudi če bi se ugotovilo, da je A.A. sodeloval v operativnih akcijah in razpolagal s podatki, to še ne pomeni, da tožnica očitanega ravnanja ni storila.

11. Tožnica je sama izpovedala, kot je povzelo sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve, da je A.A. sodeloval (le) v dveh operativnih akcijah. Zaslišan kot priča je A.A. sicer izpovedal, da je sodeloval v vseh; je pa izpovedal le za nekatere podatke, ki jih je pridobil od tožnice, da je z njimi že predhodno razpolagal (točka 32 obrazložitve, v kateri sodišče prve stopnje povzema njegovo izpoved). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo jasne in prepričljive razloge, zakaj izpovedi priče A.A. ni verjelo (točka 33 obrazložitve). Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni, da A.A. zaradi povezave s tožnico in zaradi dejstva, da je bila tudi njemu podana izredna odpoved, ni verodostojna priča, pri čemer tožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja, da očitki A.A. niso povezani z izdajo tajnih podatkov. Obsojen je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz predložene sodbe kazenskega sodišča, med drugim prav zato, ker je kot uradna oseba svojim virom posredoval varovane podatke Policije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedi priče C.C., ki je bila skladna z izpovedbama prič D.D. in B.B.; svojo dokazno oceno je utemeljilo (točki 34 obrazložitve). Tako je pravilno ugotovilo, da A.A. ni bil predhodno seznanjen s tajnimi podatki, na katere se nanaša odpoved, in predvsem da do njih ni bil upravičen.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da tožnici zagovor pred izredno odpovedjo, ki ga določa drugi odstavek 85. člena ZDR-1, ni bil omogočen. Toženka ji je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vročila pisno seznanitev, iz katere jasno izhaja, kaj se tožnici očita, in ji omogočila daljši čas za pripravo zagovora (deset delovnih dni). Zagovora dne 10. 10. 2019 se je udeležila tožničina pooblaščenka in predložila pisni zagovor. Tožnica toženki neutemeljeno očita, da ji ni predložila listin, saj takšna obveznost delodajalca ni določena. Prav tako neutemeljeno navaja, da bi morala toženka zagotoviti tajnost postopka odpovedi in jo odvezati molčečnosti. Tovrstne navedbe so nasprotne siceršnjim tožničinim (neutemeljenim) navedbam, da A.A. ni posredovala tajnih podatkov. Na to nelogičnost je opozorilo že sodišče prve stopnje (točka 14 obrazložitve).

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kar je pogoj za zakonito izredno odpoved, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Svojo presojo je pravilno utemeljilo (točka 39 obrazložitve), pri čemer je izpostavilo izgubo zaupanja, o kateri sta zaradi tožnici očitanega in ugotovljenega ravnanja izpovedali priči D.D. in B.B.. Takšna izguba zaupanja je v primeru policista, ki krši obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, nedvomno utemeljena in nad njo s strani tožnice izpostavljene okoliščine, kot je odlično delo in pa preteklo profesionalno sodelovanje z A.A., ki je bil celo odlikovan za požrtvovalnost, ne morejo pretehtati. Ker preteklo tožničino (dobro/odlično) delo tako za odločitev ni bistveno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče F.F..

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, po načelu uspeha (154. člen ZPP) sama krije svoje stroške.