Jedro

Odločba, izdana na podlagi 1. odstavka 13. člena ZDRS mora imeti takšno obrazložitev, da je iz nje razvidno, ali je tožena stranka izdala odločbo v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega ji je dano pooblastilo, glede na to, da je po določbi 13. člena ZDRS upravičena odločiti po prostem preudarku. V nasprotnem primeru je stranki kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 5. 4. 2002, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taksa se ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji za sprejem tožnika v državljanstvo RS po določbi 13. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS). V obrazložitvi je navedla, da je Vlada RS v skladu s 13. členom ZDRS v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča RS, št. U-I-69/92 in U-I-98/91-21 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92) dne 26. 2. 2002 s sklepom ugotovila, da ne obstaja interes RS za sprejem tožnika v državljanstvo RS. Zato je tožena stranka odločila, kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je prošnjo za sprejem v državljanstvo oddal po 13. členu ZDRS preko HMS ter jo je utemeljeval tako, da je s podpisom Konvencij o človekovih pravicah v interesu RS, da preneha kršiti njegove človekove pravice s tem, da mu povrne državljanstvo in stalno prebivališče v RS, kot pridobljeni pravici, ki sta mu bili nezakonito odvzeti z nezakonitim izbrisom iz registra stalnih prebivalcev in državljanov Slovenije dne 26. 2. 1992. Navaja, da živi v RS od leta 1973 dalje, da so vsi člani njegove družine slovenski državljani ter da z zavrnitvijo njegove vloge tožena stranka razbija družino tožnika. S tem krši njegovo pravico do družinskega življenja, ki mu jo zagotavlja 53. člen Ustave RS, Konvencija za človekove pravice in Evropska Konvencija za človekove pravice, člen 8. Za vlogo po 13. členu ZDRS se je tožnik odločil po nasvetu HMS, saj je 10. člen ZDRS naturalizacijski člen in je zato za konkreten primer popolnoma neprimeren. Še posebej zato, ker je s tajnim izbrisom tožena stranka dejansko vnaprej onemogočila, da bi tožnik izpolnjeval naturalizacijske pogoje: stalno bivanje, stalen vir preživljanja. Tožena stranka je s tem zaprla krog etničnega čiščenja, v katerem je tožnik določen za izgon oziroma na begunstvo iz Slovenije in na ločitev od svoje družine. Še pred nastankom tožene stranke, države RS, ki želi tožnika spraviti skozi naturalizacijski postopek, je bil v RS naturaliziran 18 let, nato še dodatnih 11 let po njenem nastanku, skupaj torej 29 let, kar je večino svojega življenja. V vsem tem času je bil tožnik 11 let brez kakršnihkoli veljavnih osebnih dokumentov, s tem pa so mu bile kršene socialne, kulturne in politične pravice, med drugim tudi pravica do svobodnega gibanja ter volilna pravica, ki jo je imel tožnik v RS še pred nastankom sedanje države. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi ter izda pozitivno odločbo za sprejem v državljanstvo RS, uveljavlja pa tudi pravico do primerne odškodnine po 26. členu ustave, saj je kršitelj njegovih pravic tožena stranka kot državna ustanova.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe ter ocenjuje, da je njena odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Glede navedb o nezakonitem izbrisu kot državljana RS, tožena stranka navaja, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče, vendar pa vloge za sprejem v državljanstvo v skladu s 40. členom ZDRS ni vložil. Tožnikova trditev, da je bil nezakonito izbrisan iz državljanstva RS, ni resnična, saj se na dan 25. 6. 1991, ko je stopil v veljavo ZDRS, ni štel za slovenskega državljana. V skladu z 39. členom ZDRS velja po Zakonu o ZDRS za državljana RS vsak, ki je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in SFRJ, tožnik pa slovenskega državljanstva ni imel, ampak je bilo njegovo takratno republiško državljanstvo ZRJ, ki je bilo vpisano v državljanski knjigi A. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 13. člena ZDRS, ne glede na pogoje iz 10. člena tega zakona, lahko z naturalizacijo pridobi državljanstvo RS oseba, ki je že stara 18 let, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov. Obstoj razlogov iz prejšnjega odstavka na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada RS, ki sočasno lahko zahteva izpolnitev enega ali več pogojev iz 1. odstavka 10. člena tega zakona (2. odstavek 13. člena ZDRS).

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo RS pod posebnimi pogoji iz 13. člena ZDRS, v kateri je navajal, da v RS živi stalno od leta 1973 in je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnih prebivalcev RS dne 26. 2. 1992. V RS živi z ženo AA, roj. leta 1959 v B, Slovenija in z otrokoma BB, roj. 1978 leta v C, Slovenija in CC, roj. 1985 v C, Slovenija. Prošnjo je utemeljeval s tem, da so vsi člani njegove družine slovenski državljani, poleg tega pa je brez zdravstvenega zavarovanja in brez osebnih dokumentov. Vlogo, ki jo je tožnik vložil pri Vladi RS, je le-ta odstopila toženi stranki, ki je tožnika dne 9. 3. 2001 tudi zaslišala kot stranko v upravnem postopku. Tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 14. 5. 2001 pozvala, da svojo vlogo dopolni s tem, da predloži življenjepis, potrdilo o državljanstvu, pojasnilo, na kakšen način si zagotavlja eksistenco, izpisek iz rojstne matične knjige in potrdilom o plačani upravni taksi v znesku 30.750,00 SIT, tožnik pa je vlogo dopolnil dne 29. 5. 2001. Dne 26. 2. 2002 je Vlada RS na podlagi 2. odstavka 13. člena ZDRS ugotovila, da ne obstaja interes RS za sprejem tožnika v državljanstvo RS.

Sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke, da po določbi 13. člena ZDRS državljanstva RS ne more pridobiti oseba, za katero je Vlada RS predhodno ugotovila, da ne obstajajo razlogi, navedeni v 1. odstavku 13. člena ZDRS. Vendar pa mora po mnenju sodišča imeti odločba kljub temu takšno obrazložitev, da je iz nje razvidno, ali je tožena stranka izdala odločbo v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega ji je dan pooblastilo, glede na to, da je po določbi 13. člena ZDRS upravičena odločiti po prostem preudarku. Tudi Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi, št. Up 84/94 z dne 11. 7. 1996 (odl. USV, 184) zavzelo stališče, da jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS terja, da je oseba, o katere pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih upravni organ odloča, seznanjena z razlogi te odločitve. Stranka ima pravico zahtevati obrazložitev, ni pa te pravice mogoče razumeti tako, da bi zaradi tega stranka imela pravico zahtevati določeno in konkretno opredeljeno obrazložitev. Upravni organ mora navesti le t.i. nosilne razloge za odločitev po prostem preudarku, tako, da je sodišču omogočena presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe v smislu uporabljenega prostega preudarka. V nasprotnem primeru je stranki kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje le na negativno mnenje Vlade RS, v katerem je brez razlogov navedeno, da ne obstaja interes za sprejem tožnika v državljanstvo RS. Poleg tega se po določilu 2. odstavka 13. člena ZDRS zahteva, da se pribavi mnenje pristojnega resornega organa o obstoju razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDRS, ki pa v obravnavanem primeru ni bilo pribavljeno, kot to izhaja iz podatkov v upravnih spisih.

Ker izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka (214. člen ZUP), kar bi moglo vplivati na rešitev zadeve. Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo po določbi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) in je vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek v smislu 2. odstavka 60. člena ZUS.

Tožnik je v tožbi zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, čemur je sodišče ugodilo, saj iz podatkov spisa izhaja, da bi bilo lahko s plačilom sodnih taks ogroženo preživljanje njega in njegove družine. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks po določbi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah.