Jedro

V navedeni zadevi je potrebno kot materialni predpis pri izračunu obresti upoštevati specialni predpis, ki velja za carinske in uvozne dajatve, to pa je v danem primeru CZS. 15. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, da odločba, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za povračilo, ne bi bila izvršena v roku treh mesecev po njenem sprejetju. Pač pa gre za situacijo, ko obresti predvidevajo nacionalne določbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo DT 4242-473, 484, 507, 523, 548, 549, 619, 554, 553, 550, 764, 757/2009/1100-010 z dne 19. 5. 2014 je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) po uradni dolžnosti tožniku določil znesek povračila dajatev, ki so bile plačane po odločbah Carinskega urada Ljubljana DT 4242-473/2009-4/1100-010 z dne 18. 5. 2009, 4242-484/2009-2/1100-012 z dne 20. 5. 2009, 4242-507/2009-2/1100-010 z dne 26. 5 2009, 4242-523/2009-2/1100-010 z dne 1. 6. 2009, 4242-548/2009-2/1100-010 z dne 11. 6. 2009, 4242-549/2009-2/1100-010 z dne 11. 6. 2009, 4242-619/2009-2/1100-010 z dne 17. 6. 2009, 4242-554/2009-2/1100-010 z dne 18. 6. 2009, 4242-553/2009-2/1100-010 z dne 26. 6. 2009, 4242-550/2009-2/1100-010 z dne 1. 7. 2009, 4242-764/2009-2/1100-012 z dne 21. 7. 2009 in 4242-757/2009-2/1100-010 z dne 4. 9. 2009, v skupnem znesku 102.138,32 EUR. Povračilo dajatev v znesku 102.138,32 EUR bo izvršil Carinski urad Ljubljana v roku 30 dni od vročitve te odločbe, v dobro transakcijskega računa tožnika, ki ga navaja (točka 1 izreka). V točki 2 izreka odločbe pa je določil znesek obresti zaradi neupravičeno odmerjenih in plačanih dajatev od vplačane glavnice po predhodno navedenih odločbah Carinskega urada Ljubljana do izdaje te odločbe 19. 5. 2014 v skupni višini 7.958,74 EUR. Nakazilo obresti bo izvršil Carinski urad Ljubljana v roku 30 dni od vročitve te odločbe, v dobro transakcijskega računa tožnika, ki ga navaja. O stroških postopka bo izdan poseben sklep (točka 3 izreka odločbe). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 4. izreka odločbe). S sklepom pa je prvostopenjski organ ustavil postopek, uveden po uradni dolžnosti, v zadevi doplačila carinskega dolga za blago, ki je bilo za tožnika sproščeno v prost promet po enotni upravni listini/carinski deklaraciji za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčne oproščene dobave (v nadaljevanju carinska deklaracija) MRN 09SI00191340554535 z dne 17. 4. 2009, 09SI0019340556957 z dne 20. 4. 2009, 09SI00191340554586 z dne 17. 4. 2009, 09SI00191340551606 z dne 15. 4. 2009, 09SI00191340544313 z dne 9. 4. 2009, 09SI00191340544305 z dne 9. 4. 2009, 09SI00191340533560 z dne 31. 3. 2009, 09SI00191340528060 z dne 26. 3. 2009, 09SI00191340553225 z dne 16. 4. 2009, 09SI00191340530037 z dne 27. 3. 2009, 09SI00191340540870 z dne 7. 4. 2009, 09SI00191340544688 z dne 9. 4. 2009. 2. V obrazložitvi navedenega upravnega akta prvostopenjski organ povzema potek postopka, razloge za odpravo predmetnih odločb Vrhovnega sodišča RS po vloženih revizijah ter vsebino relevantnih sodb Upravnega sodišča RS. Upravno sodišče RS je s sodbami, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, odpravilo odločbe Carinskega urada Ljubljana, ki jih prav tako navaja. Z odpravo teh odločb so se odpravile tudi njihove pravne posledice, kot to določa 281. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zaradi pravnega učinkovanja so bile odpravljene vse pravne posledice, nastale z odpravljenimi odločbami. Vzpostavljeno je bilo stanje, ki je obstajalo pred izdajo navedenih prvostopenjskih odločb. Zato se tožniku izvrši vračilo plačanih carinskih dajatev v skupni višini 102.138,32 EUR. Ker prvostopenjski organ ni mogel pridobiti relevantnih listinskih podatkov v skladu z napotki iz citiranih sodb Upravnega sodišča RS, ni imel podlage za nedvoumno določitev carinskih vrednosti blaga po predmetnih carinskih deklaracijah, zaradi česar je v skladu z četrtim odstavkom 135. člena ZUP ustavil postopek naknadnega obračuna dajatev po predmetnih carinskih deklaracijah.

3. V zvezi z 2. točko izreka odločbe, v katerem je prvostopenjski organ določil znesek obresti, zaradi neupravičeno odmerjenih in plačanih dajatev od vplačane glavnice po predmetnih odločbah Carinskega organa Ljubljana, se je prvostopenjski organ skliceval na 241. člen Carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju CZS). Slednji določa da. če carinski organi povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev in morebiti pri plačilu teh dajatev pobrane kreditne ali zamudne obresti, ti organi za to ne plačajo nobenih obresti. Obresti je potrebno plačati le, če se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku treh mesecev po njenem sprejetju; če to predvidevajo nacionalne določbe. Znesek teh obresti je treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu. Nacionalne določbe pa določajo, da se obresti obračunajo za čas od plačila neupravičeno določenega carinskega dolga do izdaje odločbe, to pa je v danem primeru 19. 5. 2014 (obračun je razviden iz tabele 1 iz obrazložitve izpodbijane odločbe). Prvostopenjski organ je pri določitvi višine obrestne mere upošteval v relevantnem obdobju veljavno obrestno mero Evropske centralne banke (v nadaljevanju ECB) za ročnost enega leta. Skupni znesek obresti tako v predmetni zadevi znaša 7.958,74 EUR.

4. Pritožbeni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper 2. točko izreka odločbe (v kateri je prvostopenjski organ določil znesek obresti zaradi neupravičeno odmerjenih in plačanih dajatev od vplačane glavnice). V obrazložitvi je povzel potek postopka. V zadevi je sporno ali je potrebno v primeru vračila uvoznih dajatev in s tem povezanimi obrestmi glede višine obrestne mere uporabiti določbe nacionalne zakonodaje (relevanten Zakon o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2), na kar po mnenju tožnika napotujejo določbe Zakona o izvajanju carinskih predpisov (v nadaljevanju ZICPES, 3. člen). Sporno vprašanje je, katero obrestno mero za izračun obresti je potrebno v danem primeru uporabiti. Po mnenju pritožbenega organa so pritožbena stališča tožnika, da je potrebno v danem primeru uporabiti obrestno mero določeno z določbo 96. člena ZDavP-2, napačna. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZDavP-2 se od davkov, ki jih zavezanec ni plačal v predpisanem roku, plačajo zamudne obresti po 0,0274% dnevni obrestni meri. Ta določba pa se po mnenju pritožbenega organa za carinske zadeve ne uporablja, saj je področje obresti celovito urejeno v 241. členu CZS. Za CZS pa velja pravilo primarnosti in supremacije nad nacionalno zakonodajo. Prvi pododstavek 241. člena CZS določa, da če carinski organi povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev in morebiti pri plačilu teh dajatev pobrane kreditne ali zamudne obresti, ti organi za to ne plačajo nobenih obresti. Obresti je potrebno plačati le, če se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku treh mesecev po njenem sprejetju; če to predvidevajo nacionalne določbe. Znesek teh obresti se izračuna tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu. V nadaljevanju navaja vsebino določbe prvega odstavka 96. člena ZDavP-2. 5. Ko gre za carinsko zadevo je glede vračila obresti od dajatev, vrnjenih na podlagi 236. člena CZS, potrebno upoštevati tudi določbo 241. člena CZS. Skladno z drugim pododstavkom 241. člena CZS velja za države članice EU, ki spadajo v EURO območje, obrestna mera, ki jo določa ECB in ne obrestna mera po 96. členu ZDavP-2. Preizkus pravilnosti izračuna obresti pa je mogoč iz podatkov iz tabele 1 na strani 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Obresti so obračunane od dneva plačila neupravičeno določenega carinskega dolga do dneva izdaje odločbe (19. 5. 2014), ob upoštevanju višine obrestne mere, ki jo je določila ECB za ročnost do enega leta.

6. Tožnik s tožbo izpodbija točko 2 izreka odločbe prvostopenjskega organa, s katero je ta določil znesek obresti zaradi neupravičeno odmerjenega in plačanega davka od vplačane glavnice do dneva izdaje izpodbijane odločbe. Tožbo vlaga zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da bi morale biti obresti tudi na podlagi določbe 241. člena CZS, na katerega se sklicuje prvostopenjski organ, določene skladno z nacionalno zakonodajo. Enako izhaja iz sodne prakse SEU. Iz obrazložitve tega dela izpodbijane odločbe izhaja zgolj dejstvo, da naj bi obrestna mera znašala 1,6103% letno, pri čemer pa ni navedena podlaga in tudi ne izračun teh obresti. Izpodbijana odločba določa, da naj bi šlo za obrestne mere ECB, kar pa ne predstavlja nacionalnega denarnega in kapitalskega trga. Tako uporabljena obrestna mera ni zakonita. Izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu (točki 2 izreka) tudi ni možno preizkusiti, saj nima razlogov, oziroma so ti sami s seboj v nasprotju. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Posledično je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

7. CZS prepušča ureditev teh vprašanj nacionalni zakonodaji, kar je v Sloveniji ZICPES. Navaja vsebino 3. člena ZICPES, na podlagi katerega carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (ZDavP-2), v primeru, da s tem zakonom (ZICPES) ni drugače določeno. V nadaljevanju povzema primere vračila plačanega davka v primeru odpravljene odmerne odločbe in vrnitve v ponovni postopek po ZDavP-2. Sklicuje se na 97. člen in 99. člen ZDavP-2, ki ju navaja. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da se glede vprašanja obresti uporabljajo vsakokratna pravila ZDavP-2. Praviloma se uporabljajo določbe zakona, ki je veljal oziroma se uporablja v času odločanja o preveč ali neupravičeno odmerjenem in plačanem davku. V danem primeru je bil to ZDavP-2 (sodba Upravnega sodišča RS I U 1336/2012).

8. Da se v primeru ZICPES uporabljajo določila ZDavP-2 smiselno, izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1460/2011, katere vsebino navaja. Tako logično izhaja, da se tudi za vprašanje plačanega carinskega dolga uporablja Zakon o davčnem postopku in ne drug predpis. O vprašanju zamudnih obresti se je že izreklo tudi SEU. Ko se v carinskih zadevah odloča o zamudnih obrestih, se sklicuje na sklop določb CZS, ki se nanašajo na obresti, vključno z 241. členom CZS, torej tudi v delu, kjer se ta določba sklicuje na nacionalno zakonodajo. SEU je navedlo, da je potrebno pri določanju zamudnih obresti upoštevati njihov namen kot nacionalno zakonodajo. Višina obresti mora biti ustrezna tisti višini, ki velja v nacionalnem pravu. Plačilo zamudnih obresti pa je po SEU ukrep izvršitve odpravljene odločbe. SEU je npr. poudarilo, da je namen zamudnih obresti (za razliko od kompenzacijskih) „pavšalno odškodovati nezmožnost realizacije terjatve in spodbuditi dolžnika, da čim prej izvrši ničnostno odločbo“. Namen kompenzacijskih obresti pa je drugačen. Namen slovenske zakonodaje na tem področju pa je nedvoumen.

9. Tako ni resnega razloga za razlikovanje med carinskimi in davčnimi zadevami oziroma med carinskimi in davčnimi zavezanci. Tudi iz sodne prakse SEU izhaja, da je potrebno upoštevati namen nacionalne zakonodaje. Poudarek je tudi na učinku, ki ga imajo obračunane obresti. Zavezanec mora najeti kredit, da plača neupravičeno zaračunane carinske dajatve (stroški financiranja), upoštevati pa je potrebno tudi stroške inflacije. Obrestna mera iz izpodbijanega dela odločbe pa ne dosega nobenega od navedenih kriterijev. SEU je večkrat poudarilo, da je pri vračilu potrebno upoštevati inflacijo in Evropsko Komisijo obsodilo na plačilo ustrezno visokih obresti. Upoštevati je potrebno celotno nastalo finančno izgubo, vključno z izgubo vrednosti valute. Tako je obračun obresti, ki ga zagovarja tožnik, utemeljen tudi s splošnimi načeli prava Skupnosti. Po povedanem, bi morala biti višina zamudnih obresti določena z uporabo določb ZDavP-2 (96. člen ZDavP-2) in bi morala višina obresti po izpodbijanem delu odločbe (točka 2 izreka) po tožnikovem izračunu znašati okoli 70.000,00 EUR in ne vsega skupaj 12.000,00 EUR. Ker je poleg že obračunanih obresti v navedenem znesku tožnik upravičen tudi do razlike do celotnega zneska obresti, izračunanih po ZDavP-2, je treba točko 2 izreka odločbe odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijani del odločbe (točka 2 izreka odločbe) odpravi ter v tem delu samo odloči v zadevi oziroma podrejeno, da izpodbijani del odločbe (točka 2 izreka) odpravi in zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi z izpodbijano točko 2 izreka odločbe navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu pravilna in zakonita. Sodišče se strinja tudi z razlogi iz obrazložitev odločb obeh upravnih organov in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

13. V obravnavani zadevi je prvostopenjski carinski organ po uradni dolžnosti tožniku določil znesek povračila dajatev, ki so bile plačane po odločbah Carinskega urada Ljubljana, ki jih navaja, v znesku 102.138,32 EUR, kar med strankama ni sporno. V zadevi pa med strankama ostaja sporna višina obresti za obravnavano obdobje (od vplačane glavnice do izdaje odločbe dne 19. 5. 2014) od vrnjenih dajatev, do katerih je tožnik upravičen. Z izpodbijano točko 2 izreka odločbe je prvostopenjski organ določil znesek obresti zaradi neupravičeno odmerjenih in plačanih dajatev od vplačane glavnice po odločbah Carinskega urada Ljubljana, navedenih v točki 1 izreka do izdaje te odločbe 19. 5. 2014, v skupni višini 7.958,74 EUR. Ta znesek obresti je carinski organ izračunal na podlagi 241. člena CZS, ob upoštevanju zneska, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu (241. člen CZS). Upošteval je višino obrestne mere, ki jo je za obravnavano obdobje določila ECB za ročnost do enega leta, obračun obresti v zadevi pa je razviden iz tabele 1 na strani 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik se s takšnim obračunom obresti ne strinja in meni, da bi bilo potrebno za izračun obresti v danem primeru uporabiti ZDavP-2 (96. člen ZDavP-2, ki določa višino zamudnih obresti).

14. Po presoji sodišča tožnikovi ugovori niso utemeljeni. V navedeni zadevi je tudi po presoji sodišča potrebno kot materialni predpis pri izračunu obresti upoštevati specialni predpis, ki velja za carinske in uvozne dajatve, to pa je v danem primeru CZS. Člen 241 CZS namreč eksplicitno in celovito določa: „Če carinski organi povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev in morebiti pri plačilu teh dajatev pobrane kreditne ali zamudne obresti, ti organi za to ne plačajo nobenih obresti. Obresti pa je treba plačati, če: - se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku treh mesecev po njenem sprejetju, - to predvidevajo nacionalne določbe. Znesek teh obresti je treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu.“

15. Nesporno je, da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, da odločba, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za povračilo, ne bi bila izvršena v roku treh mesecev po njenem sprejetju. Pač pa gre za situacijo, ko obresti predvidevajo nacionalne določbe.

16. Določba 3. člena ZICPES določa, da če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek ( ZDavP-2). Iz določb slednjega (99. člen ZDavP-2) izhaja, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega davka obresti. Določbe ZDavP-2, na katere napotuje 3. člen ZICPES, pa so po presoji sodišča v zadevah, kot je obravnavana, ko gre za vračilo neupravičeno odmerjenih carinskih dajatev, postopkovne narave. Gre torej za uporabo postopkovnih določb, na podlagi katerih je pravilen zaključek obeh carinskih organov, da je v obravnavanem primeru tožnik upravičen poleg vračila neupravičeno odmerjenih in plačanih dajatev tudi do vračila obresti.

17. Glede višine obresti pa je po presoji sodišča potrebno upoštevati specialen predpis, to pa je v danem primeru CZS, ki vsebuje izrecno določbo: „da je znesek teh obresti treba izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu.“ (241. člen CZS). Ker je navedena določba jasna, saj napotuje na kapitalski trg in ne na upravne predpise (ZDavP-2), so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da je upravičen do vračila obresti v višini, kot jih določa 96. člen ZDavP-2 (zamudne obresti po 0,0247 odstotni dnevni obrestni meri). V predmetni zadevi, ki se nanaša na carinske dajatve, je namreč tudi po presoji sodišča potrebno kot materialni predpis upoštevati CZS, ki v drugem odstavku 241. člena CZS določa, da je treba znesek obresti izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu. Ob upoštevanju navedene določbe CZS pa je tudi po presoji sodišča pravilen obračun obresti prvostopenjskega carinskega organa v točki 2 izreka izpodbijane odločbe. Pri tem je carinski organ pravilno upošteval višino obrestne mere, ki jo je v relevantnem obdobju določala ECB. Za države članice EU, ki spadajo v EURO območje, kot je to tudi Republika Slovenija, določa obrestno mero ECB. Obračun obresti v predmetni zadevi pa je po presoji sodišča razviden iz tabele 1 na strani 6 obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa.

18. Sodišče pripominja, da je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 1167/2006 z dne 8. 5. 2008 zavzelo stališče, da je CZS povračilo preveč plačane carine uredil celovito in zato ni razloga za uporabo določb zakona o davčnem postopku. Iz obrazložitve predhodno navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je: „pravilno stališče, da se v primerih vračila carinskega dolga ne morejo uporabiti določbe ZDavP, ki urejajo vračilo (preveč plačanega) davka. CZ je namreč povračilo preveč plačane carine uredil celovito, tako ni razloga za uporabo ZDavP“.

19. Tožnikovi ugovori, da bi v zadevi bilo treba tožniku priznati obresti v višini, kot jih določa 96. člen ZDavP-2, tako tudi po presoji sodišča niso utemeljeni. V Republiki Sloveniji je z vstopom v EU začel veljati pravi red EU, kamor sodi tudi CZS. Slednji se v Republiki Sloveniji neposredno uporablja in ima kot pravo EU prednost pred nacionalnim pravom. Zato imajo določbe CZS prednost pred določbami ZDavP-2. Navedeno stališče pa ima podlago tudi v prejšnji ureditvi.

(1)

V obravnavani zadevi je tako tudi po presoji sodišča za izračun obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih dajatev relevantno materialno pravo in sicer CZS, ki je bilo v danem prim eru tudi pravilno uporabljeno.

Pravilno in popolno pa je bilo v zadevi tudi ugotovljeno dejansko stanje.

20. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da je izpodbijana točka 2 izreka odločbe prvostopenjskega organa neobrazložena in protislovna ter, da je ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je jasno razvidno, da predstavlja materialni predpis za izračun obresti v predmetni zadevi 241. člen CZS, v obrazložitvi so tudi navedeni razlogi, izračun obresti pa je tudi po mnenju sodišča razviden iz tabele na strani 6 obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa. Razloge v zvezi z uporabo carinskih predpisov kot materialnih predpisov v zadevi in ne davčnih predpisov je dodatno obrazložil pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe. Z obema obrazložitvama pa se strinja tudi sodišče. 21. Po povedanem je izpodbijana točka 2 izreka odločbe prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, relevantno dejansko stanje je bilo tudi pravilno in popolno ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna relevantna dejstva in okoliščine, ki so bila ugotovljena v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem tožene stranke o pomenu teh dejstev in okoliščin.

23. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

opomba (1) : Glej komentar k 158. členu starega Carinskega zakona, stran 790 - „Primerljive določbe evropskih predpisov“, ki v zadnjem odstavku navaja: „V teh primerih se obresti ne določajo v skladu s predpisi, ki veljajo za zamudne obresti, ampak v skladu z obrestmi, ki veljajo na finančnih trgih“. Iz takrat veljavne Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (drugi odstavek 670. člena) pa je tudi izhajalo, da če so izpolnjeni pogoji za obračun obresti, jih carinski organ obračuna v skladu s predpisi, ki veljajo za zamudne obresti.