Jedro

Tožena stranka tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov, ampak mu je le zaključila delovno knjižico, kar ni zakonito.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za vrnitev tožnika nazaj na delo, za plačilo prejemkov za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno aprila 2005 dalje ter odločitev o stroških postopka spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu spremenjena glasi: "Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi po 30.3.2005 in sicer od 1.4.2005 do 6.9.2006. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati odškodnino v znesku 2.087,32 EUR, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati za čas od 1.4.2005 do 23.11.2005 neto plače od bruto zneskov: za april 498,66 EUR, za maj 498,66 EUR, za junij 498,66 EUR, za julij 498,66 EUR, za avgust 511,60 EUR, za september 511,60 EUR, za oktober 511,60 EUR, za november 390,58 EUR, od 24.11.2005 do 6.9.2006 pa neto plače, ki bi jih mesečno prejel, če bi delal ter neto regres za leto 2005, odmerjen od bruto zneska 687,31 EUR, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnikove stroške postopka v znesku 293,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, na račun BPP št. ....

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 335,28 EUR, v 8 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 123,93 EUR, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnikove pritožbene stroške v znesku 209,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka, do plačila, na račun BPP št. ....

Revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo 178 nadur in razlike v plači do 19.3.2005 se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 20.3.2005, da mu je trajalo do 30.3.2005 in da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko v plači v znesku 21.727,00 SIT ter sorazmerni del regresa v znesku 35.565,00 SIT. Zahtevek za reintegracijo, za plačilo 178 nadur, za plačilo razlike v plači za januar, februar in marec 2005, za plačilo razlike v regresu za leto 1005 ter za plačilo plač za čas od aprila 2004 do 23.11.2005 pa je zavrnilo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 338. člena ZPP, ker se izjava tožene stranke o predložitvi pogodbe o zaposlitvi v podpis ne sklada z izpovedjo priče A.K. in tožnika, sodišče pa o tem ni zavzelo stališča. Dejstvo, da so nekatere priče zaposlene pri toženi stranki in sorodstvene vezi med njimi pa tudi vzbujajo dvom v njihovo verodostojnost. Nadalje je sodišče prve stopnje verjelo toženi stranki, kljub nasprotovanju tožnika in trditev tožene stranke z drugimi dokazi ni primerjalo. Ni se opredelilo npr. do tega, zakaj tožnik ni dne 3.1.2005 podpisal pogodbe o zaposlitvi, če naj bi bila sestavljena na njegovo zahtevo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki le do 30.3.2005 na podlagi pogodbe o zaposlitvi je v popolnem nasprotju z dejanskim stanjem. Dogovora za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ni bilo, pisna pogodba ni bila sklenjena, saj tedaj pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sploh ni bilo. Tožnik je s toženo stranko sklenil le eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer za čas do 1.2.2005, vendar je po izteku tega časa ostal na delu, saj tudi pri sklepanju te pogodbe o zaposlitvi ni bilo zakonskih pogojev za sklenitev za določen čas. Zato je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje bi moralo za popolno ugotovitev dejanskega stanja vpogledati v dokumentacijo, za katero je tožnik predlagal, naj jo tožena stranka predloži, saj bi se iz nje videlo, da je bil dejansko na delu več, kot le osem oziroma štiri ure dnevno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremembo z ugoditvijo zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zatrjevano nasprotje med izpovedmi, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo lahko pomeni le očitek nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa absolutne bistvene kršitve določb postopka. Utemeljen pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ter napačne ugotovitve dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče v okviru 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo že izvedene dokaze tako, da je v soglasju s strankama prebralo listine v spisu po popisu prilog A in B ter zapisnike o zaslišanjih strank in prič, stranki je tudi ponovno zaslišalo in dopolnilo dokazni postopek z vpogledom v poslovno dokumentacijo o prometu toženca v obdobju od 1.10.2004 do 20.3.2005. Po dopolnjenem dokaznem postopku je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da je pritožba delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožniku delovno razmerje dne 20.3.2005 ni zakonito prenehalo. Tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi katerega od zakonsko določenih razlogov, pa tudi drugi pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi dne 20.3.2005 niso bili izpolnjeni. Tožena stranka je tožniku le zaključila delovno knjižico. Tak način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je nezakonit. Ni pa pravilna nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje, da je tožniku trajalo delovno razmerje pri toženi stranki le do 30.3.2005. Po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas izjema od pravila, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas. Za določen čas se lahko sklene le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno našteti (52. člen ZDR) in sicer za omejen čas, ki je potreben, da se delo opravi (prvi odstavek 53. člena ZDR). Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR).

Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.10.2004 do 1.2.2005. Po izteku tega časa je ostal na delu pri toženi stranki do 19.3.2005, kar pomeni, da je delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi, ki naj bi bila sklenjena do 30.3.2005 veljavna, ni pravilno. Pogodba je veljavna le, če jo podpišeta obe stranki ali pa če sta obe soglasni (če ni podpisana), da je bila sklenjena. V spornem primeru ni podan noben od teh dveh osnovnih pogojev. Če je tožena stranka res spregledala, da tožnik januarja 2005 ni podpisal pogodbe o zaposlitvi, mora posledice nositi sama, saj se od povprečno skrbne pogodbene stranke pričakuje najmanj to, da se prepriča, ali je nasprotna stranka podpisala pogodbo. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bilo med strankama doseženo soglasje za sklenitev sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pogodba ni bila sklenjena. Tudi, če bi bila sklenjena, pa je razlog, ki je v njej naveden, v nasprotju z zakonom, saj preizkus znanja ni razlog, ki bi po 52. členu ZDR opravičeval sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku ob nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki ni trajalo le do 30.3.2005, ampak tudi po tem datumu. Ker je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja napačno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno na podlagi 4. točke 358. člena ZPP poseči v izpodbijani del sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za reintegracijo in reparacijo z odločitvijo, da je tožniku delovno razmerje trajalo z vsemi pravicami tudi po 30.3.2005 in sicer vse od 1.4.2005 do 6.9.2006. Za ta čas je tožnik upravičen do plač, ki jih je do 23. novembra 2005 specificiral, od novembra 2005 dalje pa je zahtevek ostal opisen. Zneski, ki jih je tožnik zahteval, predstavljajo zneske minimalne plače in so postavljeni v bruto višini. Tožnik je upravičen do izplačila neto zneskov in do bruto obračuna (davke in prispevke je delodajalec dolžan odvesti po zakonu). Upravičen je tudi do neto regresa za letni dopust od zahtevanega bruto zneska. Tožnik zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zneskov ni zahteval. Datum trajanja delovnega razmerja do 6.9.2006 je določen zato, ker je tožnik namesto reintegracije v skladu s 118. členom ZDR predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje in zahteval odškodnino v višini šestih plač. Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Pritožbeno sodišče je odločilo o datumu trajanja delovnega razmerja in ocenilo, da je primerna odškodnina v višini štirih bruto plač, ki bi jih tožnik prejel, če bi na dan odločitve sodišča še delal. Tožnik je pri vtoževanih zneskih kot osnovo upošteval znesek minimalne plače. Glede na to, da je minimalna plača v septembru 2006 znašala 521,83 EUR, znaša prisojena odškodnina 2.087,32 EUR. Za tako višino se je pritožbeno sodišče odločilo z upoštevanjem trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bil zaposlen pri toženi stranki le šest mesecev) in možnosti ponovne zaposlitve (na pritožbeni obravnavi je bilo ugotovljeno, da se je tožnik zaposlil v januarju 2007). Drugih okoliščin, ki bi opravičevale višjo odpravnino, tožnik ni navajal. Glede dejansko opravljenih ur in zahtevka za plačilo nadur, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da delo prek polnega delovnega časa tožniku ni bilo odrejeno. O tem sta bili tudi pri ponovnem zaslišanju strank njuni izpovedi skladni. Zato bi lahko tožniku pripadalo plačilo za delo, ki bi ga opravil izven rednega delovnega časa, le v višini plače za redno delo. Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče sta izvedli vse s strani tožnika predlagane dokaze, iz katerih pa ne izhaja, da je tožnik dodatne ure opravil po nalogu delodajalca ali zaradi potreb delovnega procesa. Tožnik je izpovedal, da je delal tako v trgovini, kot v delavnici in da je večinoma delal od 8.00 do 19.00 ure, okrog 15. novembra v letu pa zaradi navala strank v vulkanizerski delavnici (zamenjava gum) še dlje. Nasprotno pa je toženec to odločno zanikal in izpovedal, da je bil tožnikov delovni čas od 8.00 do 17.00 ure, od januarja 2005 pa od 8.00 do 12.00 ure, občasno pa od 12.00 do 16.00 ure in da po tem času ni bilo potrebe, da bi tožnik ostajal na delu. Glede na nasprotni izpovedi strank je pritožbeno sodišče - enako kot sodišče prve stopnje - sledilo izpovedi prič D.Ž. in A.K., ki sta edina izrecno izpovedala, da je tožnik delal od 8.00 do 17.00 ure, od januarja do marca pa po štiri ure dnevno od 8.00 do 12.00 ure. Izpovedi drugih zaslišanih prič niso bile tako jasne, zato nanje sodbe ni mogoče opreti. Prav tako pa resničnosti tožnikovega zatrjevanja ni bilo mogoče razbrati iz evidence opravljenih ur, ki jo je vodil le tožnik in ni potrjena s strani delodajalca niti iz dodatno izvedenega dokaza z vpogledom v poslovno dokumentacijo, kar je na pritožbeni obravnavi ugotovil že tožnik sam. V zvezi s pomislekom pritožbe, da sta D.Ž. in A.K. (slednji je bil celo vodja trgovine) neverodostojni priči, pritožbeno sodišče ugotavlja, da jima je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj sta bili opozorjeni na dolžnost govoriti resnico in na posledice krive izpovedbe. Sodba je v tem delu oprta na njuno izpoved, kar pomeni, da bi bila za eventualno krivo pričanje kazensko odgovorna.

Ker ni dokazano, da bi tožnik v času trajanja delovnega razmerja res opravil dodatnih 178 ur in tudi ni dokazano, da je v času od januarja do 19.3.2005 delal več, kot štiri ure dnevno, je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo del sodbe sodišča prve stopnje, s katero je zavrnjen zahtevek za plačilo 178 nadur in razlike v plači za januar, februar in marec 2005. Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka. Tožnik je z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uspel (v ta uspeh šteje tudi odškodnina, ki je dosojena namesto reintegracije), zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, ki so nastali s tem delom zahtevka. Ni pa uspel z zahtevkom za plačilo nadur in razlike v plači, ki ni v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Zato je dolžan toženi stranki povrniti stroške, ki so ji nastali s tem delom zahtevka.

Tožnika je zastopala pooblaščenka na podlagi odločbe za dodelitev brezplačne pravne pomoči šele od zadnjega naroka za glavno obravnavo dalje. Za pristop na ta narok je upravičen do povrnitve stroškov v višini 150 točk, za vložitev pritožbe pa v višini 375 točk, kar znese 525 točk oziroma 240,975 EUR, povečano za materialne stroške v višini 2% in 20% DDV pa 293,99 EUR. Priznane stroške tožnika je dolžna tožena stranka plačati na račun sodišča za BPP, zato jih ni mogoče pobotati s stroški, ki so odmerjeni za toženo stranko.

Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na tožbo v višini 100 točk, za pristop na prvi narok v višini 100 točk, na naslednja dva naroka pa po 50 točk in za trajanje drugega naroka v višini 250 točk, kar skupaj znese 550 točk oziroma 252,45 EUR, povečano za 20% DDV pa 302,94 EUR. Toženi stranki se priznajo tudi priglašeni materialni stroški v višini 4,59 EUR (10 točk) in taksa za odgovor na tožbo za denarni del zahtevka v višini 350 taksnih točk oziroma 27,755 EUR. Priznani stroški tožene stranke znašajo skupaj 335,28 EUR.

Tožnik je uspel s pritožbo v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja, zato je upravičen do povrnitve stroškov za pritožbo v višini 375 točk, kar povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov znaša 209,99 EUR. Priznane stroške tožnika je dolžna tožena stranka plačati na račun sodišča za BPP. S pritožbo zoper odločitev o denarnem delu zahtevka za čas pred prenehanjem delovnega razmerja tožnik ni uspel, zato do povrnitve stroškov za pristop na pritožbeno obravnavo, ki se je opravila v zvezi s tem delom zahtevka, ni upravičen.

Ker tožnik s pritožbo zoper odločitev o denarnem delu zahtevka za čas pred prenehanjem delovnega razmerja ni uspel, je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov za pristop na pritožbeno obravnavo v višini 125 točk in za trajanje ter odsotnost iz pisarne v višini 100 točk, kar povečano za 20% DDV znaša 123,93 EUR.

Ker gre v tem primeru poleg spora za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi za spor o izplačilu nadur in razlike v plači za čas pred spornim prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, za ta del spora revizija po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni določalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije ni dopustilo.