Jedro

Pritožbeno sodišče je samo prvič obravnavalo toženkin ugovor o originarni pridobitvi lastninske pravice, ki pomeni samostojno in sklenjeno pravno celoto. S tem je poseglo v toženkino pravico do obravnavanja pred sodiščem in tudi v ustavni pravici do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek iz pavlijanske tožbe za ugotovitev, da izročilna pogodba, ki jo je toženka 4. 3. 2004 sklenila s svojim očetom M. Ž. glede nepremičnine v vl. št. 1251 k.o. ... nima pravnega učinka do tožnic in njihove terjatve v višini 3.156.956,80 EUR (prej 756.533.145,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2004 dalje, ter s tem povezani zahtevek, da mora toženka dopustiti izvršbo na tej nepremičnini do poplačila terjatve tožnic. Pojasnilo je, da tožnice glede zapadlosti svoje terjatve niso ponudile nobenega dokaza, pa tudi ne glede same višine terjatve, ki je pomembna za ugotavljanje neplačevitosti dolžnika, ki je niso niti zatrjevale. Pojasnilo je še, da zaradi neizkazanosti pogojev iz 255. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni obravnavalo toženkinega ugovora o vlaganjih v nepremičnino in pridobitvi lastninske pravice na originaren način.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbam tožnic in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Zapadlost terjatve izhaja iz ponujenega in izvedenega dokaza z vpogledom v drug spis, poleg tega pa toženka zapadlosti niti ni prerekala. Pritožbeno sodišče povzema tudi trditve tožnic glede neplačevitosti dolžnika. Na koncu še presodi, da je neutemeljen toženkin ugovor o originarni pridobitvi lastninske pravice, ker tega glede na sklenjeno izročilno pogodbo ne more več uveljavljati, poleg tega pa v postopku niti nista udeležena njena starša kot dotedanja solastnika nepremičnine.

3. Toženka je vložila pravočasen predlog za dopustitev revizije proti drugostopenjski sodbi. Vrhovno sodišče je revizijo s sklepom II DoR 324/2010 z 10. 11. 2010 dopustilo glede vprašanja, kakšno je trditveno in dokazno breme glede neplačevitosti dolžnika pri pavlijanski tožbi in glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče s prvim obravnavanjem toženkinega ugovora o originarni pridobitvi lastninske pravice prekoračilo svoja pooblastila.

4. Toženka v dopuščeni reviziji podrobneje razlaga, zakaj je glede obeh dopuščenih vprašanj pritožbeno sodišče ravnalo napačno in nezakonito. Pri tem povzema svoje trditve v predlogu za dopustitev revizije, vztraja pa tudi pri tretjem sklopu trditev iz predloga v zvezi z vprašanjem zapadlosti ter dokaznim predlogom za vpogled v drug spis, čeprav sama ugotavlja, da revizija glede tega vprašanja ni bila dopuščena.

5. Revizija je bila vročena tožnicam, ki niso vložile revizijskega odgovora.

6. Revizija je utemeljena.

7. Prej omenjenega tretjega sklopa trditev v zvezi z zapadlostjo terjatve tožnic in ponujenim dokaznim predlogom revizijsko sodišče ni obravnavalo, saj tega niti ne sme. Določba drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je jasna: v primeru dopuščene revizije lahko izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena.

8. Revizija pa utemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da je s prvim obravnavanjem toženkinega ugovora o originarni pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini prekoračilo svoja pooblastila. Prvostopenjsko sodišče je izrecno navedlo, da se s tem vprašanjem ni ukvarjalo (zadnja stran prvostopenjske sodbe), ker je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče je menilo, da ti razlogi niso pravilni. Zato je samo prvič obravnavalo toženkin ugovor, da je tožbeni zahtevek za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja neutemeljen zato, ker je lastninsko pravico pridobila z vlaganji v sporno nepremičnino in ne na podlagi izpodbijane izročilne pogodbe. Navedeni ugovor pomeni samostojno in sklenjeno pravno celoto (kot pravilno opredeljuje tudi revizija), ki pa je bila prvič obravnavana šele na pritožbeni stopnji namesto na dveh stopnjah sojenja. Z očitanim ravnanjem je pritožbeno sodišče storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je toženki odvzelo možnost izjave o pravnem stališču v zvezi s prvič obravnavanim ugovorom. Mnoge kršitve iz navedene zakonske določbe segajo tudi na ustavno raven. Pravica stranke do sodelovanja v postopku (kontradiktornost, pravica do izjave) temelji na 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS) o enakem varstvu pravic v postopku, ter pomeni osrednjo in najpomembnejšo procesno pravico. Prvo obravnavanje samostojne in sklenjene pravne celote na pritožbeni stopnji pa posega tudi v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS, saj stranka te možnosti v takem primeru sploh nima. Bistvo ustavne pravice do pravnega sredstva je, da se o bistvenih in kompleksnih vprašanjih, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka ali ugovorov proti njemu, odloča na dveh stopnjah sojenja. Sodna praksa revizijskega sodišča je že nekajkrat opozorila na ta vprašanja, npr. v zadevi II Ips 217/2004, ko je pritožbeno sodišče ob spremembi izpodbijane sodbe iz ugodilne v zavrnilno glede glavnega tožbenega zahtevka samo prvič odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku; ali v zadevi II Ips 480/2003, ko je pritožbeno sodišče potrdilo razloge prvostopenjskega sodišča o neutemeljenih toženčevih ugovorih, pri tem pa samo prvič obravnavalo še ugovor izpolnitve itd.. Tudi Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah (na nekatere od njih se revizija izrecno sklicuje) večkrat poudarilo, da mora biti pravica do izjave spoštovana na obeh stopnjah sojenja. Literatura pri tem stališču vztraja kljub z zadnjo novelo ZPP-D delno spremenjeni ureditvi pritožbenega postopka (in razširitvi pooblastil pritožbenega sodišča) prav pri samostojnih in sklenjenih pravnih celotah, kot je v tej zadevi obravnavani ugovor ali ugovor zastaranja, ugovor pobota itd. (več Zobec v Ude et. al.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, strani 213, 389, 390, Ur. l. RS, GV Založba, Ljubljana 2009).

9. Ker je toženka utemeljeno uveljavljala procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na pritožbeni stopnji in poseg v ustavni pravici iz 22. in 25. člena URS je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.