Jedro

S takšnim ravnanjem – načrtnim odtujevanjem premoženja dolžnik povzroča svojo neplačevitost in je tako podan tudi pogoj iz drugega odstavka 255. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine v spisu, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da izročilna pogodba, sklenjena dne 04.03.2004 med M.Ž, in B.Ž., glede nepremičnin, vpisanih v vložni št. 1251 k.o. H., nima pravnega učinka do tožečih strank in do njihove terjatve v višini 3,156.956,80 EUR (prej 756,533.145,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.03.2004 do plačila. Tožena stranka B.Ž., je dolžna dopustiti izvršbo z izročilno pogodbo z dne 04.03.2004, prevzete nepremičnine vložna št. 1251 k.o. H. do poplačila terjatve tožečih strank, v izreku o pravnih stroških pa tako, da je sedaj tožena stranka dolžna povrniti Republiki Sloveniji 769,27 (sedemsto devetiinšestdeset 27/100) EUR pravdnih stroškov, ostalim tožnicam pa 1.452,26 (tisoč štiristo dvainpetdeset 26/100) EUR njihovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od potega 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna Republiki Slovenji povrniti 286,88 (dvesto šestiinosemdeset 88/100) EUR njenih pritožbenih stroškov, ostalim tožnicam pa 413,10 (štiristo trinajst 10/100) EUR njihovih pritožbenih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožeče stranke zahtevale, da se ugotovi, da izročilna pogodba, sklenjena 04.03.2004 med M.Ž. in B.Ž. glede nepremičnine vložna št. 1251 k.o. H. nima pravnega učinka do tožečih strank, glede njihove terjatve v višini 3,156.956,80 EUR (756,533.145,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.03.2004 do plačila in da je tožena stranka dolžna dopustiti izvršbo na z izročilno pogodbo prevzete nepremičnine do poplačila terjatve tožečih strank. Tožečim strankam je tudi naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. Takšno sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijajo vse pravdne stranke tako Republika Slovenija, kakor tudi šest družb T. – v stečaju. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. S predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je bila tožba v tej pravdni zadevi vložena pravočasno. Tak svoj zaključek je utemeljilo s tem, da je dolžnik ob razpolaganju vedel, ali bi moral vedeti, da s svojim ravnanjem škoduje upnikom, da torej s sklenitvijo izročilne pogodbe lahko svojim upnikom škoduje. Ugotovilo je tudi, da je zgolj zatrjevanje tožene stranke, da se za posle svojega očeta (dolžnika) ni brigala in da ji ni bilo znano, da ima takšne dolgove, ne zadostuje za zaključek, da toženki ni bilo znano, da dolžnik s takim ravnanjem škoduje upnikom, saj je šlo za medijsko odmevno zadevo, torej za splošno znano dejstvo. Sporna pogodba pomeni odplačni pravni posel in je bila sklenjena 04.03.2004, tožba v tej pravdni zadevi pa vložena 03.03.2005. 6. S temi ugotovitvami se pritožbeno sodišče v celoti strinja in v tem obsegu tudi povzema razloge sodišča prve stopnje.

7. Tako so izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika – OZ, domneva iz drugega odstavka ni izpodbita, prav tako pa je bila tožba vložena v roku iz prvega odstavka 257. člena OZ.

8. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da ima zapadlo terjatev zoper svojega dolžnika. Tak svoj zaključek opira na ugotovitev, da tožeča stranka za trditev, da je stečajni upravitelj M.Ž. 23.01.2004 odpoklical vsa sredstva, ki jih je družba P. d.o.o. dolgovala drugi do sedmi tožeči stranki, le-ta pa jih zaradi blokade računov ni vrnila v stečajno maso, ni ponudila nobenega dokaza.

9. Tožeča stranka v pritožbi takšnemu zaključku sodišča prve stopnje nasprotuje z utemeljitvijo, da je predlagala vpogled v spis Okrožnega sodišča v C., opr. št. II Pg 297/04, kjer tožeča stranka toži M.Ž. za plačilo odškodnine 756,533.145,00 SIT in kjer so kot dokaz priloženi dopisi o odpoklicu sredstev, posojenih družbi P. d.o.o.. Prav tako bi sodišče z vpogledom v ta spis lahko ugotovilo, da M.Ž. ne oporeka trditvi, da denarna sredstva niso bila vrnjena.

10. Iz pravdnega spisa II Pg 297/04 je razvidno, da M.Ž. ni oporekal trditvam, da sredstva, posojena družbi P. d.o.o. niso bila vrnjena, prav tako pa tožena stranka v tej pravdni zadevi ni nikoli zanikala dejstva, da je M.Ž. dne 24.01.2004 od družbe P. d.o.o. odpoklical sredstva in da ta še niso bila vrnjena. To dejstvo se torej na podlagi določila drugega odstavka 214. člena ZPP šteje za priznano in ga tako glede na določilo prvega odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati, saj ne gre za zahteve, s katerimi stranke ne bi mogle razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP).

11. Tako se izkaže, da zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je M.Ž. 24.01.2004 od družbe P. d.o.o. odpoklical posojena sredstva in da ta sredstva niso bila vrnjena, ni pravilen. Prav tako na ti dve dejstvi sodišče prve stopnje opira svoj zaključek, da terjatev še ni zapadla. Dejstvo odpoklica 24.01.2004 in dejstvo nevračila s strani družbe P. d.o.o., je tako potrebno šteti za neprerekani dejstvi, ki ju ni potrebno dokazovati in ju mora sodišče pri svoji odločitvi upoštevati. Odškodninska obveznost nastane, ko so izpolnjene predpostavke, ki jih določa zakon. Nastanek škode pa ni le predpostavka nastanka odškodninske obveznosti, temveč po izrecni določbi 165. člena OZ opredeljuje tudi njen izpolnitveni čas (zapadlost). Zato v trenutku nastanka škode oškodovanec pridobi zahtevek za poplačilo te škode za oškodovalca pa nastane dolžnost povzročeno škodo povrniti in ta takrat tudi zapade. Enak princip je zakonodajalec sprejel za vse odškodninske obveznosti, torej tudi za tiste, za katere v trenutku nastanka škode niso znane niti vse škodne posledice, niti ni znana višina denarne odškodnine, ki je ekvivalentna morebitnemu nedenarnemu prikrajšanju (škodi). Trenutka nastanka škode zakon ne definira in je ta odvisen od okoliščin primera. Če gre za zmanjšanje premoženja (navadna škoda) škoda nastane, ko do tega zmanjšanja pride, ta trenutek pa je objektivno zaznavan. Na podlagi določila 132. člena OZ je pravno priznana premoženjska škoda, poseg v premoženjskopravno sfero drugega, ki povzroči bodisi zmanjšanje premoženja oškodovanca, bodisi preprečitev njegovega povečanja. Temu ustrezno je utemeljeno pritožbeno navajanje, da je tožečim strankam škoda že nastala, saj je zaradi ravnanja stečajnega upravitelja M.Ž. prišlo do zmanjšanja stečajne mase, torej do zmanjšanja obsega premoženja stečajnih dolžnikov za zneske, ki so bili iz stečajnih mas posamezne tožeče stranke posojeni družbi P. d.o.o., na poziv stečajnega upravitelja pa v stečajne mase niso bili vrnjeni.

12. Za čas nastanka škode je potrebno šteti dan, ko je stečajni upravitelj M.Ž. od družbe P. d.o.o. odpoklical posojena denarna sredstva, družba P. d.o.o. pa jih zaradi blokade svojega računa ni vrnila. Takrat je bilo premoženje druge do sedme tožeče stranke zmanjšano. Dejstva, da znašajo posojena pa nevrnjena sredstva 3,156.956,80 EUR, tožena stranka ni prerekala, trdila je le, da višine terjatve ni mogoče ugotoviti dokončne delitve stečajne mase P. d.o.o., to pa še ne pomeni, da terjatev tožeče stranke do M.Ž. ni zapadla.

13. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala neplačevitosti dolžnika (drugi odstavek 255. člena OZ).

14. Tožeča stranka je pravočasno trdila, da je M.Ž. s toženko 04.03.2004 sklenil izročilno pogodbo z namenom, da bi tožečim strankam onemogočil izterjavo škode, kar z drugimi besedami pomeni, da je dolžnik načrtno povzročal svojo neplačevitost. To svojo trditev je tožeča stranka še podkrepila s trditvijo, da je M.Ž. odtujil svojo polovico nepremičnine z izročilno pogodbo, medtem, ko njegova žena, ki je bila lastnica druge polovice iste nepremičnine, tega ni storila. To pa kaže na to, da je bilo potrebno izročiti le premoženje, iz katerega bi se tožeče stranke lahko poplačale. Prav tako je v tej zvezi tožeča stranka opozorila na nepravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju, kjer je sodišče zavrnilo predlog za določitev deleža na skupnem premoženju med R. in M.Ž., ker je ugotovilo, da gre za nedovoljeno razpolaganje pravdnih strank. Logičen zaključek je, da M.Ž. s takšnim ravnanjem – načrtnim odtujevanjem premoženja povzroča svojo neplačevitost in je tako podan tudi pogoj iz drugega odstavka 255. člena OZ.

15. Glede s strani toženke zatrjevanih vlaganj in s tem pridobitve lastninske pravice na originaren način, česar sodišče prve stopnje ni obravnavalo, zaradi zavrnitve zahtevka iz drugih razlogov, pa je potrebno povedati, da je toženka z izročilno pogodbo sprejela polovico nepremičnine kot dotedanjo lastnino dolžnika M.Ž., zato na tem delu pridobitve lastninske pravice na originaren način z vlaganjem ne more uveljavljati. Poleg tega pa uveljavljanje takšne pravice v tem postopku sploh ni dopustno, saj nasprotni stranki nista niti R., niti M.Ž., kot solastnika izročene premičnine vsak do 1/2, vse do sklenitve izročilne pogodbe.

16. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine v spisu, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj, zato je na podlagi določila druge alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

17. Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremenjeno odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je sedaj v pravdi v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154., 155. in 163. člen ZPP).

18. Sodišče je Republiki Sloveniji priznalo naslednje stroške: 500 točk za sestavo tožbe, 500 točk za zastopanje na prvi glavni obravnavi, 500 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 15,50 EUR kilometrine Ptuj – Maribor – Ptuj, 60 točk za urnino na poti, 50 točk za prejem sodbe in končno poročilo stranki, 2% materialnih stroškov, kar skupaj znaša 769,70 EUR.

19. Sodišče je ostalim šestim tožečim strankam priznalo 500 točk za sestavo tožbe, 250 točk za predlog za zaznambo spora, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanje na glavni obravnavi, 50 točk za končno poročilo stranki, 50% za zastopanje več strank, 2% materialne stroške do 1000 točk in 1% materialne stroške nad 1000 toč, 20% DDV in 208,64 EUR sodne takse, kar skupaj znaša 1.452,26 EUR.

20. Tožeče stranke so s pritožbama v celoti uspele, zato jim je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Potrebni pritožbeni stroški znašajo za Republiko Slovenijo 625 točk ali 286,80 EUR in za ostale tožeče stranke 625 točk za sestavo pritožbe, 50% za zastopanje šestih strank in 20% DDV na priznane odvetniške stroške, kar znaša 1124,90 točk ali 413,10 EUR ter 208,64 EUR takse, kar skupaj znaša 621,74 EUR.

21. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato mora tožena stranka sama nositi svoje stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).