Jedro

Očitki v pritožbi, ki implicirajo, da je bila prvostopenjska sodnica pristranska, celo koruptivna v povezavi s pooblaščencem tožene stranke, rušijo zaupanje v sodni sistem in izpodkopavajo avtoriteto sodišča. Ker niso v ničemer stvarno povezani z vsebino pritožbe, je njihov edini namen žaliti sodnico, sodišče in s tem sodno vejo oblasti. Tožeča stranka bi, če je dvomila v nepristranskost sodnice, morala takoj, ko je izvedela, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do konca glavne obravnave, zahtevati njeno izločitev. Takšne zahteve ni podala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se D. Đ. (v nadaljevanju pritožnik) zaradi žalitve sodišča kaznuje z denarno kaznijo 300,00 EUR. Kazen mu je izreklo v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 327/2012 z dne 21. 6. 2013, ki jo je pritožnik vložil kot takratni direktor tožeče stranke.

2. Pritožnik v pritožbi zoper sklep o izreku denarne kazni pritožbenih razlogov ni formalno opredelil. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi in pritožnika oprosti izrečene kazni. Pritožnik trdi, da stavek, ki ga je sodišče citiralo v izpodbijanem sklepu, zgolj označuje okoliščine, ki so se dejansko pripetile v škodo tožeči stranki na glavni obravnavi. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-145/03-9 z dne 23. 5. 2005 trdi, da je šlo v obravnavanem primeru za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave RS, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravdno sodišče tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, kaznuje z denarno kaznivo do 1.300,00 EUR (prvi odstavek 109. člena v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Kaznovanje po 109. členu ZPP je ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejen tek pravdnega postopka in nujno procesno disciplino.

5. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005 izhaja, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Zato pri 109. členu ZPP ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja. Sodišče, ki se odloča za uporabo 109. člena ZPP, mora skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in morda ostrih izjavah (npr. v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo) za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva (in tudi pravice do pritožbe po 25. členu Ustave). Višje sodišče je v obravnavanem primeru presodilo, da je pritožnik s svojimi žaljivimi izjavami v pritožbi prekoračil meje dopustnega.

6. V izpodbijanem sklepu je poudarilo, da trditve v pritožbi „Evidentna naklonjenost med pooblaščencem tožene stranke, tudi bivšim sodelavcem tega sodišča in sodnico, ki je na drugi strani s psihološkimi triki vplivala tako na pooblaščenca tožeče stranke, kot tudi na zastopnika tožeče stranke, s preprečevanjem pravice do ugovora, oprostite, ni vredno besede razsodišče. Sodišče bi lahko razsodilo tudi brez teatra glavne obravnave, tako bi se vsaj manj osramotilo.“ niso v ničemer povezane s predmetom same pritožbe, temveč predstavljajo zgolj žaljiv pritisk na odločanje sodišča oziroma diskreditacijo sodnikov, ki so odločali v dosedanjem postopku.

7. Višje sodišče je materialnopravno pravilno presodilo in obrazložilo, v čem je žaljivost spornih pritožnikovih navedb (2. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Naloga sodne veje oblasti v pravdnem postopku je varstvo subjektivnih pravic materialnega prava in reševanje sporov. Zanjo so odločilnega pomena zaupanje v sodstvo, njegov ugled in avtoriteta. Z vidika pričakovanja strank zaupanje v sodni sistem pomeni, da bodo pri sodišču lahko dosegle varstvo svojih pravic. Očitki v pritožbi z dne 26. 10. 2014, ki implicirajo, da je bila prvostopenjska sodnica pristranska, celo koruptivna v povezavi s pooblaščencem tožene stranke, kot je zapisalo že drugostopenjsko sodišče, rušijo zaupanje v sodni sistem in izpodkopavajo avtoriteto sodišča. Ker niso v ničemer stvarno povezani z vsebino pritožbe, je njihov edini namen žaliti sodnico, sodišče in s tem sodno vejo oblasti. Tožeča stranka bi, če je dvomila v nepristranskost sodnice, morala takoj, ko je izvedela, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do konca glavne obravnave, zahtevati njeno izločitev (72. člen ZPP v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP). Takšne zahteve ni podala. Sicer pa bi tožeča stranka odpravo nepravilnosti, če je do njih prišlo, lahko zahtevala s pravnimi sredstvi v okviru razlogov, ki jih je mogoče v posameznih pravnih sredstvih uveljavljati, ne pa z žalitvami. Višina denarnega zneska 300,00 EUR je sorazmerna s težo žalitve.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča druge stopnje (2. točka 365. člena ZPP).