Jedro

Iz listinskih dokazov sicer izhaja dejstvo nastanka prometne nezgode, vendar je skladno s 7. in 212. členom ZPP na tožniku dokazno breme, da dokaže, da je do prometne nezgode prišlo na zatrjevani način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati znesek 8.865,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2005 dalje do plačila. Tožniku je prvostopno sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.014,73 EUR.

2.Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, pritožnemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj tožbenega temelja in tožeči stranki dosodi zahtevano odškodnino, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnika, zato je sodba v tem delu pomanjkljiva. Iz sodbe ne izhaja, kakšno stališče je sodišče zavzelo do vsakega izmed izvedenih dokazov in kakšen je zaključek dokazovanja. Tako se ni izjasnilo do nekaterih listinskih dokazov, in sicer skice prometne nezgode s konfiguracijo terena in položajem vozil, fotografij poškodovanih vozil, zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, prevoznega lista za poškodovano vozilo ter kaznovalne odločbe o prekršku. Gre za javne listine, katerih verodostojnost ni bila izpodbita. Iz izpovedbe policista B. izhaja, da je tožnik kritičnega večera prečkal mejo. Tudi A. B., ki je prišel na kraj kmalu po nezgodi in priča D. sta vsaj posredno potrdila zatrjevano prometno nezgodo. Tožena stranka po drugi strani z zaslišanjem H., V., K.in C. ni mogla dokazati, da je bila prometna nezgoda fingirana. Sodišče ne pojasni, zakaj šteje njihove izpovedbe za verodostojne. Verodostojnost V. je izpodbita že na podlagi dejstva, da se ni točno zavedala, kje se s H. sploh nahajata, saj je gledala na svoj mobitel. Izvedensko mnenje ne bi smelo predstavljati najpomembnejše osnove za odločitev, ker na ključnih mestih temelji na računalniški simulaciji na podlagi subjektivnih zaznav udeležencev. Poleg tega je izvedenec pojasnil, da so subjektivne ocene lahko za 100 odstokov napačne. Zato je vprašljiv izračun, ki temelji na tožnikovi izpovedi, da je vozil 70-80 km/h, saj je ob odsotnosti zavornih sledi bolj verjetno vozil 30 km/h, izvedenec pa pri izračunu tudi ni izhajal iz policijskih skic in zapisnikov.

3.Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi sta določbi prvega odstavka 922. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerem mora biti dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov, in prvi odstavek 943. člena OZ, ki določa, da mora zavarovalnica, v primeru nastanka zavarovalnega primera, izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. 6.V predmetni zadevi je tožnik terjal izplačilo zavarovalnine za premoženjsko škodo zaradi prometne nezgode, ki se je 20. junija 2005 zgodila tako, da se je voznik H. v križišču v mestu Kaštel vključil na prednostno cesto ne da bi se ustavil pred prometnim znakom za obvezno ustavljanje (stop znak). Ne drži, da sodišče ni napravilo dokazne ocene, saj je ta natančna, popolna in notranje skladna, pritožbeno sodišče pa se ji v celoti pridružuje. Iz listinskih dokazov, ki jih našteva pritožba, sicer izhaja dejstvo nastanka prometne nezgode, vendar je skladno s 7. in 212. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) na tožniku dokazno breme, da dokaže, da je do prometne nezgode prišlo na zatrjevani način.

7.Slednji že z lastno izpovedbo ni potrdil svojih trditev, saj je pojasnil, da je približno na razdalji 15 metrov na neprednostni cesti zagledal vozilo, ki je tedaj stalo. Nadalje je še izpovedal, da zaradi ABS sistema njegovo vozilo ob zaviranju na cestišču ni pustilo zavornih sledi, vozil pa je s hitrostjo 70 do 80 kilometrov na uro. V nadaljevanju zaslišanja pa je nasprotno izpovedal, da je vozilo zavarovanca tožene stranke moralo biti v gibanju, če je prišlo na njegov vozni pas. Ob taki tožnikovi izpovedbi (in pomanjkljivi trditveni podlagi v tej smeri) so neutemeljena pritožbena izvajanja o tem, kakšna je bila hitrost vožnje tožnika v kritičnem času. Te navedbe so poleg tega tudi pritožbena novota in kot take za odločitev sodišča druge stopnje neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8.Iz zgoraj obravnavanega izhaja, da že tožnik sam prihaja v nasprotje s seboj, vendar pa so medsebojno neskladna pričevanja vseh treh udeležencev prometne nezgode, torej tudi H. in V.. Tako je H. izpovedal, da ob trku njegovo vozilo ni bilo v gibanju, da je želel speljati, vendar mu je vozilo „crknilo“, medtem ko je sopotnica V. izpovedala, da je H. speljal, nakar je vozilo „cuknilo“ in sta obstala nekje na sredi ceste. Pričanji se ne ujemata niti glede smeri vožnje vozila, ker je H. izpovedal, da je zavijal levo, V. pa je zatrdila, da sta v križišču zavijala desno. Tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da ni mogoče narediti analize trka, ki bi bila skladna z izjavami udeležencev nezgode. Izvedenec je pojasnil, da se da dokaj zanesljivo sklepati le, da je znašala trčna hitrost približno 30 km/h, izračun in izpoved tožnika pa sta v neskladju. Če se je namreč vozilu zavarovanca tožene stranke izmikal (kar je izpovedal sam), potem bi ga moral obvoziti, poleg tega bi se na cestišču poznale zavorne sledi. Če pa je to vozilo tožnik res zagledal na razdalji le 15 metrov kot trdi sam, potem ne bi mogel zmanjšati hitrosti svojega vozila (70 do 80 km/h) na trčno hitrost. V tem primeru (ob upoštevanju, da bi moral imeti izreden reakcijski čas) pa bi bil čas ustavljanja tožnikovega vozila celo za sekundo hitrejši od časa, ki bi ga rabil H., da bi zapeljal v križišče. Izvedenčevo mnenje ne temelji zgolj na izpovedbah udeležencev, temveč je izvedenec izhajal tudi iz skice prometne nezgode in fotografij; ogledal si je tudi mesto nezgode, kot to izhaja iz pisnega mnenja in dopolnitev, pa tudi iz njegovega zaslišanja. Na zaslišanju je pojasnil, da je trčno hitrost določil na podlagi poškodb in lege vozil po trku, kot so bile razvidne iz policijskih fotografij in skice, torej objektivnih podatkov, ravno zato ker so ocene časa in hitrosti ljudi lahko do 100 odstotno napačne.

9.Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek pravilno zaključilo, da je bila prometna nezgoda nameščena, toliko bolj ob zaslišanju prič V. K. in D. C., ki jih je predlagala tožena stranka. Nasprotno pa priče, ki jih je predlagal tožnik ne dokazujejo nastanka prometne nezgode na zatrjevani način. Priča B. je izpovedal, da je videl zavarovanca tožene stranke trčiti v tožnikovo vozilo, vendar je pred tem izpovedal, da je prišel na kraj nezgode par minut po trčenju, kar naj bi slišal iz svojega doma, ki je v neposredni bližini kraja nezgode. Priča je torej neverodostojna, tudi sicer pa njeno zaslišanje ne dokazuje ničesar v zvezi s samim nastankom nezgode. Enako velja za preostali zaslišani priči, to sta I.B. in V. D.. B. je vedel izpovedati le o tožnikovem prehodu meje kritičnega dne, kar med strankama niti ni bilo sporno niti ne dokazuje ničesar v zvezi s samim nastankom nezgode, Dodič pa je vedel povedati le, da je bilo tožnikovo vozilo spredaj poškodovano, pred nezgodo pa temu ni bilo tako. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je v zadevi odločilnega pomena prav nastanek prometne nezgode.

10.Tožnik v pritožbi uveljavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, vendar zavrnitve le-teh skladno z 286.b členom ZPP ni grajal, poleg tega pa v pritožbi ne pojasni, kateremu dokaznemu predlogu sodišče ni ugodilo in kako bi ta prispeval k drugačni sodni presoji. Tudi sicer je obravnavana pritožbena graja neutemeljena, ker je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze tožeče stranke, to je z vpogledom predloženih listinskih dokazov, zaslišanjem tožnika in predlaganih prič, dokazni predlog s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke pa je utemeljeno zavrnilo, kajti z njim je tožnik dokazoval le višino tožbenega zahtevka.

11.Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu ZPP. V zavrnitvi pritožbe so zajeti tudi pritožbeni stroški, ki jih je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan nositi pritožnik sam.